Sladko in osebno

Pred dobrim mesecem sva se s Tino udeležili konference Blogsi 2017. Za udeležbo sem se odločila, ker sem se želela malce motivirati. In vem, da me v službi podobni dogodki motivirajo, mi dajo nove, sveže energije, druženje in izmenjava mnenj in izkušenj me spodbujajo za nadaljnje delo. Predvsem pa me celoten proces spodbudi, da razmišljam naprej, iščem nove ideje in poskušam biti boljša v tem kar počnem.



Del tega je definitivno to, da bi rada bila v zapisih bolj osebna. Kar je hkrati težko, ker sem se odločila, da bom nekatere dele svojega življenja držala privatne. Dele, ki so velik del mene, mojega doživljanja in predvsem vsakdana. Kako si lahko bolj oseben, če si ne dovoliš biti oseben? To je vprašanje, s katerim se bom spopadala pri pisanju naslednjih zapisov. Kaj je tisto, česar ne bom delila z vami? Moj gospod ne mara pozornosti in zato ga tudi ne bom vlekla v zgodbo, ki jo pišem. Drugi del mojega, ali bolje, najinega življenja pa je najmlajša članica naše družine. Tu je kopica razlogov, zakaj, in z njimi se strinjava oba, nobene debate.

Dobrote z Instagrama

Na Instagramu sledim kar nekaj profilom, ki objavljajo fotografije hrane. Nekateri imajo na svojih spletnih straneh tudi recepte, drugi samo objavljajo fotografije, ne nujno niti da svoje. Kakorkoli, med njimi je Sally's baking addiction. En dan sem zagledala fotografijo teh norih cupcake-ov, tortic. Čokoladni mafin s kremo iz arašidovega masla, polit s čokolado oz. potopljen vanjo. Morala sem poskusiti.



Moj gospod ima itak rad arašide in čokolado, tako da sem vedela, da bodo šli v promet. Nabavila sem tistih par sestavin, ki jih nisem imela doma, pogooglala sestavine, ki se jih pri nas ne dobi ali težje, in kako oz. s čim jih lahko zamenjam. In se lotila dela. Dobro sem si prebrala celotno objavo in recept. Spravila skupaj sestavine in receptu natančno sledila. No, razen manj sladkorja sem uporabila, kot običajno naredim pri tujih receptih oz. ko se mi zdi količina sladkorja pač prevelika. Spodaj delim z vami originalen recept z mojimi popravki. Torej manj sladkorja in zamenjavami v sestavinah, ki se jih pri nas ne dobi ali se jih dobi težko.

Evergreen mafini

Vsakič, ko pečem mafine, manično iščem pravi recept. Receptov je najbrž na stotine, ampak pečem jih vedno po istem. No, najprej sem jih pekla po enem, potem sem jih začela peči po Tininem, ki pa ga je objavila na svojem starem starem blogu. Vedno pozabim, kako se kliče in vedno brskam po spominu in spletu, da najdem ta recept. Zdaj pa dovolj, še enkrat ga bom zapisala tu, da ga bom naslednjič lažje našla. :)

Mafine sem sicer pekla v petek, vendar nisem imela namena pisati te objave, zato nisem posnela ravno veliko fotografij. Tako da bodo prišle prav fotografije iz mojega arhiva. Ne shranjujem jih zaman. \o/

Recept, ki ga bom zapisala je čisto osnoven in se mu lahko dodaja vse mogoče dodatke, da dobimo slastne različice mafinov. Včasih je treba dodati še pljunek mleka, ali ga dodati manj. Sicer pa mešajte dobrote zraven po mili volji. ;)

Prva kuharska knjiga ...

... v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam - tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Slovenski zajtrk v grižljaju - Medeni mafini

Avtorica: Sanja

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

Pričujoča pesem z naslovom Slovenski zajtrk je nastajala v obdobju prezgodnjih budilk in izpuščenih zajtrkov. Kljub temu da je avtorica večino svojih del ustvarila v zgodnjem obdobju kulinarične suše, se na njenih zadnjih poskusih moderne poezije kažejo zametki konstruktivizma. Lahno poigravanje s kombinacijo vsem dobro poznanih ponarodelih frazemov premeteno pod vprašaj postavlja razmerje igre stalnih elementov v novo celoto. Še vedno ni znano, če gre zgolj za naključno izbrane sklope ali genialno premišljeno igro ironije, ki jo je, takrat še rosno mlada, umetnica zapisala na računalnik s samo enojedrnim procesorjem. Dokončna interpretacija kulinarične poezije pa je seveda prepuščena bralcu samemu.

Dajmo tale fdvjevski meta diskurz na hitro zabrisati v pomije in se pogovorimo o zajtrku. Kdo redno zajtrkuje, roke gor! Se mi je kar zdelo, lažnivci. Če pa že ne lažete, pa mlatite skrajno neokusne jutranje obroke (kar vidim ogabno zelen smuti), ker (poleg pomanjkanja kofeina) ne vidim razlogov, zakaj je devet trinajstin sveta zjutraj tako krmežljavega. Vem, veliko ljudem ob hudičevih urah ne paše premikati čeljusti, vseeno pa vase zlijejo šalco črnega kofeta. Nevarno početje. Šifra: želodčna kislina in luknja prebavnem organu. Dajmo se tako zmenit - če kavo podložite s čim bolj konkretnim, bo želodec razžrla nekaj let kasneje, vi boste pa (skoraj) brez skrbi lahko uživali v kofeinskem življenju.

Mercator je za #KuhaM projekt naročil kamuflažo slovenskega zajtrka in katera oblika maskiranja primernejša od mafina? Tako je, nobena. :) Čisto malo sem že obupavala na tem, da mi moje zamisli ne bo uspelo izpeljati, ker bom še nekaj časa ujeta v ljubljanski sobici brez pečice, pa mi je Tina ponudila uporabo svoje kuhinje. Priznam, sem bila kar živčna, da sem bom izgubila na tistem neskončnem pultu ali da bom požgala hišo, ko bom pritisnila napačen gumb. No, vse se je dobro končalo, najbolj fotogenično črnuško kuhinjo sem počistila za sabo, Tina pa je mimogrede skuhala še kosilo zame in Ano, ki se nama je pridružila malo kasneje.

 Preden pa iz ubogih mafinov naredim preveliko dramo, je tule ...

... nakupovalni listek za pekač mafinov (12 komadov):

• 1 lonček koruzne moke
• 1 lonček bele ostre moke (ali katere druge, po želji)
• 1/2 lončka sladkorja
• 1 žlička pecilnega praška
• 1 žlička soli
• 1 lonček mleka
• 2 jajci
• 60 g stopljenega masla
• 1/4 lončka medu
• ščep cimeta

*lonček po ameriško = 240 ml po naše

Hitro po pekač in dve posodi! V prvi zmešamo suhe sestavine, v drugi mokri. Združimo jih v eni in res sestavine dobro premešamo. Stremimo k masi brez grudic, v kolikšni meri se bo ta mafinski ideal uresničil, pa je odvisno od vaše motiviranosti. Jaz nisem vztrajala do popolne homogenosti. Ne, kasneje to nikogar ni ustavilo pred požrtijo. :)

Pred peko sem razmišljala, da bi še surove mafine obložila z jabolčnimi krhlji, pa sem seveda pozabila, ker sta Tinina kuhinja in pes tako fotogenična, da sem raje obrabljala zaklop pa fotoaparatu. Tini pa diskriminacija najbolj zdravega dela zajtrka ni dala miru in je slekla najbližje jabolko, ga narezala na koščke in v toplotno obdelala (da se je jabolko zmhčalo) v vroči kozici na limoninem soku. Še ščep cimeta in že smo skoraj padale na lužicah sline. Tina je jabolčno zadevo poimenovala "neki takega kot jabolčna čežana, sam da ma večje kose", midve z Ano pa sva iskali najbolj praktični način, kako zajtrk pokonzumirati.

Hecno, komaj sedaj sem ugotovila, da smo jedle zajtrk po kosilu. To bi morala postati stalna praksa!

Dober tek!

Jaz sem ena taka buča.

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

Jaz sem ena taka buča.

Avtorica: Tina

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

No, pa sem rekla, da ne bom jamrala. Zadnje čase sem malce padla v svet kuharskih kanalov na Youtubu in naletela na tole gospodično. Ne samo, da ima dečva svoj kuharski kanal, ima tudi svoj lepotni kanal in nek kanal, kjer skupaj s svojim možem govorita o svojem življenju. Pustimo ob strani mero narcisoidnosti, ki jo je potrebno posedovati, da si sposoben snemati svoje življenje na vsakem koraku, bolj sta me šokirala videa o njenih navadah glede čiščenja stanovanja in o njenem načrtovanju jedilnika. Punca je res noro organizirana. (Da niti ne omenjam njenega telovadnega režima.) Na kakšen sončen dan bi me njeno početje hudo motiviralo, danes pa me samo nenormalno spravlja v obup. Ampak ja, v zadnjem letu sem se definitivno naučila, da jamrat ni OKEJ in da moram biti bolj aktivna, da se te grde razvade otresem. Ampak ne danes. Danes pada dež. (Tisto sonce vmes pa ignoriram.)

Nadaljujmo z bučkinim tednom. No, bučkinih 14 dni. V zadnjem tednu se mi je malce spremenil delovni urnik (ravno toliko, da mi je porušil moj sistem prehranjevanja, hehe), ampak sem se kot feniks vzdignila iz pepela in našla rešitev. Preprosto ne morem iz svoje stare navade, da jem kosilo okoli 13. ure. Tako se najbolje počutim in zakaj bi komplicirala, če si pa lahko v službo nesem nekaj kosilu podobnega. Zadnja dva dneva so bili to bučkini mafini. Spekla sem jih veliko - toliko, da sem se jih sedaj že prenajedla in bodo romali v zamrzovalnik. Recept sem našla na Kulinariki, sem pa ga, seveda, prilagodila. Sploh zato, ker sem imela za porabit veliko bučke, več kot tam omenjenih 200 gramov.

Najprej sem vzela eno bučo velikanko, ki mi je malce ušla izpod nadzora. Kdo bi si mislil, da ta hudič tudi ob pomanjkanju sonca tako raste, jejhata. Po dolgem sem jo razčetverila, odstranila semena in postavila na tehtnico.

Torej približno 400 gramov bučke, ki jo naribamo v posodo. Zraven naribamo še 100 gramov sira (jaz sem uporabila edamca) in nasekljamo par vejic peteršilja. To damo v posodo številka ena in postavimo na stran.

Posoda številka dve bo vsebovala 300 gramov presejane moke, 1 pecilni prašek, sol in poper. Vse skupaj zmešamo.

Preostaneta nam le še dve jajci, en lonček jogurta (180 gramov) in en lonček olja. Vse zmečemo v tretjo posodo in premešamo.

Nato pa gre stvar tako: k suhim sestavinam dodamo mokre. Če je zmes pregosta, dolijemo malce mleka. Pa ne preveč, bučke bodo še dodatno navlažile testo. Na koncu dodamo sestavine iz prve posode (bučke in sir), vse dobro premešamo, nadevamo v silikonske modelčke ali pekač za mafine in pečemo slabe pol ure na 180°C. Jaz sem iz te mase dobila 20 mafinov. Med peko so sicer krasno narastli, a se potem malce sploščili. Notri so pa kar ... žmohtni.

To je to.

Ko zapojejo maline.

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Ko zapojejo maline.

Avtorica: Tina

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Sedaj imam pa Bono. Stara je že 13 let, imela je že štiri operacije, a je še vedno tako vitalna, da se ljudje čudijo, ko jim povem, koliko je stara. No, Bona je pa udomačena. Spi na postelji, zjutraj se stisneva celo v žličko. In ko je bila Bona majhna, sem jo udomačila in premetavala po rokah in se z njo igrala. Oblačila sem jo v moja otroška oblačila in imeli sva modno revijo. Zato me Bona še dandanes ne mara preveč. Mislim okej, če nima druge izbire, sem tudi jaz dobra, ampak najraje se stisne k moji mami, ki, pazi to, sicer sploh ni ljubiteljica psov. Jaz imam pa res nesrečo. Očitno imam enega tistih sindromov, o katerem sem oni dan med napadom dolgočasja prebirala na Starševskem čveku [ultimativni slovenski forum, med branjem katerega je žulj na čelu zaradi te reakcije zagotovoljen]. Sicer je šlo za razmerje poročen moški - poročena ženska - njuna otroka v istem vrtcu - on zdolgočasen in v želji po zabavi - ona sicer neodločna, a potem ... No, pisanje te anonimnice se je bralo nekako tako kot roman Panika izpod peresa Dese Muck. In taka je zgodba med mano in Bono - jaz ji izkazujem vso možno ljubezen, ona se pa raje greje pri nogah mami, ki jo pol časa ignorira. Evo, ignoranca očitno pali.

No, ampak sladkarije, te pa vedno vračajo ljubezen. Znajo zacelit vse čustvene rane in bolečine in dolgočasne trenutke in utrujene trenutke, ko se vrneš iz službe, sesedeš na kavč in ohladiš misli z banjico sladoleda. Prejšnjo nedeljo se nama je pri gledanju nogometa pridružila še Ana, in ker nismo želeli tvegati, da bi naša ekipa izgubila (čeprav niti ne vem, za koga smo sploh navijali?!), smo si za vsak slučaj pripravili Čokoladno-malinove cupcakese.  

Najprej začnemo z mafini. Ravno te dni sem gledala en nov prispevek moje najljubše 'food-blogerke' Raize (Dulce Delight) in si zapomnila, da je biskvit, v katerem uporabimo sodo bikarbono in neko drugo kislo sestavino, zaradi kemične reakcije, ki nastane, bolj sočen in žmohten. Se mi zdi, da Američani kar precej uporabljajo to finto, sploh za te njihove torte, ki jih nikoli ne sočijo, ampak samo namažejo s kremami.

In ravno kot za nalašč sem v eni izmed Učilinih "kuharskih knjig" (mogoče bi bil boljši izraz zbirka receptov) našla recept za Čokoladni greh, kot se imenujejo teli mafini. Je pa tista klasična finta - zmešamo suhe sestavine v eni posodi, pa mokre sestavine v drugi posodi, nato pa vse skupaj na hitro skupaj, napolnimo modelčke in spečemo. Jaz sem naredila takole: 50 gramov masla sem vzela iz hladilnika in ga za kakšnih 20 sekund izgnala v mikrovalovko, da se je malce zmehčalo. Potem dodamo 100 gramov sladkorja in stepamo, da nastane kremasta zmes. Kakšno minuto ali dve je povsem dovolj. Dodamo še dve jajci in 125 gramov kisle smetane (jaz je nisem imela in sem jo nadomestila s 180 gramov jogurta). Potem pa pride na vrsto čokolada: jaz imam čokolado stopljeno kar na zalogo. To pri meni pomeni stopljena jedilna čokolada, ki ji dodam malce olja. Potem to čokolado uporabljam za obliv, za pisanje po tortah, zlila pa sem jo tudi v tole maso za mafine. Tam kakšnih 5 velikih žlic stopljene, sicer pa ne vem, naredite po občutku. V receptu sicer piše, da uporabimo 3 jedilne žlice kakava v prahu. V drugo posodo presejemo 125 gramov moke in eno jedilno žličko sode bikarbone, zmešamo in vmešamo k mokrim sestavinam (jaz sem kar z mešalcem). Če je masa pregosta, ji dolijemo malo mleka ali pa limonin sok. Moja masa je bila tako redka, da sem jo kar zlivala v modelčke, ni bila pa čisto tekoča. Pečemo 20 minut na 180°C in jih ohladimo.

Vmes se sprehodimo na vrt in naberemo sveže maline. Iz hladilnika vzamemo 250 gramov maskarpone sira, mu dodamo 2 žlici sladkorja v prahu in toliko malin, da je krema krasne rožnate barve, ne sme pa biti preveč tekoča. Mora biti čvrsta, da jo bomo lahko brizgali na mafine. Jaz se vsem globoko opravičujem, ampak res ne morem podati natančnih količin, ker včasih res samo kaj vzamem iz omare, stresem in si ne zapišem, koliko sem uporabila. Pa saj ... ko je okus dober in konsistenca štima, je to to. Kremo nabrizgamo na mafine, še dekoriramo (z nastrgano čokolado ali pa celimi malinami) in ... uživamo. 

Ter poslušamo Bonino moledovanje, da ona bi tudi cupcake ...

Korenje za zdravo življenje

Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.

Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini.

V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare.

Bolj preprosto je že skoraj težko.

Aja, recept iz Kulinarike.

Korenje za zdravo življenje

Avtorica: Tina

Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.

Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini. 

V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare. 

Bolj preprosto je že skoraj težko.

Aja, recept iz Kulinarike. 

Včasih se pa splača pogledati tudi v košaro s sadjem II. kvalitete.

Tam se namreč ne nahaja nič drugega kot tisto sadje, ki je imelo na razpolago precej časa, da je lepo dozorelo. Nekateri se lahko zmrdujejo, da je to gnilo, ampak ni. Nobena tista še napol zelena in trda banana, ki v večini trgovskih centrov stanejo cca. 1.15€, ne bi spodnjemu receptu dala takega okusa in vonje, kot so mu dale banane, ki sem ji čisto po naključju odkrila in kupila za 0.65€ na kilogram. In kakšen vonj je izbruhnil ven iz tiste mehke banane, omojbog, ne znam opisati.

Bananini mafini

Sestavine (za 15 mafinov in še za eno žlico surove mase za v usta)

• 250 g zmečkanih banana (to so približno 3 večje oz. 4 manjše banane)


• 125 g masla


• 1 vanili sladkor


• 100 g kristalnega sladkorja


• 2 jajci


• 200 g moke


• 1 pecilni prašek


• 5 žlic ovsenih kosmičev


• malo limoninega soka


• pljunek tekočega jogurta

Priprava

Banane zmečkamo. Maslo stopimo in ga stepemo s sladkorjem (kristalni + vanilijev). Maslu dodamo še 2 jajci in stepemo. Tudi banane dodamo mokrim sestavinam, prav tako limonin sok (po okusu, vsaj kakšni 2 žlici). Moko in pecilni prašek presejemo v mokro zmes in zmešamo. Če je masa zelo gosta, dodamo še jogurt (lahko tudi mleko). Na koncu dodamo še ovsene kosmiče. Maso nadevamo v modelčke, sama na koncu po nepečenih mafinih potresem še malo cimeta. Pečemo 20 minut na 180°C.

Bolj enostavno kot to je že težko.

Včasih se pa splača pogledati tudi v košaro s sadjem II. kvalitete.

Avtorica: Tina

Tam se namreč ne nahaja nič drugega kot tisto sadje, ki je imelo na razpolago precej časa, da je lepo dozorelo. Nekateri se lahko zmrdujejo, da je to gnilo, ampak ni. Nobena tista še napol zelena in trda banana, ki v večini trgovskih centrov stanejo cca. 1.15€, ne bi spodnjemu receptu dala takega okusa in vonje, kot so mu dale banane, ki sem ji čisto po naključju odkrila in kupila za 0.65€ na kilogram. In kakšen vonj je izbruhnil ven iz tiste mehke banane, omojbog, ne znam opisati.

Bananini mafini

Sestavine (za 15 mafinov in še za eno žlico surove mase za v usta)

• 250 g zmečkanih banana (to so približno 3 večje oz. 4 manjše banane)
• 125 g masla
• 1 vanili sladkor
• 100 g kristalnega sladkorja
• 2 jajci
• 200 g moke
• 1 pecilni prašek
• 5 žlic ovsenih kosmičev
• malo limoninega soka
• pljunek tekočega jogurta

Priprava

Banane zmečkamo. Maslo stopimo in ga stepemo s sladkorjem (kristalni + vanilijev). Maslu dodamo še 2 jajci in stepemo. Tudi banane dodamo mokrim sestavinam, prav tako limonin sok (po okusu, vsaj kakšni 2 žlici). Moko in pecilni prašek presejemo v mokro zmes in zmešamo. Če je masa zelo gosta, dodamo še jogurt (lahko tudi mleko). Na koncu dodamo še ovsene kosmiče. Maso nadevamo v modelčke, sama na koncu po nepečenih mafinih potresem še malo cimeta. Pečemo 20 minut na 180°C.

Bolj enostavno kot to je že težko.

Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost ... pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji.

Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne ... ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin ... vsak zaslužek mi pride prav.

Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito ... v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za ... brezskrbno lenarjenje.

Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

• salama


• sir


• ena čebula


• 4 dl moke


• pol vrečke pecilnega praška


• pol čajne žličke soli


• origano


• bazilika


• 3 jajca


• 1 žlička paradižnikovega koncentrata


• 3 žlice olja


• 2 žlici kisle smetane


• 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja.

V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Avtorica: Tina

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost ... pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji. 

Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne ... ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin ... vsak zaslužek mi pride prav. 

Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito ... v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za ... brezskrbno lenarjenje. 

Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

• salama
• sir
• ena čebula
• 4 dl moke
• pol vrečke pecilnega praška
• pol čajne žličke soli
• origano
• bazilika
• 3 jajca
• 1 žlička paradižnikovega koncentrata
• 3 žlice olja
• 2 žlici kisle smetane
• 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja. 

V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke


• 1 pecilni prašek


• 2 jajci


• 180 gramov sladkorja


• 2 limoni


• 2 žlici kisle smetane


• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

• 60 gramov bele čokolade


• žlica jogurta


• 100 gramov sladke smetane


• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.

Limonini mafini, marec in to je to

Avtorica: Tina

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke
• 1 pecilni prašek
• 2 jajci
• 180 gramov sladkorja
• 2 limoni
• 2 žlici kisle smetane
• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema 

• 60 gramov bele čokolade
• žlica jogurta
• 100 gramov sladke smetane
• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.