Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Avtorica: Sanja

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

Pričujoča pesem z naslovom Slovenski zajtrk je nastajala v obdobju prezgodnjih budilk in izpuščenih zajtrkov. Kljub temu da je avtorica večino svojih del ustvarila v zgodnjem obdobju kulinarične suše, se na njenih zadnjih poskusih moderne poezije kažejo zametki konstruktivizma. Lahno poigravanje s kombinacijo vsem dobro poznanih ponarodelih frazemov premeteno pod vprašaj postavlja razmerje igre stalnih elementov v novo celoto. Še vedno ni znano, če gre zgolj za naključno izbrane sklope ali genialno premišljeno igro ironije, ki jo je, takrat še rosno mlada, umetnica zapisala na računalnik s samo enojedrnim procesorjem. Dokončna interpretacija kulinarične poezije pa je seveda prepuščena bralcu samemu.

Dajmo tale fdvjevski meta diskurz na hitro zabrisati v pomije in se pogovorimo o zajtrku. Kdo redno zajtrkuje, roke gor! Se mi je kar zdelo, lažnivci. Če pa že ne lažete, pa mlatite skrajno neokusne jutranje obroke (kar vidim ogabno zelen smuti), ker (poleg pomanjkanja kofeina) ne vidim razlogov, zakaj je devet trinajstin sveta zjutraj tako krmežljavega. Vem, veliko ljudem ob hudičevih urah ne paše premikati čeljusti, vseeno pa vase zlijejo šalco črnega kofeta. Nevarno početje. Šifra: želodčna kislina in luknja prebavnem organu. Dajmo se tako zmenit - če kavo podložite s čim bolj konkretnim, bo želodec razžrla nekaj let kasneje, vi boste pa (skoraj) brez skrbi lahko uživali v kofeinskem življenju.

Mercator je za #KuhaM projekt naročil kamuflažo slovenskega zajtrka in katera oblika maskiranja primernejša od mafina? Tako je, nobena. :) Čisto malo sem že obupavala na tem, da mi moje zamisli ne bo uspelo izpeljati, ker bom še nekaj časa ujeta v ljubljanski sobici brez pečice, pa mi je Tina ponudila uporabo svoje kuhinje. Priznam, sem bila kar živčna, da sem bom izgubila na tistem neskončnem pultu ali da bom požgala hišo, ko bom pritisnila napačen gumb. No, vse se je dobro končalo, najbolj fotogenično črnuško kuhinjo sem počistila za sabo, Tina pa je mimogrede skuhala še kosilo zame in Ano, ki se nama je pridružila malo kasneje.

 Preden pa iz ubogih mafinov naredim preveliko dramo, je tule ...

... nakupovalni listek za pekač mafinov (12 komadov):

• 1 lonček koruzne moke
• 1 lonček bele ostre moke (ali katere druge, po želji)
• 1/2 lončka sladkorja
• 1 žlička pecilnega praška
• 1 žlička soli
• 1 lonček mleka
• 2 jajci
• 60 g stopljenega masla
• 1/4 lončka medu
• ščep cimeta

*lonček po ameriško = 240 ml po naše

Hitro po pekač in dve posodi! V prvi zmešamo suhe sestavine, v drugi mokri. Združimo jih v eni in res sestavine dobro premešamo. Stremimo k masi brez grudic, v kolikšni meri se bo ta mafinski ideal uresničil, pa je odvisno od vaše motiviranosti. Jaz nisem vztrajala do popolne homogenosti. Ne, kasneje to nikogar ni ustavilo pred požrtijo. :)

Pred peko sem razmišljala, da bi še surove mafine obložila z jabolčnimi krhlji, pa sem seveda pozabila, ker sta Tinina kuhinja in pes tako fotogenična, da sem raje obrabljala zaklop pa fotoaparatu. Tini pa diskriminacija najbolj zdravega dela zajtrka ni dala miru in je slekla najbližje jabolko, ga narezala na koščke in v toplotno obdelala (da se je jabolko zmhčalo) v vroči kozici na limoninem soku. Še ščep cimeta in že smo skoraj padale na lužicah sline. Tina je jabolčno zadevo poimenovala "neki takega kot jabolčna čežana, sam da ma večje kose", midve z Ano pa sva iskali najbolj praktični način, kako zajtrk pokonzumirati.

Hecno, komaj sedaj sem ugotovila, da smo jedle zajtrk po kosilu. To bi morala postati stalna praksa!

Dober tek!

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Avtorica: Sanja

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu. 

 

Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj bi ostajali v sivi Ljubljani.

Imamo krompir!

Avtorica: Sanja

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

Pa ne prehitevajmo dogodkov in ostanimo pri jesenski megli.

Kot je v prejšnji objavi že omenila Nina, nam je Mercator pred vrati pustil par kil krompirja pa japk. Prej omenjena blondinka je pograbila sadje kot lačen zmaj na prečiščevalni dieti, jaz pa sem se bila primorana odločiti, da poskusim preseči svoje kuharsko znanje v pripravi krompirja.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Igrajmo se Gostilno in Pišek v zelenjavni kopeli

Avtorica: Sanja

  Spodobi se in pravično je, da punčare na kulinaričnem blogu namenimo malo pozornosti tudi oddaji, v kateri tekmovalcem, zaprtim v kuhinjo, teče po riti med pripravo vrhunskih specialitet pod budnim očesom šefa Bineta. Odločile smo se, da v naslednjih dveh tednih poskušamo poustvariti jedi, ki so se na meniju v Gostilni pri šefu znašle v kateri izmed treh sezon.

  Jaz sem se odločila, da pripravim jed iz še vedno aktualne sezone, ki sledi preoblačenju bolj ali manj tradicionalnih slovenskih jedi v sodobnejše, bolj sveže podobe in okuse. Tudi zato, ker vem, da bo kdo od domačih dejansko kaj pojedel. : ) Natančnih količin za spodnji recept ne poznam, moje beležke so iz opazovanja posnetkov oddaje, kjer je vse razloženo bolj na približno. Bolj na približno je pripravljen tudi moj ...

... Šefov kotel.

 

Ali ste vedeli: Vlagalni intermezzo

Avtorica: Sanja z Bernardino fotografijo

Moram reči, da smo punce - z izjemo strastne nabiralke in shranjevalke Bernarde - izzivu ozimnice bolj ali manj uspešno ognile na zanimive načine: jaz sem zamrznilo pesto, Nina cmoke, Ana se je lotila zeliščnih bonbonov, Tina ... Tina pa je, dramatična kot zna biti, pobegnila v Gostilno. Baje da strah pred spopadanjem z vlaganjem nima nobene veze z odhodom v karanteno, ampak jaz raznim sledim-svojim-sanjam-klišejem nič ne verjamem. Zato tudi vsak večer točno ob osmih sedim pred računalnikom in poskočim na stolu vsakič, ko se naša šefica pojavi na ekranu, in zapiskam vsakič, ko spregovori. Samo zato.

Sicer se bolj ali manj uspešno pretvarjam, da moj zamaš(č)en možgan filam s kupom informacij, ki bi mi naj bolje pomagale razumeti, kako zavraga svet deluje. Meh. Bolj kot za karkoli drugega predizpitne dneve izkoriščam za samopomilovanje in nažiranje z mokastimi stvarmi iz bližnje pekarne. Čisto po Ninino sem študijske obveznosti hotela izrabiti kot izgovor za ogib še enemu tematskemu receptu, pa so me trije prazni ovitki čokolade kruto soočili z vsesplošno požrešnostjo in neproduktivnostjo.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Kaj naj bi pripravila za tokratni tedenski izziv? Sadja za marmelade in kompote ni bilo več, zelenjavo smo zamrznili ali pojedli sproti, edino, kar imamo letos vrtnega presežka, pa se nahaja v obliki čebule in ... špinače! V visoki sezoni smo jo jedli približno dvakrat, zdaj pa je samevala in se bohotila v svoji zelenosti. Lahko bi jo blanširala in zamrznila, lahko pa bi se malo bolj pozabavala in pozimi v študentskem domu prihranila kakšen evro in minuto.

Pesto sem prvič jedla kakšna tri leta nazaj, ko sta se starša vrnila iz Italije in prinesla neko domačo zadevščino. Najprej sem bila presenečena nad močnim okusom, ko sem se pa na aromo navadila, sem sama zmazala cel lonček. Špinača se mi je vedno zdela blazno fina, kako fina bi bila šele na testeninah! : ) Po brskanju sem našla kup receptov, ki so po drugem ogledu zelo podobni - špinača, obvezna bazilika, olivno olje, začimbe, oreščki (običajno pinjole) - spreminjajo se samo razmerja sestavin in drznost v dodatkih. Ubrala sem čisto preprosto pot, ki ni bila več tako preprosta, ko sem ugotovila, da je naša vrtna bazilika izginila neznano kam. Imamo pol kubika rožmarina in šest sadik tobaka, te nežne zelenine pa ne.

Nič ne dé, sem imela pa športni dan v ogromnih gradbenih trgovinah, kjer sem dobila kompleks, ko sem srečala straniščno školjko vredno več od mojega bančnega računa, na vrtnem oddleku pa sem vsega skupaj prepoznala šest (najcenejših) rastlin. Domov sem privlekla tri močno dišeče in močno uvele dame, jih malo napojila, takoj nato oskubila in pozabila posaditi v gredico. *si nastavi opomnik* Listke je potrebno pozorno pregledat, ker je bazilika znana kot krasna gostiteljica ušem. Če bi radi malo bolj meseni pesto, pa itak ni panike. Obrala sem še špinačo in se znašla pred naslednjo dilemo:

Naj jo zblanširam ali naj uporabim kar surovo? V vseh receptih, ki sem jih pregledala, so pisci prisegali na surovo, pa bojda se taka daje tudi v moderne smutije, jaz sem pa zelo špinačno konzervativna in se mi ideja ni preveč dopadla. Pa da me ne bi lastna zadrtost omejevala pri polnem uživanju okusov, sem en listek stlačila v usta in ga na hitro prežvečila. ... Blanširanje it is. 

Blanširanje? V vrelo vodo listke potopiš za dve minutki, več je že preveč za vse fino zdrave stvari, ki jih zelenje poseduje. Špinača je bogata s folno kislino, ki je bejsikli naravni prozac. S pestom nad depresijo! Poleg tega je ena redkih rastlin bogata z vitaminom K, ki je skrbi za Kosti in strjevanje krvi. Pa na antioksidante ne pozabit.

Od tukaj naprej pa je v bistvu vse samo improvizacija na podlagi vašega okusa. Če imate preveč časa ali nimate pripomočkov moderne kuhinje, lahko sestavine sekljate na roke, jaz sem jih nametala v posodo paličnega mešalnika (predvidevam, da v poštev pridejo tudi smutimejkerji in multipraktiki) in če fotošuting ne bi trajal sto let, bi končala v petih minutah. Vključno z vrtnim lovom.

Tako, pa smo se končno prebili do recepta. Za moj špinačni ali, kot mu ljubkovalno pravim, zeleni pesto gre takole (končna količina 2 dcl):

- 4 jogurtovi lončki blanširane! špinače
- 1 lonček sveže bazilike
- 1/3 lončka olivnega olja
- tri zvrhane žlice parmezana
- 4 stroki česna
- žlica sveže iztisnjenega limoninega soka
- pol žlice celega popra
- pol žlice solnega cveta (ker je fensi pesto)

Če niste velik ljubitelj česna, ga priporočam manj, sama pa v prostem času rada odganjam vampirje, tudi brez soli bi se dalo preživeti, ima vse ostalo dovolj močan okus.

V del pesta sem dodala mandlje v lističih, ki so mi ostali od priprave torte, in jih pustila cele. Res me zanima, kako se bo tole obneslo na peresnikih.

No, če se kdo še spomni, sem na začetku govorila o ozimnici. Kaj torej dlje početi s pestom, ki ga je hranjenega na hladnem (v hladilniku, ne Povšetovi) priporočljivo porabiti v enem tednu? Interneti pravijo, da se ga da čisto vredu zamrzniti in uporabiti ob primernejši priložnosti. Ponovno sem se odločila, da mu zaupam in zeleno kašo porcijsko razdelila v vrečke za zmrzovanje in zaprla v skrinjo. Upam, da bo trik deloval. Še pred vrečkami sem za fotografiranje uporabila veliko bolj fotogenične steklene kozarčke. : )

Resno, kdo bi lahko bil slabe volje ob teh barvah. Praktično Iški vintgar v kozarčku.

Sol v laseh in Sadni kolač

Avtorica: Sanja

  Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

...

  In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

 

  Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )

  Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.

 Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )

Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.

Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ''tapravi nerafinirani trsni sladkor'', kajne?

Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.

S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.

 

 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.

Ledeno z aromo kave

Avtorica: Sanja

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.     

Ko pride do sladoleda sem izredno ... preprosta. Zaprta v svoj mini mehurček, kjer je edina legitimna smetana tista iz mleka in kjer je rukola na pici samo izgovor za slabo vest. Preizkušanje novih okusov mi je skorajda tuje, če pa že, ga mora zvesto spremljati preverjena aroma čokolade. Čeprav čokoladni sladoled nima zares okusa po čokoladi. V resnici pa z njim težko brcneš v temo, ker je preprosto dober. Še najbolj avanturistično je bilo moje eksperimentiranje z okusom mlečnega riža. Čisto solidno, ampak jaz še vedno navijam za trapast film in pol litra planice direkt iz škatle.

Pa dajmo narediti konec moji ozkogledi sladoledni filozofiji, ki najbrž ne zanima nikogar. Ali pa mogoče tiste, ki me želijo peljati na kepico. Mini raziskava o sladoledu niti ni bila tako zelo mini, ker sem na priporočilo kolovodje prebrala tole mestoma pohujšljivo knjigo, ki za potrebe zgodbe malce poetično opisuje ''izum'' sladoleda. Najbolj sladke prste imajo zagotovo Italijani, ki so kitajski recept za aromatiziran sneg malce priredili in mu za bolj kremasto strukturo dodajali mleko. Tako kot se je takrat (okoli 16. stoletja) širila večina ostalih stvari, naj bi sladoled v Francijo prinesla poroka, kjer je postal prava modna muha. Danes poznano obliko naj bi ustvaril italijanski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla II, o čemer pripoveduje zgoraj omenjena zgodba. Špekulacij o očetu sladoleda je več, seveda tudi zaradi nestrinjanja, na kateri razvojni stopnji ga že lahko okličemo za Sladoled. 

Tako, malo teorije ne škodi, preveč pa zagotovo, zato se ustavljam in predstavljam recept, ki to v bistvu ni: vtis o pripravi ledene kave.

Postopek je res simpl - če imaš dovolj denarja/nisi škrt, greš na ledeno kavo v lokal. Če imaš rad stvari iz tetrapaka/si lene duše/rad mešaš razne praške, v najbližji trgovini kupiš kemični pripravek, ki najbolj ustreza tvojim trenutnim potrebam. Jaz sem usekana na njih, ampak ne mene poslušat, jaz tudi preferiram  kupljene tortilje. Lahko si pa vzameš čas in skuhaš** (ali pa ti jo avtomat) kavo doma. Če je turška, je filtracija nujna; razen seveda, če tvoj zobozdravnik računa čisto preveč za odstranjevanje zobnega kamna.  Priporočljivo je hlajenje kave, nato pa jo v poljubnem razmerju zmešaš s hladnim mlekom, sladoledom in sladko smetano. Pozor: če pijete kavo sladkano, sladkor zaradi boljšega raztapljanja dodajte še v toplem stanju. Avtorica priporoča še jedljive estetske dodatke. Ledena kava v najbolj razkošni obliki. Približno takšno - z bolj ali manj sumlj... kvalitetnimi sestavinami - boste dobili v večini slovenskih lokalov.

Obstaja več različic ledene kave, največkrat odvisno od geografske lege. Zgoraj opisano pijejo tudi v Avstraliji in Nemčiji, medtem ko se v Indiji in južnoameriških državah igrajo še z raznimi aromatičnimi dodatki. Na Japonskem in Združenih državah Amerika, pa je zelo priljubljena ... hm. Hladno kuhana kava? Zelo približen prevod iz cold brewed coffee. Gre pa za to, da čez mleto kavo prelijemo vodo sobne temperature in stvar za vsaj 12 ur postavimo v hladilnik (+ filtracija). Prepričana sem, da obstaja kakšen fensi količinsko natančen recept, ampak jaz sem spet delala bolj po občutku. Tri velike zvrhane žlice kave in skoraj pol litra vode. Priznam, bila sem super skeptična, ampak napitek je res FAJN. Krasna, nevpadljiva aroma, okus pa pritajeno grenak in presenetljivo poln. Kava kot se šika.

Preizkusila sem še eno možnost: hlajenje vroče kave z ledom. Skuhaš približno tako močno kavo kot na zadnjo noč pred oddajo seminarske, saj jo bodo kasneje razredčile taleče se ledene kocke. Morebitni kanec mleka popestri okus in s počasnim dolivanjem poskrbi za zabavo vidnih organov. Ni švoh.

Moja najlubša? VSE. Ker kava in ker sladoled. Your argument is invalid.

*Uporaba dovoljena v kateremkoli položaju Zemlje.

** Recepta za napitek bogov ne bom pisala. Če ga do sedaj ne znaš pripraviti, si tudi homemade ledene kave ne zaslužiš.

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Avtorica: Sanja

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

No, ko pa nama je končno zmanjkalo idej za kopeli, v katerih bi utapljala testenine/njoke/raviole, sva posvojila idejo o tortiljah. Poba mi je uspelo prepričati, da moje stare znanke iz študentskih obrokov mehiških restavracij ne bodo okrnile njegovega žgancarstva, pa še ideja o nadevu iz mletega mesa ga je očitno zabavala. Tortilje sva kupila že pripravljene, jih pogrela, kot je ukazala embalaža, in jih spremenila v jedljivo posodo. Obogateno z ogromnimi količinami sira je bilo dovolj kalorično, da sva del kosila pojedla še za večerjo po popoldnevu paintballa. In sediva tam, mlativa tortilje in potem sem meni utrne res briljantna ideja. Krivim ostanek adrenalina zaradi navdušenja, ker mi ga je celo enkrat uspelo ustreliti. Grozna punca sem, vem. Kaj pa če bi tortilje naredila sama, saj ne more biti tako težko.

 

 Napaka. Nazadnje mi je toliko živcev požrl Mulc, ko sva kupovala cunje za njegovo valeto. Lahko bi že vedela, da recepti lažejo, ali vsaj prikrivajo ves švic, ki med kuho teče z riti, ampak da ob tako pošastnih receptih ni niti najmanjšega opozorila, bi pa skoraj moralo biti zakonsko prepovedano. SEVEDA dopuščam možnost, da je recept krasen in sem jaz netalentirana gos, ampak tukaj je:

Prvi iskreni recept za koruzne tortilje

Jap, prva napaka je bila to, da sem jih delala iz koruzne moke (druga možnost je pšenična), ampak sem hotela take true. Take true hipster azteške.  In imela sem vizijo, ki za razliko od ponavadi ni bila skomig z bo-že-nekaj-ratalo rameni. Vizijo tortilja žepkov, napolnjenih z ajdovo kašo, mocarelo in sezonsko zelenjavo. Lepo se sliši, vem. Skrajno primerno za lahko poletno večerjo ali pozno malico. Ako bi le bilo tako enostavno.

Recept. Najbrž je krivo to, da sem uporabila drugi recept, ki sem ga našla. Če prvi ne bi vseboval dodatka škroba, bi najbrž ponucala kar najvišji guglov zadetek. Hm. Bolje bi bilo, če bi dodala tisti škrob, saj ima koruzna moka drugačno strukturo kot pšenična, ki zaradi visoke vsebnosti glutena tortiljo naredi ... recimo temu fleksibilnejšo. Problem trdote zaradi koruzne moke sem nameravala reševati s pomočjo kondenzacije - pečene tortilje nalagaš eno na drugo, pokriješ s pokrovko in upaš, da se zmehčajo. No, se ne.

Vzela sem malo več kot 300 g presejane koruzne moke, žličko soli in približno 2,5 dcl mlačne vode. Zmešaš v posodi in začneš slutiti težave zaradi precej razpadajočokrhke zmesi. Količina naj bi zadosotovala za približno 12 tortilj s premerom 15 cm. Sama se obupala pri približno sedmi. Nobena ni imela premera večjega od decimetra. Zelo pomemben del recepta je tudi popolnoma nov paket papirja za peko, saj je brez tega valjanje tortilj praktično nemogoče. Kupček mase daš med dva kosa peki papirja in počasipočasi razvaljaš. Seveda se drobi, seveda se papir strga, seveda je zamudno. In seveda ni popolnoma okroglo. No, ko valjanje končno uspe, previdno odstraniš eno plast papirja in tortiljo položiš v močno segreto nenamaščeno ponev. Ko začne tortilja odstopati od zgornje plasti, počasi odstraniš še drugo plast papirja, tortiljo obrneš in popečeš še na drugi strani. (Kjer se sploh ne speče lepo in je cela bleda kot viktorijanska dama).

Zdajle se mi tole že čisto fino bere, ampak včeraj je bil moj monolog podoben temu:

Saprabolt! Drekec pekec. Ni vredno počenega groša! Gromska strela in tristo kosmatih! Vrag naj plenta to koruzno skrpucalo! *

Skratka, kuhinja je bila fronta, koruzna moka pa moj okupator. Trdno verjamem, da je s pšenično lažje, ampak ni na meni, da se spuščam v še eno vojno. Za potrebe fotošutinga mi je dve z nabodali uspelo prisiliti v ''zvito'' stanje, preostale pa sem nadrobila. Polovica jih bo šla v današnjo kremno juho namesto jušnih kroglic, drugo polovico pa sem podtaknila v solato iz ajdove kaše, mocarele in sezonske zelenjave. :) Ko so se napile kisa in olja skorajda nisi imel več občutka, da žvečiš koruzni podplat. V veliko pomoč mi je bila tudi očetova polnočna požrešnost in občutno pomanjkanje čokolade, njegove najljubše hrane. Moja že pripravljena ''solata'' pa ga je tako lepo čakala na pultu. Ker mi hrane ne mečemo stran. In od sedaj naprej jemo samo še vnaprej pripravljene tortilje.

*Zaradi jezikovne politike na Bormašini je moj (presenetljivi) besednjak starega mornarja zakamufliran v slogovno dopustljivejšo različico.

Ti si taka buča.

Avtorica: Sanja

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni. 

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ''ta velike buče'' razvijali in si omislili zelene jedilne bučke - zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane ... no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

Pa dober tek.