Tedni šviga-švagajo čez december, sama pa komaj lovim sapo ob vseh opravkih in planiranih srečanjih s prijatelji. Ta vikend sem si, saj mi je kar malo nerodno, koliko časa je že minilo, končno rekla, da je dovolj, in šla malo po svež zrak na, recimo temu bližnjo, škofjeloško goro Lubnik. Ko sem v knjižici, kjer pridno zbiram žige vrhov, opazila zadnji datum vzpona na katerokoli vzpetino že, sem pomislila, da a.je sonce takrat še fino žgalo in listje še ni bilo čisto rjavo in b. mi ne bo uspelo zbrati zadanih 50-ih vzponov na Šmarno, kar je bila želja za 2014. Tako da v 2015 že imam vsaj eno željo, sem jo kar prenesla:)
No, in medtem, ko sem se nadihala svežega zraka (ja, pihalo je in ja, prvega snežaka sem že naredila letos!), pojedla sveže pečeno pehtranovo potico iz koče na vrhu (ki je bil, bajdvej, največji kos potice na planetu), pogovorila do onemoglosti so-hribolazca, zlezla do teme nazaj dol in uspešno končala podvig, sem se odločila tudi, kaj dobijo za letošnji božič moje prijateljice. Ker jih je kar precej, je treba ubrati logistično nezahtevno pot, še vedno lepo in uporabno darilo in ne sme se ponoviti od zadnjih 5-ih let. Kar je kar izziv, ampak, zmogla bom. Tako da drage bormašince, drage hruške, cimra, velenjske fufle in še katero lahko umestim sem: ne berite dalje, spoiler alert!
