Sem Nina in sem odvisna od Nutelle … in od nedavnega tudi od Nutellinih rolic.

Avtorica: Nina

Se še spomnite, ko smo govorili o bučkah? In se še spomnite, ko sem omenjala, da imam poleg te prekrasne zelene krasote še eno obsesijo, ki ni pol tako zdrava kot so bučke? No, končno je prišel čas, da vam izdam svojo sladko skrivnost, ki to v resnici ni. Širši krog mojih prijateljev in družine je namreč seznanjen z mojo obsedenostjo z Nutello. Saj vem, da je to dandanes že kar mainstream odvisnost, za katero se bolj ali manj uspešno zdravi tista polovica ljudi, ki še ni presedlala na 'trše' droge, ampak prepričana sem, da je pri meni stvar že zdavnaj presegla vse meje zdravega okusa.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Avtorica: Sanja

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu. 

 

Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj bi ostajali v sivi Ljubljani.

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Avtorica: Nina

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Izpovedi povprečne blondinke in Piškoti z arašidovim maslom

Avtorica: Nina

  Za razliko od večine mojih vrstnikov imam sama pogosto problem, da se zbujam prekmalu. Običajno sem v pogonu že okrog šestih zjutraj. No, če sem čisto iskrena se je moj urnik zadnji mesec precej spremenil, saj do zgodnjih jutranjih ur zrem v računalniški ekran in spremljam Tino. Aha, trenutno spadam med tiste strašljive ljudi, ki poslušajo pogovore popolnih neznancev in se ob tem neznansko zabavajo! Na to sicer nisem ponosna, ampak imam vsaj dober izgovor. Tolažim se z dejstvom, da če ne bi poznala Tine, šova ne bi spremljala tako podrobno in ker sem nad najdenim izgovorom navdušena in vanj  trdno verjamem, se še vedno brezskrbno predajam najmodernejši obliki zasledovanja. 

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

Avtorica: Nina

  No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali. 
  Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi prisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Avtorica: Nina

 Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!  

 O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

 Še preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem pomenu, kot se to ob  petkih dogaja v Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika. Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem  juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.

 

 Sledi izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem, ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo. Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele teden kasneje izvedela, kako je s Poletno sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!

 No, šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega. Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med tem pa seveda zapisala recept za  lahke slivove cmoke.

Potrebujete:  
500 gramov lahke skute 
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke 
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci

dve žlici olivnega olja   
malo soli

slive

  Vse sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje. Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite. Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi kuhajte od 15 do 20 minut. 

  Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah. Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.

P.S. Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še hvaležni.

Dober tek!

Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Avtorica: Nina

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom. 

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Nizkim temperaturam navkljub sem že dodobra spoznala sladoledno ponudbo te zelene državice. Ja, žrtvovala sem se v imenu vseh, ki jih o Škotski najbolj zanima podatek o kvaliteti sladoleda. In ja, vem, da vas je ogromno. V ta namen, sem vsak dan za sladico naročila sladoled in moram priznati, da me ni razočaral. Čeprav Škotska ne slovi po sladoledarski ponudbi, in se vsak turist najprej odpravi na fish and chips, sem se sama temu odločno uprla! Moje grlo je sicer že dva dni rahlo rdeče ampak, ker se klin zbija s klinom, še kar vztrajam. Za naslednjih nekaj dni napovedujejo sonce, jaz sem si sicer ravno danes kupila dežne škornje, torej nič čudnega, da bomo sedaj verjetno imeli poletje, tako da bom v sladoledu lahko še bolj uživala.

Pred kratkim pa sem tudi sama ustvarila svoj prvi sladoled in moram se pohvaliti, da mi je odlično uspel. Iz česa sem ga naredila? Iz dulce de leche seveda! Saj ste skuhali velik lonec te dobrote kajne? No, če je niste uspeli pojesti, vam sedaj ponujam super recept za 'reciklažo'. Sladoled je res vrhunski, priprava pa zelo preprosta in kar je najboljše, zanj ne potrebujete aparata za sladoled. Če ga imate, ga seveda lahko uporabite, vendar pa bo sladoled tudi brez njega lepo kremast. Priprava je v tem primeru sicer malo bolj dolgotrajna ampak vsekakor se splača potrpeti. Za dulce de leche sladoled potrebujete:

• 1 lonček oz. približno 240 ml sladke smetane
• 2 lončka oz. približno 470 ml polnomastnega (!!!) mleka
• približno 450 g dulce de leche oz. po želji lahko tudi manj
• čajno žličko vanilijevega ekstrakta (po želji)

Po receptu lenih gospodinj mleko in smetano skupaj zlijete v lonec, ki ga nato postavite na štedilnik in ob mešanju počakate, da mešanica zavre. Nato odstavite posodo s štedilnika in primešate dulce de leche in vanilijo. Rezultat bo bolj redka, karamelno rjavkasta tekočna, ki jo nato prelijete v hladno posodo in počakate, da se ohladi na sobno temperaturo. Ko je mešanica dovolj hladna, da vam ne bo odmrznila celotne zmrzovalne skrinje, jo prelijte v primerno embalažo, v kateri boste zamrznili sladoled. Ker sama nisem imela proste reciklirane posode za sladoled, vse tupperwarke pa so umazane čakale v koritu, sem tekočino prelila kar v manjši pekač. Nato vse skupaj postavite v zmrzovalnik. Po tako napornem delu si zaslužite eno uro počitka, po ogledu najljubše nadaljevanke pa morate ponovno odpreti zmrzovalnik in sladoled dobro premešati. Stvar bo potrebno ponavljati kar nekaj časa. Na vsake pol ure se boste morali odpraviti do sladoleda in ga dobro premešati, postopek pa se lahko konča, ko je sladoled zamrznjen, njegova tekstura pa kremasta, brez kristalov. Če vam to ni popolnoma uspelo oziroma če ste svoj prosti čas obogatili z daljšim popoldanskim spancem, pri tem pa pozabili na sladoled, vse skupaj prestavite v multipraktik, dobro premešajte in nato ponovno zamrznite. Ko ste zadovoljni s končnim proizvodom vam preostane le še uživanje.

Obljuba dela dolg!

Avtorici: Nina, Tina

Danes samo na hitro, ker smo busy, busy, busy ... Ena gospodična pakira kovčke, saj nam kmalu spet pobegne na lepše, dežurni pretipkovalki recepta pa se mudi preobrazit narabutane robide v sladoled. Ampak ker so tele piškotne poslastice z dulce de leche že pred časom na Instagramu in Facebooku sprožile kar nekaj zanimanja, bi bilo res naravnost neprimerno, da vas prikrajšamo za omenjene dobrote. Zatorej, receptura. Piškotni lončki z dulce de leche in čokolado.

Glede podajanja recepta sem dobila sledeče napotke: lončki oz. posodice so narejeni iz testa za piškote s koščki čokolade. Jaz imam preizkušenega sledečega: Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja, potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov. V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke, v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na koncu vmešamo še 125 gramov čokolade, narezane na manjše koščke. Maso postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik za toliko časa, da je precej kompaktna in se bo z njo dalo oblikovati lončke.

Potem pa pridemo do zahtevnejšega dela - oblikovanje lončkov. Potrebovali bomo pekač za mini mafine. Sedaj - lahko bi se lotili postopka, ki je opisan pri tem receptu za mikro pite z marmelado, ampak ker se testo za chocolate chip cookies ponavadi ne valja, je Nina svetovala, da v pekač (ki ga obložite z mini papirčki za mafine) nadevate kar po eno žličko testa za piškote. Testo spečete na 180° slabih 10 minut oziroma dokler ne porjavi, potem pa s kuhalnico izoblikujete luknjico, v katerega nadevate dulce de leche. Druga opcija je, da testo ročno oblikujete po obliki pekača za mini mafine. Na koncu kolačke samo še prelijete s stopljeno čokolado - menda je super tista z malce večjim deležem kakavovih zrn.

Tako, upam, da ne bo potrebne preveč improvizacije. Prijetno sladkanje!

Argentinske dogodivščine in domači dulce de leche

Avtorica: Nina

Ena in edina stvar, ki ji v življenju posvečam enako količino ljubezni kot kuhanju in peki, so potovanja. Naravnost obožujem potikanje po novih, neznanih krajih, spoznavanje drugih kultur in seveda basanje s kulinaričnimi presežki dežele, v kateri se nahajam. Na tej točki vas moram postaviti na realna tla. Če ste si ob branju uvodnih vrstic v glavi ustvarili sliko o brezskrbni popotnici, ki se z nahrbtnikom pogumno odpravi v svet in se neustrašno veseli novih dogodivščin, vas moram razočarati. Namesto tega si predstavljajte blond kokoš manjše rasti, ki po letališču vleče 20-kilogramski kovček (če mi uspe, ga nabutam tudi čez dovoljeno mejo in upam, da se me bodo stevardese na 'check inu' usmilile) in se ob tem zmedeno ozira okoli sebe v upanju, da odkrije pravo izhodno točko svojega letala. Definitivno nisem tipični predstavnik moje generacije popotnikov, samo sebe prištevam med penzionerske turiste, le da vodičem ni potrebno naglas kričati zanimivosti in skrbeti, da ne bom v kakšnem hotelu pozabila svojih zob, vse drugo je bolj ali manj enako običajnemu izletu društva upokojencev z dvema članoma. Večini pogosto ni jasno, kako sem se do sedaj še vsakič srečno vrnila domov (*trkam na les*), saj imam težave že, ko se moram v naši majhni Ljubljani iz Prešernovega trga pomakniti proti Tivoliju, in na poti do cilja obvezno trikrat napačno zavijem. Ampak pridem pa! In prišla sem tudi iz Argentine. 

Ja, prav ste ugotovili, tokrat bo govora o posebni sladki specialiteti te južnoameriške države. Države, ki me je presunila s svojo lepoto in bogastvom na eni in neizmerno revščino in bedo na drugi strani. Imam srečo, da sem v svoji potovalni karieri videla že številne kotičke našega planeta ampak priznati moram, da se me je Argentina najbolj dotaknila. Zaradi obiska Buenos Airesa danes veliko bolj cenim, kar imam. Saj ne, da sem prej stvari jemala za samoumevne in da mi ni bilo potrebno za nič garati, daleč od tega. Pravim samo, da ob pogledu na skrajno revščino, iz katere ljudje praktično nimajo izhoda in v katero se rodijo, vseeno bolj cenim Slovenijo, pa čeprav so trenutne politične razmere malce, khm, khm, kaotične, če se milo izrazim. 

Okej, čustva sem izlila, zdaj pa naprej, k lepšim temam. Argentina je ob enem tudi država, kjer sem se drugič v življenju močno zaljubila. Saj vsi poznamo tisto ljubezen, ko imamo metuljčke v trebuhu, ob pogledu na svojo simpatijo pa se na naših licih rišejo nove dimenzije rdeče barve, ki jih do takrat nismo poznali niti ob ekstremnih fizičnih naporih, kajne?  Točno to se mi je dogajalo, ko sem ga prvič zagledala. Spoznala sva se na sicer neobičajnem kraju, živilski trgovini. Takoj, ko sem ga zagledala, zagorelega in postavnega, kako brezbrižno stoji v družbi prijateljev, sem vedela, da sem našla, kar sem iskala. Pristopila sem in ga z vso močjo zgrabila in objela, kilogramski lonec dulce de leche.  

Pravljica je bila rojena. S seboj sem ga odnesla najprej v hotel nato pa ga uspešno pretihotapila na letalo. Šofer, ki naju je s prijateljico peljal na letališče, in v dobri veri, da sva izkušeni popotnici, ki s seboj ne tovorita nepotrebne krame, želel raztovorit najine kovčke, je svojo odločitev hitro obžaloval. Verjetno je v tistem trenutku v mislih preklel vse žive in mrtve znance, nama pa namenil nič kaj prijazen pogled. Ker sva hitro ugotovili, kje je problem, sva se samo sramežljivo nasmehnili in izustli: »Dulce de leche«. Res je, da nama ne bi bilo potrebno s seboj peljati pet kilogramskih kozarcev, ampak strah pred abstinenčno krizo je bil preprosto prevelik. 

Doma sem svojo novo ljubezen predstavila družini, ki se je odzvala precej običajno. Mami je novo pridobitev sprejela z odprtimi rokami medtem ko oče in brat nista bila preveč navdušena. Nekaj časa je najina zveza lepo cvetela, potem pa so nastopili težji časi. Kozarci so bili vedno bolj prazni, jaz pa vedno bolj depresivna. Ko sem po enem mesecu v usta zbasala zadnjo žlico, sem vedela, da brez njega ne morem živeti. Stvari sem vzela v svoje roke in se lotila priprave domačega dulce de leche, ki v Južni Ameriki nadomešča evropsko zasvojenost z Nutello. Za vse, ki niste vešči španščine naj povem, da gre za sladko mleko, ki ga pustimo vreti toliko časa, da se njegova prostornina občutno zmanjša, pri tem pa dobi mazavo, kremasto konsistenco. Domačini ga uporabljajo tako, kot mi uporabljamo Nutello. V sladicah, na palačinkah, kruhu in moji najljubši obliki, na žlico. Ker želim, da enako ljubezen izkusite vsi, ki trenutno berete moje besede, prilagam recept.

Postopek je sicer dolgotrajen ampak zelo preprost. Za dulce de leche potrebujete:

• 1 liter polnomastnega mleka
• 300 gramov sladkorja
• 1 zavitek vanili sladkorja z delci burbonske vanilije

Vse sestavine zmešajte v dovolj veliki posodi z debelim dnom in postavite na štedilnik. Ob občasnem mešanju pustite, da mešanica začne vreti in se sladkor raztopi, nato temperaturo znižajte in pustite odkrito rahlo vreti 1,5 do 2 uri. Brez skrbi, ni vam potrebno dve uri stati zraven štedilnika, zreti v pajčevine in iskati izgovorov, zakaj jih do sedaj še niste obrisali. Vendar pa se vseeno zadržujte v bližini in na vsakih nekaj minut vse skupaj premešajte, pri tem pa bodite pozorni, da pred mešanjem z vrha poberete peno, ki se je nabrala na mleku in je ne vmešavate nazaj. Tako bo imel dulce de leche lepšo, svilnato teksturo. Vaše delo je končano, ko imate v posodi sicer majhno a pregrešno dobro stvaritev karamelno rjave barve. Če niste 'pacient' moje vrste, in dulce de leche ne želite jesti z žlico, prilagam nekaj slik sladic, ki sem jih sama ustvarila s pomočjo tega slastnega namaza. Upam, da vam bodo služile kot navdih za nadaljnja ustvarjanja.

Muffini s koščki čokolade, v sredini dulce de leche na vrhu pa dulche de leche sladka smetana.

Ploščice s čokolado in dulce de leche.

Dulce de leche sladoled.

Piškotni kozarčki z dulce de leche; napotki do tega recepta vas na blogu pričakajo v četrtek.

Kozarčki z jogurtovo-dulce de leche kremo in ribezovim džemom.

Če si katerega izmed receptov želite brati v celoti, nam to sporočite na naši Facebook strani ali v komentarjih.

Pa dober tek!

Oda bučkam in bučkini browniji

Avtorica: Nina

Okej, tole slovensko poletje je že smešno. Sama sem sicer človek, ki pretirano ne uživa v poletju, vročem soparnem zraku in komarjih, bolj se navdušujem nad 'prehodnimi letnimi časi', kot sta pomlad in jesen. Pa vendar me je neumno vreme pripeljalo do točke, ko hrepenim po poletju. Po poležavanju na soncu na domačem balkonu, pitju limonade in večernem zdravljenju pridobljenih opeklin. Zato sem se odločila za tri dni pobegniti na hrvaško obalo. Tale uvodni del tako pišem v senčki pod figo na vrtu, medtem ko oči na žaru kremira čevapčiče in jih zraven obilno zaliva s pivom, mati pa se na vsake pet minut iz kuhinje zadere, naj ji vendar že pridem pomagat pri pripravi kulinaričnega presežka v podobi paradižnikove solate. Ker s strastjo sovražim paradižnik, upravičeno zignoriram zunanje glasove in se osredotočam izključno na vonjave. Glede na moje neposrečeno pozicioniranje ležalnika mislim, da bom tudi sama po končani peki dišala kot en ogromen čevapčič, ampak glede na njihovo vsesplošno priljubljenost, si to vsekakor štejem v plus. Ljubosumni? Brez potrebe. Ko tole berete je moja zadnjica že ponovno lepo udomačena na službenem stolu, kjer ob poslušanju nadležnega glasu moje šefice, brezbrižno zrem v računalniški ekran in premišljujem, kaj bom danes jedla za kosilo.

Poleti je ta odločitev zame zelo lahka, saj obožujem bučke. Jedla bi jih vsak dan, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat, šestkrat … kolikor je pač obrokov v dnevu. Ja napisala sem šestkrat, vsi imamo dneve, ko jemo šestkrat na dan, kajne? No, zdaj se bom pretvarjala, da sem v odgovor dobila en gromek 'ja' in da nisem edini požeruh v skupini. Kakorkoli, imam srečo, da oči vsako leto lepo skrbi za mojo bučno obsesijo, in v želji, da ne pride do abstinenčne krize, zasadi lepo količino buč, ki me potem vsak dan pričakajo v hladilniku, da jih pretvorim v okusen obrok. Moj brat in oče s svojim mnenjem o bučkah stojita na nasprotnem bregu kot jaz in moja mati. Ne spomnim se zelenjave, ki bi jo sovražila bolj, kot sovražita bučke. Tako verjetno ni potrebno omenjati, da se jima moja odvisnost zdi totalno zgrešena in na meji z zdravim razumom. Mislim, da bi lažje sprejela kakšno težjo obliko zasvojenosti. Tisti, ki me dobro poznajo, se verjetno ob branju teh besed smejijo, ker vedo, da bučke še zdaleč niso hrana, od katere sem najbolj odvisna. Obstaja še absolutna zmagovalka sladkih pregreh, ki je na mojem dnevnem jedilniku, in moje obnašanje do le-te je nedvomno primerljivo s čaščenjem svetnikov in prižiganjem svečk v cerkvi s strani starih gospa.

Ampak o tem kdaj drugič. Danes ostajam pri bučkah in njihovi vsestranskosti. Sama si jih pripravljam na tisoč in en način. Polnjene, v rižotah, testeninah, polpetih, solatah, pohane, s sirom in še in še. Verjamem pa, da vsi z mano ne delite splošnega navdušenja nad bučkami in ste jih do sedaj že pošteno siti ter si razbijate glavo, kako porabiti še tiste zadnje ostanke, ki se vam valjajo po hladilniku in za katere se vsi pretvarjajo, da jih v resnici ni tam, kajne? Kot omenjeno imam v družini dva primerka, ki to zeleno krasoto sovražita bolj, kot Srečko Katanec sovraži Zlatka Zahovića, zato sem se odločila, da jih zamaskiram v odlične bučkine brownije. Zvit načrt sem izpeljala po sledečem receptu:

• 120 ml sončničnega olja
• 200-250 g sladkorja
• 10 ml vanilijevega ekstrata (pribl. 2 kavni žlički)
• 250 g moke
• 45 g pravega kakava
• 1 in pol kavne žličke sode bikarbone
• pol kavne žličke soli
• 250 g naribane bučke
• 60 g narezanih orehov in/ali čokoladnih koščkov (po želji)

Prva na vrsto pride gospa pečica, ki ji morate, kot vsaki spodobni dami, posvetiti nekaj več pozornosti in jo predhodno ogreti na 180 stopinj. Nadaljujete s pripravo vseh potrebnih sestavin in ko to storite, vas do cilja ločita le še minutka ali dve. V primeru da ste blazno neskoncentrirani in da vam peka predstavlja neverjeten napor, spreglejte predhodni stavek. V prvi posodi zmešajte olje, sladkor in vanilijev ekstrat. V drugo vsujte moko, kakav, sol in sodo bikarbono. Nato suhe sestavine stresite v mokre, premešajte in zmesi na koncu dodajte še naribano bučko in orehe ali čokolado (po želji). Pred dodajanjem bučke bo masa nekoliko gosta, brez panike in brez dodatnega dodajanja tekočine, prosim. Ko boste na koncu primešali bučko bo vse skupaj bolj mazavo, obljubim. 

Vse skupaj razprostrite po namaščenem ali pa s peki papirjem obloženem pekaču in pecite 25 do 30 minut. 

Priporočam, da bučko naribate res na drobno, ker bodo tako browniji še bolj sočni, bučka pa skorajda neopazna. Sama sem se poslužila najboljšega pripomočka lenih gospodinj, multipraktika. Brownije lahko po vrhu prelijete s stopljeno temno čokolado, ganaschem ali pa jih obložite s čokoladno masleno kremo. Najboljši so, če jih postrežete še malce tople, s kepico vanilijevega sladoleda in stepeno sladko smetano. Pa naj še kdo reče, da bučke ne redijo!

Dober tek!

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

Avtorica: Nina

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.

Za pripravo testa boste potrebovali:

• 210 gramov moke
• 1/8 žličke soli
• 113 gramov masla sobne temperature 
• 50 gramov sladkorja
• 1 jajce

Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.

Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo: 

• 3 jajca
• 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
• 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
• 56 gramov masla sobne temperature
• 1 žlica limonine lupinice

Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.

Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'. 

• 4 beljaki
• 130 gramov sladkorja
• malo soli

Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut. 

Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.