Zelenjavna juha z okusom poletja

Avtorica: Ana

Kot sem že omenila, ko sem pisala o vroči čokoladi, mraza ravno ne maram. In vedno hladneje postala. Kljub temu me je dragi prejšnji vikend le zvlekel v hribe. Na sneg. Na pol metra snega. Moram priznati, da je bilo takooo lepo. Razgled je bil čudovit, nedotaknjen sneg se je bleščal v soncu in prav z veseljem sem gazila po njem. Tudi hoja me je sprostila in mi dala veliko energije in motivacije za naprej. Rada hodim v hribe. Utrudim svoje telo in poživim duha, kot se bojda reče. V glavnem, fino se imam in bolje se počutim. Še lepše pa je, če me po takem izletu doma čaka topla juhica.

Tole zelenjavno juho, za katero vam bom danes napisala recept, sem sicer kuhala že kar nekaj časa nazaj, ampak sem prepričana, da si jo bom kmalu spet privoščila. Sploh ker danes res ni problem v trgovini dobiti vseh sestavin, tudi če so nekatere malo bolj poletne. Lahko jih seveda zamenjate s poljubno drugo, bolj sezonsko zelenjavo. Na primer, por nadomestite z nekaj čebule, bučke s cvetačo ali brokolijem, čičeriko z dodatnim krompirjem in tako naprej. Po okusu in kolikor vam omogoča vaša domišljija.

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Avtorica: Ana

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Avtorica: Ana

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

Zakaj marati mraz

Avtorica: Ana

Prejšnji vikend sem se še kopala v morju in sončila na plaži. V kopalkah, da ne bo pomote. Govorim o 19. oktobru, ja. Vreme je bilo na Primorskem res lepo in tudi toplo, tako da smo ga z družino izkoristili še za zadnje kopanje letos. Včeraj pa mi dragi ob kosilu reče, da bi lahko šla ta vikend kaj na sneg. Grdo sem ga pogledala in mu povedala, da se bom snegu izogibala toliko časa, kolikor bo le možno. Čisto navdušeno me je prepričeval, da bi bilo res hudo biti en vikend še na morju in se kopati, naslednji pa že hoditi po snegu nekje v hribih. Zamisel kot taka res ni slaba, priznam, poudarja raznolikost in zanimivost naše male državice in je na nek način provokativna, ampak ... ne.

Kot sem že večkrat povedala, obožujem poletje in toploto, tako da je jasno, kakšen je moj odnos do mraza in zime. In snega. Dokler mi ni treba biti na mrazu, gaziti po kakšni snežni brozgi po mestu ali karkoli sličnega, je še v znosno. Priznam, sneg v hribih mi je všeč in je lahko tudi zabaven, če sem primerno oblečena in opremljena z gamašami, da lahko po njem gazim in se vanj mečem. Ampak tukaj se vsa ljubezen konča. Kratki dnevi in pomanjkanje svetlobe mi poberejo veliko energije, tako da vsekakor pozimi porabim veliko več elektrike, ker imam prižganih kar čim več luči, da si priskrbim dovolj visoko dozo svetlobe, četudi umetne, da ne postanem depresivna v tem delu leta. Pomanjkanje svetlobe in mraz me enostavno upočasnita, kar zabubila bi se v svoj kot in ne počela prav veliko. Prav to sva naredila dan ali dva nazaj, ko je postalo mraz. Zabubila sva se pod dekico na kavč, si pripravila nadaljevanke in skuhala vročo čokolado.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Zelenjavna juha: strah in trepet

Avtorica: Ana

Zelenjavne juhe. Kljub temu, da njihova priprava izgleda sila preprosta, se jih iz neznanega razloga zelo dolgo sploh nisem lotevala. Vedno sem našla tak ali drugačen razlog, da si juhe nisem skuhala. Nekaj časa nisem imela paličnega mešalnika. Potem se mi je zdelo preveč zakomplicirano. Naslednjič nisem bila prepričana, kako naj jo začinim. Na koncu se mi je počasi že zdelo, da je juha cela znanost in na njeno pripravo nisem več pomislila. Lušte mi je sicer občasno zbujala kakšna dobra kremna ali zelenjavna juha. Na neki točki pa sem si rekla, da je dovolj tega strahospoštovanja do juh in sem se lotila priprave moje prve zelenjavne juhe po receptu. Seveda je bila to bučkina juha, ker je bila to zelenjava letošnjega poletja. Recept še sledi.

Ko smo s puncami sedele, se pogovarjale o aktualnih jedeh, ki jih pripravljajo v Gostilni, brskale po knjigah iz preteklih dveh sezon in se pogovarjale o tem, katere jedi bomo vse poskusile poustvariti, jedle zgoraj omenjeno bučkino juho, sem v knjigi prve sezone našla recept za juho iz buče hokaido. Ni mi preostalo drugega, kot da se javim, da jo preizkusim, sploh ker me je matral firbec, kakšen okus ima ta hokaido buča, ker je nisem še nikoli jedla.

Ko je treba porabiti stvari po izteku roka uporabe ... in nastane nekaj dobrega.

Avtorica: Ana

Pridejo dnevi, ko se mi ne da najbolj kuhat, sploh ne samo zase. Odprem hladilnik in pogledam, kaj je za porabit. Danes je iz njega kričala paprika, ki se je počasi že gubala, prav tako je izgledala tudi bučka, eno polico bolj gor pa je datum na embalaži vlečenega testa pravil, da bi ga morala porabiti do včeraj. In potem začnem počasi packat in na koncu ugotovim, ali je zadeva užitna. Včasih spravim skupaj tudi kaj takega, kar bi si upala ponuditi še komu drugemu. Danes se mi je zdelo, da okusi kar sedejo skupaj in da nisem pretiravala z obilico sestavin, kar se mi včasih dogaja.

Kako naj tole poimenujem? Vegi zavitek s curry-jem? Zelenjava s tofujem v listnatovem testu? Dajte mu vaše poljubno ime, jaz sem se z njim kar lepo pocrkljala za kosilo.

Tri v enem

Avtorica: Ana

  Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, 'izbran okus'. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

  Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno 'talepo' bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

Bučkin čatni

Avtorica: Ana

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Pripravila sem kozarčke za vlaganje, jih umila in postavila 'razkužiti' v vročo pečico. Iz omare sem vzela največji lonec, ki ga premore moja kuhinja. Potem sem se lotila rezanja sestavin. Na kocke sem narezala  1,2 kg bučk (navadnih in patišon belih bučk, vi lahko seveda uporabite tiste jedilne, ki jih imate na vrtu), 650 g čebule, 320 g jabolk in jih stresla v lonec. Dodala sem 100 g posušenih brusnic, ker so mi veliko boljši nadomestek rozin, 3 dl jabolčnega kisa, 60 ml limoninega soka in 260 g rjavega sladkorja. V malem mikserju sem na drobno 'narezala' 1/2 manjšega česna in 35 g svežega ingverja ter ju dodala na 'kup'. Vse skupaj sem začinila še z 8 g koriandra, 1 žličko kajenskega popra, 1 žličko kumine v prahu in 2 žličkama začimbne mešanice Garam masala (ne, nimam pojma, kaj to je, se jo pa najde tudi v naših trgovinah, seveda tistih z bolj pestro ponudbo).

Vse skupaj sem dobro premešala in prižgala štedilnik na nekoliko višjo temperaturo, počakala, da zavre in seveda sem pa tja zadevo pomešala, saj veliko sestavin še ni bilo pokritih s tekočino. S časom se je tudi voda iz zelenjave razpustila, tako da se je vse skupaj kuhalo v tekočini.

Ko je tekočina zavrela, sem temperaturo plošče nekoliko znižala in kuhala še dobri dve uri, da so se vse sestavine zmehčale in dodobra prekuhale.

V mlačne kozarce sem nadevala še vroč čatni in kozarce tudi takoj zaprla. To je to. Bučkin čatni z jabolkom in ingverjem.

Ko sem ga poskusila, ko sem ga nadevala v kozarčke, je bil okus precej zanimiv, sladko-kisla kombinacija z nekaj okusa po dodanih začimbah. Okusa nisem navajena, mislim pa si (no, upam), da bo čatni čez nekaj časa, ko bo lepo 'uležan', še nekoliko boljši. Prebrala sem, da se ga servira kot priloga k raznim jedem, predvsem da paše k mesu. Ko sem ga poskusila, bi si ga z lahko predstavljala zraven kakšnega svinjskega mesa.

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Avtorica: Ana

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za 'recept' - opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo ... Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Nato sem listke umila in osušila s kuhinjskimi brisačkami. Recept je veleval, da jih čim bolj na drobno nasekljam, in ker nisem tako spretna z nožem kot pravi kuharji, sem jih enostavna vrgla v mali sekljalnik, ki je delo opravil namesto mene.

Stehtala sem še 100 g sladkorja in ga stresla v kozico, ki sem jo postavila na srednjo temperaturo na štedilniku. Pa spet topim sladkor, sem si mislila, in upala, da ga bom tokrat stopila pravilno. Ne pa tako kot takrat, ko sem pripravljala bazilikin preliv za jagodno peno, ko nisem vedela, ali sem ga pravilno stopila, ali bi morala to narediti na kak drug način, biti bolj potrpežljiva ali karkoli drugega. V navodilih je tokrat namreč pisalo, da ga moram stopiti oziroma ga karamelizirati, vendar moram paziti, da ne postane preveč temen. O-o, spet bom potrebovala dober tajming. No, ja, sladkor sem stopila, ga vmes še fotografirala, v kozico stresla žajbelj in ga dobro premešala. Toplo vam priporočam, da v postopku izpustite fotografiranje in vse skupaj kar se da hitro premešate, saj se začne sladkor kar hitro nazaj trditi. No, ali pa sem spet nekaj narobe naredila, in se je samo meni.

Vse skupaj mešajte kar z navadno žlico, guma ni ravno prijateljica s strjujočim se sladkorjem.

Ko sta bila sladkor in žajbelj dobro premešana, sem vlila zmes v modelčke za pralineje, saj modelčkov za bonbone nimam (a jih sploh ima kdo kot obvezni repertoar v kuhinji?). Če pa tudi modelčka za pralineje nimate, mešanico z žlico vlivajte na manjše kupčke na peki papir. Zdaj pa je napočil čas za čakanje na to, da se bonboni shladijo, torej da ugotovim, ali sem sladkor pravilno stopila, ali bom na koncu jedla hecen približek žajbljevih bonbonov.

Bonboni niso ravno najlepša stvar, ki sem jo kdajkoli naredila, so pa dobri. Pozabila sem že, kaj je to žajbelj in kakšen okus ima, moram pa vam zaupati, da mi je všeč in da ga ne bom več zapostavljala, reveža. Ob okušanju bonbonov sem se ponovno spomnila na mamino prežgano mleko ... počasi jo bom morala malo pobarati, kaj vse je noter, ker očitno še ne vem vsega.

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Avtorica: Ana

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Za začetek sem oluščila in na grobo zmlela arašide, da sem dobila 75 g oluščenih. Postavila sem jih v skodelico in jih dala na stran. Vzela sem 4 jajca in ločila beljake od rumenjakov. K rumenjakom sem primešala 40 g sladkorja in jih v stekleni posodi položila na posodo z vodo, ki sem jo grela na plošči, vendar nisem dovolila, da voda zavre. Rumenjakom sem dodala še žličko vanilijine esence in vse skupaj mešala, dokler nisem dobila svetlejše, penaste zmesi. Posodo sem odstavila z ognja.

Na manjše koščke sem narezala 65 g mlečne in 55 g temne čokolade. V manjši posodi sem na srednji temperaturi stopila 15 g masla, mu dodala arašide, obe čokoladi in tri velike žlice karamele ter mešala, dokler se čokolada ni popolnoma stopila. Čokolado sem odstavila s plošče in zmes poskusila. Morala sem se prepričati, če dodam še ščepec soli, prisežem. ;) V mojem primeru ni bilo potrebno, saj je bila karamela dovolj slana, če pa se vam zdi, da bi sol dodala malo okusa, svojo čokolado začinite s ščepcem (res malo).

Imela sem že tri posode sestavin, ki so čakale, da z njimi nekaj naredim, ampak sem prej morala umazati še dodatni dve. Beljake s ščepcem soli sem z mešalnikom stepla v trd sneg, umila metlici in v drugi posodi z osušenimi metlicami stepla še 500 g sladke smetane. Stepeni smetani sem počasi, na roke, primešala rumenjake in nato še sneg iz beljakov.

V daljši pekač z višjimi robovi in nekaj manjših posodic (uporabite lahko oblike in velikosti, ki vam najbolj ustrezajo) sem dala plastično folijo tako, da je pokrivala dno in vse strani ter je pustila toliko, da sem lahko z njo kasneje v celoti pokrila semifreddo. To je predvsem fino zato, da sem ga, ko je bil pripravljen, z lahko vzela ven, brez posebnega predhodnega odtajanja. Približno polovico pripravljene osnove sem vlila v pekač in pripravljene modelčke, v preostalo polovico pa sem primešala čokolado z arašidi in karamelo ter jo prilila nad osnovo. Vse skupaj sem še malo premešala v želji, da bi na koncu dobila vzorčke v pripravljenem seifreddu. Vse skupaj sem pokrila s preostankom folije in dala čez noč v zamrzovalno skrinjo.

Pri pripravi se lahko igrate z okusi tudi tako, da čokolade ne spojite popolnoma z osnovo semifreddda in ustvarjate iz nje različne vzorčke ali pa jo prelijete čez vrh, dno ali sredino semifredda. Čokolado, karamelo in arašide lahko po želji pustite tudi ločene in v mašo primešate ali posujete ločeno in ustvarjate različne videze svoje na pol ledene sladice.

Naslednji dan sem iz skrinje vzela enega od modelčkov in ga do konca pripravila, ali bolje rečeno, okrasila svoj semifreddo. Ker nisem najbolj vešča pri okraševanju svojih sladic za pomembna fotografska zasedanja, sem v prvem poskusu hotela enostavno preveč:

Ko sta prišla Tina in Denis na obisk z morja, sem že vedela več, in sem jima pripravila okleščeno različico dekoracije, ki je pustila semifreddu dihati in mu omogočila, da je od sebe res dal ves svoj okus. Oluščila in zmlela sem še par arašidov in jih potresla po semifreddu. Malce sem pogrela karamelo, da je postala tekoča in jo pokapljala po sladici. Malo bolje, ne?

Torej, to je to, semifreddo. Delno ledena sladica. Je sladoled, ampak v resnici ni. Je malo manj leden sladoled. Ne, še vedno ga ne znam bolje imenovati ali opisati, ampak zdaj vsaj vem, kako se ga naredi in sem prepričana, da ga bom še kdaj pripravila. Tega in kakšen drug okus. Še to, za pripravo tega pol-sladoleda ne potrebujete aparata za sladoled. ;)

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

  Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

 Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Začinjene jagode

Avtorica: Ana

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja 'okusov sveta', kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom ... Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom 'potolažila' z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Količine, v katerih bom pisala zadostujejo za pripravo 8 porcij tega posladka, tako da če niste preveč navdušeni nad tem, da bi se z njim sladkali naslednjih nekaj dni oziroma nimate na obisk povabljenih gostov, lahko sestavine poljubno razpolovite ali kako drugače zmanjšate (ali povečate).

Priprave sem se lotila pri sadju. Iztisnila sem sok ene limone in mu dodala 700 g očiščenih jagod. Skupaj sem jih v mešalniku zmešala v kašo. Da je zmes bolj gladka in se večji koščki ne posedajo na dno kozarcev, jo je dobro precediti skozi fino cedilo. Sama tega seveda nisem naredila, rustikalne sladice so in, ali kako pravijo. V resnici bi bilo pa bolj lepo, če bi jagode precedila. V hladni vodi sem za 5 minut namočila 6 listov želatine, vmes pa sem pripravila manjšo posodo, v katero sem dala nekaj jagodne kaše, ji dodala želatino in na srednji toploti na hitro raztopila želatino ter vse skupaj primešala preostali kaši. Zaenkrat sem to postavila na stran in se lotila meringe. V posodi sem zmešala 40 ml vode in 100 g sladkorja, dala na ogenj, kjer sem ju zavrela in pustila vreti še približno 5 minut. Medtem sem pripravila dva beljaka (rumenjake pa le uporabite za kakšen sladoled), jima dodala ščepec soli in nekaj kapljic limoninega soka in jih začela stepat. Ko je bila vroča sladkana voda pripravljena, sem jo med stepanjem prilila beljakom in stepala, da sem dobila gladko, čvrsto maso. Tudi meringo sem postavila na stran in stepla 300 ml sladke smetane, ki sem jo narahlo primešala jagodni kaši. Na koncu pa sem nežno primešala še meringo. Mešala sem, dokler se vse sestavine niso lepo spojile in sem dobila gladko, rožnato peno. Par jagod sem razrezala in jih položila na rob kozarca za dekoracijo. Nisem verjela, da bodo stale, pa so se kar lepo prijele roba - simpatična in enostavna dekoracija. V kozarec sem nato vlila jagodno peno, kozarce pokrila in jih dala v hladilnik počivati za kakšni dve uri (ena ura bo sicer zadostovala).

Jagodna pena v dekoriranem kozarcu, pred hlajenjem.

Potem sem si privoščila nekaj za pod zob, saj sem bila vsa izmučena od priprave jagodne pene. (Ne, saj ni naporno, samo nisem še jedla kosila, čas zanj je bil pa že zdavnaj mimo.) Pred zadnjim dejanjem priprave tokratne sladice sem si privoščila še eno ali dve nadaljevanki. Za piko na i sem torej pripravila še bazilikino omako, ki me je v prvi vrsti pritegnila k pripravi te jagodne pene. Zanimalo me je, kako se bazilika obnese v sladici. Preliv sem pripravila tako, da sem 30 g sladkorja v nizki kozici na srednji temperaturi stopila, vendar ne toliko, da bi začel rjaveti. Pri tem sem potrebovala kar nekaj potrpljenja, saj se sprva sladkor ni in ni hotel stopiti, potem pa je začel dokaj hitro tudi rjaveti. V glavnem, bodite strpni in pozorni. Ko sem na ploščo pristavila sladkor, sem izmerila 100 ml mleka in ga segrevala, tako da je bil dovolj topel, da se sladkor ni preveč strdil nazaj, ko sem mu ga kasneje, ko se je stopil, primešala. Med čakanjem in mešanjem sladkorja in kasneje sladkorja z mlekom, sem izmerila še 50 ml sladke smetane in narezala 4 velike bazilikine liste na čim manjše koščke. Vse skupaj sem na koncu primešala sladkemu mleku (mama mi je tako pripravljala prežgano mleko, ko sem bila majhna in nisem mogla zaspati) in še nekaj časa vse skupaj kuhala. Zmes naj bi se nekoliko zgostila, ampak ne pričakujte, da bo tako gosta, kot pena, še vedno bo tekoča omakica. Ko se mi je zdelo, da je zmes dovolj gosta, sem jo odstavila s plošče in jo pokrito ohladila. Naj na tem mestu še omenim, da so količine zadostovale za polovico mojih kozarcev z jagodno peno, tako da sem preliv pripravila še enkrat. Naj vam bo to v vodilo, če se boste lotili priprave te sladice. Ko se je bazilikin preliv shladil, sem z njim prelila kozarce z jagodno peno. Preliva dodajte malo, mogoče za pol centimetra. V mojem so seveda plavali bazilikini lističi. Če želite čisti preliv, ga lahko predhodno precedite skozi fino cedilo. Sladico postavite še za par ur, najraje čez noč, v hladilnik. Pred postrežbo kozarce okrasite. Igrate se lahko z jagodami, malce stepene smetane, bazilikinimi listi in drugimi sestavinami.

Seznam želja

Avtorica: Ana

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi 'zucchini recipes' in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Najprej sem si za večerjo pripravila Bučke s čebulo v pečici. Prižgala sem pečico in jo nastavila na 175°C. Skupaj sem zmešala dve jajci, narezan strok česna, štiri narezane rezine sira (ali nariban parmezan), malo peteršilja, soli, popra in olja. V posebni posodici sem zmešala 100 g moke, žličko pecilnega praška in 20 g zmehčanega masla (ne sprašujte, zakaj tako, poskušala sem delati po hecnem ameriškem receptu). Mešanici sem zmešala skupaj in jima dodala na kocke narezano večjo bučko in čebulo. (Naslednjič bom poskusila polovico bučke naribati, tako da se bo bolje spojila z maso, drugo polovico pa narezati na kocke.) Vse skupaj sem stresla v namaščen pekač in pekla približno pol ure. Prepričana sem, da se da recept popestriti še s kakšno dodatno začimbo ali zelenjavo po okusu, glede na zaloge v hladilniku.

Med tem, ko sem čakala, da se večerja v pečici speče, sem pripravila še bučkin čips za ob filmu (ki ga na koncu sploh nisem gledala). Ker sem svoje bučke iz vrta nabrala nekoliko prepozno, so bile prevelike, da bi jih narezala na lepe okrogle kolobarčke, zato sem upoštevala Betijino domiselno idejo, da jih oblikujem s pomočjo zobotrebca. Torej, bučo sem po dolgem prerezala na pol, očistila semena in jo narezala na tanke koščke. V krožnik sem si pripravila mešanico drobtin, naribanega parmezana in ščepec soli ter kajenskega popra. V drugo skodelico pa sem nalila malo mleka. Rezine bučke sem najprej potopila v mleko, nato pa povaljala v drobtinah. Vsak kos sem večkrat prebodla z zobotrebcem, da sem dobila valovit vzorec in ga položila na pekač, ki sem ga poprej obložila s papirjem za peko. Pripravljen čips sem pekla v pečici na 225°C slabih 15 minut.

Čips ima nekoliko sladkast okus pečenih bučk, ampak mu začimbe dodajo prijetno pestrost, hkrati pa je veliko manj masten prigrizek za ob filmu ali kar tako, za grizljanje. Pa še namig, na spletni strani, kjer sem našla recept, priporočajo, da čips med peko obrnete, če ste ga pripravili iz kolobarjev bučk, da se ne zapeče samo na eni strani. Bučkin čips je najbrž dober tudi brez celotnega 'paniranja', prav tako kot čips iz različnih drugih vrst zelenjave, na primer korenčkov čips. Narežeš na kolobarje in vržeš v pečico. Simpl.

Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

50-50

Avtorica: Ana

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Začela sem z razkoščičenjem marelic. Porezala sem porjavele in poškodovane dele sadja in marelice zrezala na osmine. Marmelada tako ni povsem gladka, ampak ima noter 'koščke' marelic, kar mi je bilo pri babičini marmeladi vedno všeč. Če si želite bolj gladke marmelade, marelice predhodno vrzite v mikser. Iz mamine omare sem vzela največji lonec in ga napolnila s 4,5 kg razkoščičenih marelic in 1,575 kg sladkorja. Na kg razkoščičenih marelic sem torej dala 350 g sladkorja. Lonec sem postavila na ogenj in začela kuhati. Začela sem z nižjo temperaturo in mešala marelice in sladkor, dokler marmelada ni postala že bolj tekoča. Temperaturo sem nekoliko zvišala in naslednji dve uri marmelado vztrajno mešala, da se ni prijela ali zažgala. Babica mi je kasneje skesano povedala, da je izpustila pomembno informacijo, in sicer, da je bolje, če kuhaš hkrati manjše količine marelic oz. marmelade, saj se tako hitreje skuha in je kuhana v približno eni uri.

Ko je marmelada kuhana, jo prelijemo v steklene kozarčke, jih označimo in pustimo, da se ohladi. Kozarčke je pred tem potrebno dobro oprati v pomivalnem stroju (ali kako drugače prekuhati/razkužiti) in v pečici ogreti na 100°C, da se marmelada ne pokvari in da se pokrovčki bolje zaprejo. Emmm ... ta-dam, to je vsa znanost. Marmelado sem danes poskusila in sem z njo zelo zadovoljna. Vsekakor se bom v kratkem lotila še kakšne druge, morda malce bolj eksotične.

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Junij.

Avtorica: Ana

Junij je moj mesec. Je mesec, v katerem sem rojena in mesec, ko se začne moj najljubši letni čas - poletje. V nasprotju z mojo gostiteljico na tem blogu, imam rada vročino. To pomeni, da lahko grem na morje in se kopam v jezerih, da lahko nosim krila in obleke, brez tečnih žab in najlonk. Ob vseh teh dolgih, toplih in svetlih dneh se počutim svobodno. Poletje, še posebej junij, spremlja kopica lepih spominov iz otroštva, zato se zame poletja vedno začne s pozitivnim pričakovanjem in ščemenjem v trebuhu. Kakšne spomine bom pa letos odnesla s sabo, da me bodo greli naslednjo zimo?

Junij je tudi mesec češenj. Zdaj je zadnji čas, ko se te še najdejo, zato je tudi skrajni čas, da se speče kakšno pecivo s tem pregrešno dobrim sadjem. Za praznovanje maminega rojstnega dne v začetku tega meseca sem pripravila par različnih peciv, med drugim tudi češnjeve rezine s pistacijami. Recept sem našla v knjižici Sladki in slani zavitki in pite avtorice Alenke Kodele. Po njenih receptih sem delala že par drugih peciv in moram priznati, da so njeni recepti eni redkih, ki jih upoštevam dokaj dosledno. Recimo.

Da bo pečica dovolj segreta, sem jo prižgala na 180°C in se lotila dela. Doma sem imela pakirane slane pražene pistacije. Predstavljam si, da avtorica ni imela teh v mislih, vendar te sem imela pri roki in so v predalu čakale, da jih porabim. Torej sem jih oluščila in zmlela, da sem dobila 100 g mletih pistacij (80 g sem jih porabila za biskvit, ostale pa sem si shranila za kasneje za posip). Postavila sem jih v skodelico na stran. Stepla sem 130 g zmehčanega masla z 90 g sladkorja (vedno zmanjšam količino, ki jo priporočajo v receptih), vrečico vanilijevega sladkorja in ščepcem soli. Ročno sem primešala 180 g presejane moke, 4 žličke pecilnega praška in na koncu dodala pistacije. Mase je dovolj za 25*35 cm velik pekač, ki sem ga namazala z maslom, preden sem vanj vlila maso. Biskvit sem pekla 15 minut, ga vzela iz pečice in pustila, da se ohladi.

Za češnjevo kremo sem morala češnje ročno razkoščičiti, da sem na koncu dobila 1 kg očiščenih. Tega sem se lotila takoj, ko sem biskvit postavila v pečico. Očiščene sem skupaj z 2,5 dl vode zavrela. Ko sem čakala, da se to zgodi, sem skupaj zmešala vrečko vanilijevega pudinga, 50 g sladkorja in 0,5 dl vode, ki sem ga primešala vrelim češnjam in vse skupaj, med mešanjem, kuhala še 3 minute. Kremo sem enakomerno razmazala po biskvitu in vse skupaj postavila v hladilnik.

Pecivo sem naslednji dan odpeljala 100 km stran, zato ga nisem oblivala s smetano pred vožnjo, ampak sem jo dodala na koncu in zadevo pozabila poslikati. Zato si boste morali ta del enostavno predstavljati. ;) Torej, 250 ml sladke smetane sem stepla z vrečico vanilijevega sladkorja, jo namazala na češnjevo kremo in posula z nekaj mletimi pistacijami za okras in okus.

Namig za naslednjič, ko se bom peciva lotila. Rezanje peciva in postavljanje na krožnik je bilo kar izziv, zato vam priporočam, da češnje narežete na manj kot polovice in če imate pekač s snemljivim obodom (tak kot za torte), uporabite takšnega, bo lažje. Preden ga snamete, uporabite nož ali kaj drugega, da pecivo preventivno ločite od oboda, da kaj ne ostane gor.

Uživajte v zadnjih letošnjih češnjah, na kateri koli način že.