Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

Avtorica: Tina

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno ... eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo. 

Meh in ah

Avtorica: Tina

Mislim, da trenutno nisem v najboljšem stanju. Renčim in grdo gledam na vse, ki mi prekrižajo pot. Mogoče je za to kriva totalno premočena leva allstarka, v kateri sem kot kup nesreče capljala od centra do Verovškove. Morebiti lahko krivdo zvalim na povprečen najstniški pokosilni film, ki sem si ga ogledala, malce pojokcala, na koncu pa vseeno na IMDB-ju spustila tisto eno povprečno sedmico. Vsekakor pa lahko potegnem črto, da kombinacija odtujitve vsega sladkega in dobrega na tem svetu ter aktualnega vremenskega stanja ne rezultira v ničemer dobrem. Noup.

Pisanje in tisto stanje duha, ko si sposoben odklopiti in pozabiti na cel svet ali pa zgolj peščico nesrečnikov, ki to bere, je nujno potrebno za spodobne miselne driske. In to stanje duha mi je pobegnilo. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč. Najhujši človekov sovražnik, najbolj nevaren plenilec, najbolj grozeč scenarij je ... človek sam. Nihče te ne more potreti tako zelo, kot se lahko potreš sam. Ma ja, pa saj je vendar november, najbolj depresiven mesec leta. Zakaj bi pričakovali veselje, optimizem in srečo v potokih, če pa ti spodrsne že ob prvem stiku z mokrim listjem na pločniku? Moving on.

Mesi, dokler se ti glava ne povesi!

Avtorica: Tina

Zahvaljujoč 1/2 zasedbe, ki je zadolžena za estetiko tega bloga (beri: odlične fotografije, ostale 3/5 Bormašinc namreč fotografsko hudo šepamo in si delamo prej sramoto kot karkoli drugega), je moj najljubši kuhinjski pripomoček (v trenutkih, ko tega zapisa še ne bere moj fant, pa tudi sorodna duša) na eksperimentalni izmenjavi. Varno zavetje moje kuhinje je zapustil bel in nepopisan, nazaj pa pride bog-ve-kdaj in bog-ve-kakšen. Se pustimo presenetiti.

Naj se najprej opravičim za nekajtedensko odsotnost. Tudi sama sem se vključila v ... eksperiment. Khm.

Doma me je pričakala vrečka jabolk in krompirja in tople besede Bormašinc, da smo resno zaplule v projekt #KuhaM in da naj kar hitro scompram kaj iz jabolk/krompirja.

Bila sem pridna. Moji prsti so sicer malce zarjaveli in posledično mi gre tipkanje tega zapisa skoraj tako počasi, kot mi je šlo mesenje zadeve, ki jo nameravam razkriti čez nekaj trenutkov. Aha, in tu se miselni tok št. 2 združi z miselnim tokom št. 1, o mojem najboljšem pobeglem prijatelju ... 

Če je kdo spremljal eksperiment, ki me je okupiral zadnjih šest tednov (minus dva tedna, ki ju že vsa blažena preživljam doma), potem se mogoče spomni tistega enega četrtka, ko smo na obljudeni tržnici stregli prav poseben sendvič panini panindvič ... postrežen je bil na krompirjevem kruhu in to je bila tudi iztočnica za moje ustvarjanje na nedavni praznični petek, ko je nižja terifa električne energije kar klicala po tem, da moja pečica spet malo pretegne svoje ... karkoli že.

Dame in gospodje ... Krompirjev kruh!

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

The Šmorn.

Avtorica: Bernarda

   Šefov šmorn aka THE šmorn. Ena sladica (poleg tapioke), ki se je ta teden, ko gremo na kulinarični obisk v Gostilno, najbolj veselim. Predvsem zato, ker se mi nikoli ni zdela dovolj posebna, da bi jo pripravljala kot sladico. Bine je (metaforično, se ve) to moje mišljenje flegma pohodil, potacal, malo poskakal po njem in mi požugal, kaj si mislim, da te preproste slovenske jedi ne vzamem resno.
  Zraven je ponudil krasen recept, ki sem ga do zdaj štirikrat preizkusila in vsakič je bil pohvaljen. Hvaljen Bine!

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 

Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

Lep pozdrav in malinov sladoled

Avtorica: Tina

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak ... No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na "dolgotrajnejšo" francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako "ameriško", občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

v blender ali multipraktik stresemo sveže ali zamrznjene maline, ki smo jih odtalili. Količinsko, hja, kaj pa vem, mogoče kakšnega pol kilograma? Več jih bo, intenzivnejši bo sladoled. V blenderju/multipraktiku maline spasiramo skupaj s cca. petimi žlicami sladkorja. Malce poskusite in na podlagi kislosti malin uravnavajte količino sladkorja. Potem v blender/multipraktik dolijemo 500 ml sladke smetane, lahko pa del smetane zamenjate tudi s polnomastnim mlekom. Ker so moje zamrznjene maline spustile precej tekočine, sem mleko raje izpustila, saj nisem želela, da bi bil sladoled pretrd in preveč voden. Vse skupaj za par minut zblendamo, da je vse dobro premešano, potem pa lahko zmes takoj vlijemo v aparat za pripravo sladoleda ali pa se lotite priprave sladoleda po postopku, ki ga je opisala Nina.

To je vsa umetnost. Nikakršnega ohlajanja baze sladoleda, kot je bilo to potrebno pri francoski metodi, rezultat je pa še vseeno super dober in kremast sladoled.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Avtorica: Tina

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Kakorkoli že. Zadnjič sva se sprehajala po nakupovalnem centru in v duhu moje iztekajoče se študentske zaposlitve, sem si privoščila malce impulzivnosti in mojo kuhinjo obogatila z novim aparatom za izdelovanje sladoleda. Stvar je taka, da sladoledni navdušenci, sploh tisti, ki prestopimo mejo obsesivnega kupovanja tega (industrijsko proizvedenega) eliksirja bogov in si zaželimo morda to čudovitost poustvariti tudi z lastnimi rokami, dokaj hitro sklonimo glave, ko v množici okusnih receptov, ki poleti zaobkrožijo svetovni splet, slej ali prej najdemo čarobne besede "maso zlijte v aparat za pripravo sladoleda" ... Whoa, tole je bil dolg stavek. No kar hočem reči je to, da imamo v takih okoliščinah, ko si doma želimo sami pripraviti sladoled, na izbiro dve opciji. Prva je ta, da iz sebe izpljunemo tistih 30 EUR, kolikor stane nek povprečen strojček za pripravo sladoleda. Druga pa je ta, da ne obupate in še naprej spremljate naš blog, kajti v prihodnjih 14 dneh bomo poskrbeli tudi za vse tiste, ki strojčka nimate. Seveda se pa vedno da domače sladolede, ki sicer kličejo po pripravi v strojčku, pripraviti tudi brez njega - če ste le dovolj vestni, da vsakih 15 minut premešate zamrzujočo se mešanico.

In tako sem oni dan, ko so se robide ob robu sosednjega gozda pričele barvati, pogumno zakorakala med to bodičevje in koprive in jih nabrala en slab liter. Nekaj mi jih je mati pozobala po kosilu, ostanek pa se je preobrazil v to čudovito vijoličasto zmrzlino, ki jo lahko opazite na fotografijah. Naslednji dan sem poizkusila še, kako se v sladoledu obnese Nutella in tako vam v tem trenutku lahko ponudim odličen recept za Robidov sladoled in Nutellin sladoled.

Najverjetneje tega niste vedeli, če pa ja, pa toliko bolje, ampak sladoled se lahko pripravi na več načinov. Dva najbolj begajoča, s katerim se začetniki ustvarjanja sladoledov srečamo, sta francoski in ameriški način. Sestavine so pri obeh metodah v večini enake (smetana, mleko, sladkor), s to razliko, da francoska metoda uporabi še jajca oz. rumenjake. Razlika je samo v malce bolj polnem, kremastem okusu. V kratkem vam zapišem še postopek za ameriško metodo, ampak danes si poglejmo, kako sta nastala omenjena sladoleda.

Sestavine so sledeče:

Robidov sladoled                                             Nutellin sladoled

5 rumenjakov                                                              1 celo jajce in 2 rumenjaka

160 gramov sladkorja                                               100 gramov sladkorja

250 ml sladke smetane                                             250 ml sladke smetane

250 ml polnomastnega mleka                                  250 ml polnomastnega mleka

1 vanilijev strok                                                          1 vanilijev strok

ščepec soli                                                                   ščepec soli

cca. 900 ml robid                                                       3 velike žlice Nutelle

Francoska metoda gre vedno takole: v posodi z električnim mešalcem stepemo rumenjake oz. jajca s sladkorjem, da zmes postane svetla, penasta in se podvoji. Medtem v loncu segrevamo mleko, smetano, ščepec soli ter vanilijev strok, ki smo ga razpolovili, postrgali semena z nožem in jih dali v mleko (tudi olupek damo v tekočino). Zmes segrevamo toliko, da začne brbotati, nikakor pa ne sme zavreti. Od brbotajoče zmesi vzamemo eno zajemalko in jo zlijemo k jajčni zmesi ter hitro premešamo - ta postopek se imenuje temperiranje jajc. Pomemben je zato, da izenačimo temperaturo, saj bi jajca drugače zakrnela, če bi jih vmešali neposredno v vroče mleko in smetano. Ko so jajca temperirana, jih v počasnem curku med neprestanim mešanjem vlivamo k mleku in smetani. Kuhamo kakšnih pet minut na srednjem ognju, spet, zmes ne sme vreti! Potem vse skupaj precedimo skozi fino cedijo, tako, da ostane vanilijev strok in kakšni čudni delci, ki so se tvorili med samim kuhanjem. Pri Nutellinem sladoledu kar takoj v še vročo zmes vmešamo Nutello, da se lepo raztopi in dobimo homogeno zmes. Ohlajamo čez noč ali vsaj kakšne dobre 4 ure. Bazo za robidov sladoled pa ohlajamo čez noč ali vsaj 4 ure, potem pa, preden maso zlijemo v strojček, dodamo še spasirane robide, ki smo jih precedili, tako da se znebimo semenk in luščinic. Ko je masa za sladoled res hladna, jo zlijemo v strojček in pustimo mešati kakšne pol ure. Kako hitro bo sladoled začel zmrzovati, je odvisno predvsem od tega, koliko časa boste ohlajali bazo. Po mešanju ga preložite v plastično posodo in obvezno naj potuje v zamrzovalnik še za par ur, preden se lotite degustacije. 

Mogoče lahko opozorim še to, da je domač sladoled, ki ga vzamemo po nekaj časa iz zamrzovalnika, precej trd. Ni panike - pustite ga na sobni temperaturi kakšnih 10 minut, in bo povsem primeren za zajemanje tudi s tisto tapravo sladoledno žlico. 

Verjamem, da je tole branje mogoče malce komplicirano. Ampak, seveda se najdejo krasni spletni kuharji, ki pokažejo, kako enostavno je v resnici. Byron Talbott se je lotil Nutellinega sladoleda, Laura Vitale pa jagodnega (ki jih preprosto zamenjate z robidami). 

Tako, sedaj pa se umikam in grem razmišljati, kam z vsemi temi preostalimi beljaki, hm ...

Obljuba dela dolg!

Avtorici: Nina, Tina

Danes samo na hitro, ker smo busy, busy, busy ... Ena gospodična pakira kovčke, saj nam kmalu spet pobegne na lepše, dežurni pretipkovalki recepta pa se mudi preobrazit narabutane robide v sladoled. Ampak ker so tele piškotne poslastice z dulce de leche že pred časom na Instagramu in Facebooku sprožile kar nekaj zanimanja, bi bilo res naravnost neprimerno, da vas prikrajšamo za omenjene dobrote. Zatorej, receptura. Piškotni lončki z dulce de leche in čokolado.

Glede podajanja recepta sem dobila sledeče napotke: lončki oz. posodice so narejeni iz testa za piškote s koščki čokolade. Jaz imam preizkušenega sledečega: Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja, potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov. V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke, v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na koncu vmešamo še 125 gramov čokolade, narezane na manjše koščke. Maso postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik za toliko časa, da je precej kompaktna in se bo z njo dalo oblikovati lončke.

Potem pa pridemo do zahtevnejšega dela - oblikovanje lončkov. Potrebovali bomo pekač za mini mafine. Sedaj - lahko bi se lotili postopka, ki je opisan pri tem receptu za mikro pite z marmelado, ampak ker se testo za chocolate chip cookies ponavadi ne valja, je Nina svetovala, da v pekač (ki ga obložite z mini papirčki za mafine) nadevate kar po eno žličko testa za piškote. Testo spečete na 180° slabih 10 minut oziroma dokler ne porjavi, potem pa s kuhalnico izoblikujete luknjico, v katerega nadevate dulce de leche. Druga opcija je, da testo ročno oblikujete po obliki pekača za mini mafine. Na koncu kolačke samo še prelijete s stopljeno čokolado - menda je super tista z malce večjim deležem kakavovih zrn.

Tako, upam, da ne bo potrebne preveč improvizacije. Prijetno sladkanje!

Bučkini zvitki z rikoto

Avtorica: Tina

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ... 

Mislim, da sem nekje že povedala, da sem kot tempirana atomska bomba, če grejo narobe tri stvari: če sem lačna, če mi je vroče, ali če [cenzura]. Zato sem par sekund po tistem, ko sem dečkotu potisnila v nahrbtnik mojo robo, stopila pred mojo mati in ji dejala: "Vi kar pojdite na plažo, bom jaz zamesila testo in narezala še nekaj sadja za malico in ga prinesla na plažo, pa pridem s kolesom za vami." In sem res! Lepo v miru zamesila, vse pospravila in odletela v morje. Potem se sem šla s plaže domov še pol ure prej kot ostali in pico dokončala - medtem, ko so se ostali vrnili, je bila že v pečici. In vsi smo bili mirni in siti in zadovoljni. In naprej uživali v kaosu, ki je vladal v za sedem oseb premajhnem apartmaju.

Spoiler alert: morje je še vedno slano.

Pri nas doma so buče podivljane. Malo sem obupana, ker ne vem, kaj naj z njimi. Gledajo mi že iz ušes. Ampak dobro, saj počasi se bodo umirile. Zadnjič sem se lotila bučkinih zvitkov z rikoto. Točnih količin ne morem pisati, ker pri slanih jedeh se le malokrat poslužujem točnih količin, ampak gre res vse na občutek in okus in vmesno pokušanje. 

Takole gre tale bučkina zgodba: vzamete manjšo bučko. Čim manjša, tem boljša. Jaz sem bučke najprej ročno narezala na rezine, pa so bile predebele in se potem niso lepo zvijale. Zato sem se v poskusu številka dve rezinjanja lotila z lupilcem za krompir/kumare/whatever. Bučko 'rezinimo', dokler ne pridemo do notranjosti, kjer so že semena. Ali dokler ne dosežemo tiste debeline buče, da lupilec ne gre več skozi. V glavnem, naredimo rezine, število poljubno. Potem jih samo na hitro opečemo na vroči ponvi z malo olja, samo z ene strani, toliko, da se malce obarva.

Nadev sem pripravila iz dveh žlic rikote, ene male žličke dijonske gorčiče, malo popra, soli in kar zajetnega šopa nasekljanega peteršilja. Vse dobro premešamo, poskusimo, po okusu lahko dodamo še malo limoninega soka, ampak zmes ne sme biti redka! 

Potem se lotimo zvijanja zvitkov. Na sliki je še debelejša bučka, ki sem jo rezala z nožem. Ampak taki zvitki so bili čisto preveliki in glomazni, s tem kot tisti, pri katerih smo rezine narezali z lupilcem, pridejo taki luškani, majhni in ravno enkrat za v usta. Jaz sem pri teh manjših kar združila dve rezini skupaj - tako, da sta se prekrivali. Na koncu zvitke lahko prebodete z zobotrebcem, ampak stojijo povsem elegantno tudi brez njega. To je vsa umetnost.

Dober tek!

Jaz sem ena taka buča.

Avtorica: Tina

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno - ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo - narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

No, pa sem rekla, da ne bom jamrala. Zadnje čase sem malce padla v svet kuharskih kanalov na Youtubu in naletela na tole gospodično. Ne samo, da ima dečva svoj kuharski kanal, ima tudi svoj lepotni kanal in nek kanal, kjer skupaj s svojim možem govorita o svojem življenju. Pustimo ob strani mero narcisoidnosti, ki jo je potrebno posedovati, da si sposoben snemati svoje življenje na vsakem koraku, bolj sta me šokirala videa o njenih navadah glede čiščenja stanovanja in o njenem načrtovanju jedilnika. Punca je res noro organizirana. (Da niti ne omenjam njenega telovadnega režima.) Na kakšen sončen dan bi me njeno početje hudo motiviralo, danes pa me samo nenormalno spravlja v obup. Ampak ja, v zadnjem letu sem se definitivno naučila, da jamrat ni OKEJ in da moram biti bolj aktivna, da se te grde razvade otresem. Ampak ne danes. Danes pada dež. (Tisto sonce vmes pa ignoriram.)

Nadaljujmo z bučkinim tednom. No, bučkinih 14 dni. V zadnjem tednu se mi je malce spremenil delovni urnik (ravno toliko, da mi je porušil moj sistem prehranjevanja, hehe), ampak sem se kot feniks vzdignila iz pepela in našla rešitev. Preprosto ne morem iz svoje stare navade, da jem kosilo okoli 13. ure. Tako se najbolje počutim in zakaj bi komplicirala, če si pa lahko v službo nesem nekaj kosilu podobnega. Zadnja dva dneva so bili to bučkini mafini. Spekla sem jih veliko - toliko, da sem se jih sedaj že prenajedla in bodo romali v zamrzovalnik. Recept sem našla na Kulinariki, sem pa ga, seveda, prilagodila. Sploh zato, ker sem imela za porabit veliko bučke, več kot tam omenjenih 200 gramov.

Najprej sem vzela eno bučo velikanko, ki mi je malce ušla izpod nadzora. Kdo bi si mislil, da ta hudič tudi ob pomanjkanju sonca tako raste, jejhata. Po dolgem sem jo razčetverila, odstranila semena in postavila na tehtnico.

Torej približno 400 gramov bučke, ki jo naribamo v posodo. Zraven naribamo še 100 gramov sira (jaz sem uporabila edamca) in nasekljamo par vejic peteršilja. To damo v posodo številka ena in postavimo na stran.

Posoda številka dve bo vsebovala 300 gramov presejane moke, 1 pecilni prašek, sol in poper. Vse skupaj zmešamo.

Preostaneta nam le še dve jajci, en lonček jogurta (180 gramov) in en lonček olja. Vse zmečemo v tretjo posodo in premešamo.

Nato pa gre stvar tako: k suhim sestavinam dodamo mokre. Če je zmes pregosta, dolijemo malce mleka. Pa ne preveč, bučke bodo še dodatno navlažile testo. Na koncu dodamo sestavine iz prve posode (bučke in sir), vse dobro premešamo, nadevamo v silikonske modelčke ali pekač za mafine in pečemo slabe pol ure na 180°C. Jaz sem iz te mase dobila 20 mafinov. Med peko so sicer krasno narastli, a se potem malce sploščili. Notri so pa kar ... žmohtni.

To je to.

Naslednjih 14 dni vam prodajamo bučke!

Avtorica: Tina

Zadnji mesec sem kot sokol lebdela nad Ljubljano in njeno širšo okolico.

Prebedela sem nešteto noči in pisala sezname.

Razmišljala in razmišljala in oklevala in bila sama sebi smešna.

In potem sem končno prišla do zaključka. Bor mašina za punce potrebuje okrepitve. In stvari so se same po sebi uredile tako popolno, kot čokolada obloži mojo zadnjico.

Nina je povzročala, da so se po moji tipkovnici valile reke sline. Ano človek preprosto mora brat in imeti rad. Beti s svojimi fotkami (no, v resnici z vsem, kar ustvari) riše nek čarobni svet. Sanja pa preprosto ni iz tega sveta. Vključno z mano je to ekipa, od katere od sedaj naprej lahko pričakujete dobrote in poslastice.

In ker smo dekleta rada organizirana in sistematična, smo si za naslednjih 14 dni zamislile temo oz. sestavino, s katero bomo eksperimentirale. Kot že naslov razkriva, bodo glavna atrakcija v naših kuhinjah bučke!

Sezona je, me pa vam bomo skušale predstavit naše najljubše recepte, nekatere povsem običajne, druge malo bolj posebne ... Kakorkoli že, me se bomo zabavale, vas pa lepo vabimo k branju in upamo, da izveste kaj novega. Bučke sicer na blogu Bor mašina za punce niso neznanka, najdete lahko že recepta za bučkine polpete in bučkino omako.

Toliko za danes, se bučkamo jutri!

Maline, tretjič.

Avtorica: Tina

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

In ja ... ko prisopiham na vrh, se na mojem obrazu riše 50 odtenkov rdeče, majico imam tako premočeno, da je povsem na mestu vprašanje, ali se toliko potim, ali sem po poti zgrmela v kak potok, pesjanka pa na poti oblaja in obrenči vse tiste pse, ki ji niso simpatični (in teh je veliko!). Te moji vzponi na Šmarno goro so vse prej kaj drugega kot čista relaksacija. In to, da se na vrhu na ležalnikih sončijo brezhibne mladenke, popolnoma naličene in prav nič prepotene, ni prav nič vzpodbudno. Ampak jaz se ne sekiram. Gor hodim zato, da se pretegnem sama in da se psu ne zmeša, ko me mora devet ur čakati, da se prikradem nazaj domov iz službe. Najlepši šmarnogorski motivi se pa vsekakor rišejo zgodaj zjutraj. Obožujem vikende, ko se zbudim še pred šesto in če je vse po sreči, sem na vrhu nekaj čez sedmo uro zjutraj. Vse še spi, meglice se dvigajo iz ljubljanske kotline in prav čarobno je.

Tako. Maline so (končno?) prenehale rojevati in razveseljevati naše brbončice, zamrzovalni del hladilnika je napolnjen, da bo tudi zima obarvana poletno, jaz pa tokrat objavljam še zadnji, tretji malinov recept (prvič smo delali kolačke z malinovo kremo, drugič pa je Limona delila svojo Vilo malino). In kako drugače zaključiti kot v velikem slogu, torej s torto? Tukaj je - Čoko-malina torta.

Podlaga: 250 gramov piškotov, 125 gramov stopljenega masla. Postopek je isti kot pri Čokoladno-banani torti s karamelo. Zmeljemo piškote v drobtine, prelijemo z maslom, vse dobro premešamo in razporedimo po tortnem dnu (moja torta je bila premera 26 cm) ter potlačimo.

Tudi postopek za čokoladno kremo je enak kot pri prej omenjeni torti, ampak bom vseeno še enkrat ponovila: stepemo 400 ml sladke smetane. Stepamo jo toliko, da je že čvrsta, ne sme pa biti popolnoma trda. Naj se delajo mehki vrhovi, ko z žlico potegnemo ven. Smetani dodamo 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj stepemo, da se krema učvrsti in da se maskarpone lepo stepe. Potem enostavno počasi, v majhnem curku vlijemo 250 gramov stopljene čokolade (lahko uporabite katerokoli - temno ali mlečno ali kombinacijo, po okusu), ki smo jo malo ohladili, tako da ni povsem vroča, povsem ohlajena pa tudi ne sme biti.

Potem se sprehodimo na vrt in naberemo svežih malin. Lahko pa odpremo tudi zamrzovalnik, hehe. Sveže maline spasiramo, zamrznjene pa pustimo, da se odtalijo, in jih nato spasiramo. Nastati mora nekako pol litra spasiranih malin. Če zamrznjene maline spustijo preveč tekočine, jo lahko malce odlijemo - pa ne stran oz. v lijak, ampak v skodelico in to tekočino prihranite, saj je odlično naravno barvilo! Ponovno stepemo 400 ml sladke smetane in 250 gramov maskarpone sira, postopek je enak kot pri čokoladni kremi. Potrebujemo le še želatino. Zadnje čase v pogovoru opažam, da je veliko ljudi kar malo strah želatine. Pa sploh ni nikakršen bavbav! Jaz najraje uporabljam želatino v prahu. Po navodilu na vrečki jo zmešamo z nekaj žlicami hladne vode in pustimo 10 minut, da nabrekne. Potem jo v mikrovalovki segrejemo, toliko, da se stopi, ne sme pa zavreti. Jaz to tekočino potem vedno počasi v tankem curku zlijem med kremo, med stalnim mešanjem z bor mašino za punce, hehe. Enako se obnaša tudi želatina v listih, ki jo je sicer treba namočiti in ožeti, ampak ko jo stopimo, nastane enaka tekočina kot pri tisti v prahu. Za to malinovo kremo sem jaz uporabila eno vrečko želatine v prahu in še dobro polovico instant želatine oz. želatine fix - ta prah pa enostavno samo vsipamo v kremo med stalnim mešanjem, ni potrebnega nič predhodnega namakanja in segrevanja, samo stresemo jo v kremo. Počasi. 

Bom kar povedala, da je tole vsekakor bila ena mojih najljubših tort, kar sem jo kdaj naredila in poizkusila. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Malinemalinemaline. Ena redkih dobrih strani poletja. Malinjak (uradno znan tudi kot Rubus idaeus) je tisti pikajoči zeleni grm, običajno rastoč v najbolj nedostopnem kotu vrta, ki ga obiščemo samo poleti, ko nas premami rdeče jagodičevje. No, ta grm je v bistvu precej uporaben, saj naj bi bili listi primerni za lajšanje »ženskih težav«, skrajno blagodejen vpliv pa naj bi imeli na nosečnice in porod  –dojenček v bistvu kar pade ven. Čaj iz listov malinjaka lahko nadomešča Linex in izvleček propolisa, marmelada iz plodov pa je fina tako na palačinkah kot na žlici. [Ja, v petem razredu sem imela govorni nastop opisa rastline. Ne, plakat, ki ga je spremljal, ni bil niti pol tako awesome kot je ta grm.]

In prav nemarno pujsasto bi bilo, če bi kilo malin požrla sproti med obiranjem, čeprav so takrat dokazano najboljše. In ker smo popoldan pričakovali goste, da bi mazohistično proslavili leto starosti več, je priložnost kar vreščala po malo packanja. Fotra in njegove marinirane perutničke sem poslala na vrt, kuhinjo pa spremenila v kulinarični približek soške fronte.

V kuharski bukvi družinskega poglavarja je sladica naslovljena kot Smetanovo pecivo, kar je malce zlobno, ker sploh ne gre za tisto slastno, oblaku podobno stepeno smetano, ampak za njeno manj seksi kislo sestrično. V bistvu gre za čisto navaden biskvit z oljem in kupom sadja. Simpl. Omenjeni zbornik ima praktično za vse sestavine merico jogurtovega lončeka (180 g), kar je precej luštno, ko pozabiš, kam si pospravil kuhinjsko tehtnico. Mater imam na sumu, da je med prepisovanjem receptov v svoj zvezek vse mere preprosto zaokrožila na primerno število lončkov.

Sladica za vile maline gre takole: ubiješ dve jajci, vtepeš dva lončka sladkorja in dodaš vrečico vanilijevega sladkorja. Ker smo se pripravljali na praznovanje rojstnega dneva, ga pri naši hiši seveda ni bilo, sem pa zato prvič spoznala uporabno vrednost novoletnih daril. Nekdo je v kilo belega sladkorja podtaknil nekaj celih vanilijevih strokov. Zadeva diši za umret in veliko bolj mi je všeč kot kupljeni paketki.

Nato precej gosti zmesi dodaš dva lončka ostre moke s pecilnim praškom in da se kuhinja ne spremeni v mlin, dodaš še lonček belega olja. Če se masa težko meša, se sme dodati še kakšna žlica mleka, sicer ''redčenje'' opravita dva lončka kisle smetane. Količina je primerna za velik pekač, za manjše piskre se merice dajo na pol, pa je.

In to je to. Zliješ v pekač in potrosiš z malinami (ali jabolki ali jagodami ali borovnicami – te so prav slastne s sladko biskvitno kombinacijo – ali breskvami). Maso lahko razdeliš tudi na polovico in sadje zakamufliraš vmes. Med peko naj zlata skorjica ne zavede; zaradi olja je biskvit precej težak in ga je potrebno dobro zapeči. Jaz sem ga sončila na 180° C približno pol ure.

Opozorilo: Nikar ne pozabite umiti rok, če med čaranjem v kuhinjo zaide pubertetnik, ki mu je nujno potrebno potlačiti nekaj mozoljev na nosu.

Limona


P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Bučkina omaka.

Avtorica: Tina

Buče na našem vrtu vedno odlično uspevajo. Tako zelo, da se vsako leto soočam s problemom, kako jih vse v doglednem času porabiti. Bučke po tržaško, bučkini polpeti, bučkine omake, juhe, bučke na žaru, pohane bučke ... spisek se kar ne konča. Nekaj pa jih seveda pristane tudi v zamrzovalniku. Narežemo jih na kocke, zapakiramo in si poletje lahko pričaramo tudi sredi zime. Tragika je ta, da je poletje že prišlo, z njim pa že nove buče, jaz imam pa še vedno kar nekaj paketkov zamrznjenih lanskoletnic. In sem si zadnjič končno vzela čas in stestirala tole preprosto omako iz zamrznjenih bučk. 

Nasekljamo eno čebulo, jo popražimo na maščobi (jaz sem uporabila kokosovo maslo), da postekleni. Potem dodamo zamrznjene bučke in skupaj z lovorjevim listom prepražimo. Bučke že tako vedno spustijo vodo, zamrznjene pa še toliko bolj, zato jih pražimo pri odkriti posodi toliko časa, da vsa voda izpari. Dodamo še nasekljan česen in prepražimo, da zadiši, potem pa vse skupaj stresemo v višjo posodo in uporabimo palični mešalnik, da nastane homogena zmes. Najverjetneje si bo treba pomagati z nekaj tekočine, da bo omaka bolj gladka in mazava - jaz sem uporabila sladko smetano, lahko pa uporabite tudi mleko ali kakršno koli jušno osnovo. Ko je zmes gladka, jo stresemo nazaj v posodo, še malo prevremo in posolimo ter popopramo po okusu. 

Moram priznati, da sem tole omako poskusila kar z malo rezerve ... ne vem, zakaj. Sveže bučke imam preizkušene, poznam njihov okus, ko pa sama kaj eksperimentiram sem pa vedno malce ... previdna, hehe. Ampak bilo je zelo dobro! Zanimivo sladkastega okusa, za to krivim čebulo. Super se je omaka podala k pečenemu mlademu krompirju, ki ga najprej malo pokuham, nato pa še spečem, na koncu sem ga potresla s peteršiljem in čilijem v prahu. Okej, moram končati, ker postajam hudo, hudooooo lačna.

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Ko zapojejo maline.

Avtorica: Tina

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Sedaj imam pa Bono. Stara je že 13 let, imela je že štiri operacije, a je še vedno tako vitalna, da se ljudje čudijo, ko jim povem, koliko je stara. No, Bona je pa udomačena. Spi na postelji, zjutraj se stisneva celo v žličko. In ko je bila Bona majhna, sem jo udomačila in premetavala po rokah in se z njo igrala. Oblačila sem jo v moja otroška oblačila in imeli sva modno revijo. Zato me Bona še dandanes ne mara preveč. Mislim okej, če nima druge izbire, sem tudi jaz dobra, ampak najraje se stisne k moji mami, ki, pazi to, sicer sploh ni ljubiteljica psov. Jaz imam pa res nesrečo. Očitno imam enega tistih sindromov, o katerem sem oni dan med napadom dolgočasja prebirala na Starševskem čveku [ultimativni slovenski forum, med branjem katerega je žulj na čelu zaradi te reakcije zagotovoljen]. Sicer je šlo za razmerje poročen moški - poročena ženska - njuna otroka v istem vrtcu - on zdolgočasen in v želji po zabavi - ona sicer neodločna, a potem ... No, pisanje te anonimnice se je bralo nekako tako kot roman Panika izpod peresa Dese Muck. In taka je zgodba med mano in Bono - jaz ji izkazujem vso možno ljubezen, ona se pa raje greje pri nogah mami, ki jo pol časa ignorira. Evo, ignoranca očitno pali.

No, ampak sladkarije, te pa vedno vračajo ljubezen. Znajo zacelit vse čustvene rane in bolečine in dolgočasne trenutke in utrujene trenutke, ko se vrneš iz službe, sesedeš na kavč in ohladiš misli z banjico sladoleda. Prejšnjo nedeljo se nama je pri gledanju nogometa pridružila še Ana, in ker nismo želeli tvegati, da bi naša ekipa izgubila (čeprav niti ne vem, za koga smo sploh navijali?!), smo si za vsak slučaj pripravili Čokoladno-malinove cupcakese.  

Najprej začnemo z mafini. Ravno te dni sem gledala en nov prispevek moje najljubše 'food-blogerke' Raize (Dulce Delight) in si zapomnila, da je biskvit, v katerem uporabimo sodo bikarbono in neko drugo kislo sestavino, zaradi kemične reakcije, ki nastane, bolj sočen in žmohten. Se mi zdi, da Američani kar precej uporabljajo to finto, sploh za te njihove torte, ki jih nikoli ne sočijo, ampak samo namažejo s kremami.

In ravno kot za nalašč sem v eni izmed Učilinih "kuharskih knjig" (mogoče bi bil boljši izraz zbirka receptov) našla recept za Čokoladni greh, kot se imenujejo teli mafini. Je pa tista klasična finta - zmešamo suhe sestavine v eni posodi, pa mokre sestavine v drugi posodi, nato pa vse skupaj na hitro skupaj, napolnimo modelčke in spečemo. Jaz sem naredila takole: 50 gramov masla sem vzela iz hladilnika in ga za kakšnih 20 sekund izgnala v mikrovalovko, da se je malce zmehčalo. Potem dodamo 100 gramov sladkorja in stepamo, da nastane kremasta zmes. Kakšno minuto ali dve je povsem dovolj. Dodamo še dve jajci in 125 gramov kisle smetane (jaz je nisem imela in sem jo nadomestila s 180 gramov jogurta). Potem pa pride na vrsto čokolada: jaz imam čokolado stopljeno kar na zalogo. To pri meni pomeni stopljena jedilna čokolada, ki ji dodam malce olja. Potem to čokolado uporabljam za obliv, za pisanje po tortah, zlila pa sem jo tudi v tole maso za mafine. Tam kakšnih 5 velikih žlic stopljene, sicer pa ne vem, naredite po občutku. V receptu sicer piše, da uporabimo 3 jedilne žlice kakava v prahu. V drugo posodo presejemo 125 gramov moke in eno jedilno žličko sode bikarbone, zmešamo in vmešamo k mokrim sestavinam (jaz sem kar z mešalcem). Če je masa pregosta, ji dolijemo malo mleka ali pa limonin sok. Moja masa je bila tako redka, da sem jo kar zlivala v modelčke, ni bila pa čisto tekoča. Pečemo 20 minut na 180°C in jih ohladimo.

Vmes se sprehodimo na vrt in naberemo sveže maline. Iz hladilnika vzamemo 250 gramov maskarpone sira, mu dodamo 2 žlici sladkorja v prahu in toliko malin, da je krema krasne rožnate barve, ne sme pa biti preveč tekoča. Mora biti čvrsta, da jo bomo lahko brizgali na mafine. Jaz se vsem globoko opravičujem, ampak res ne morem podati natančnih količin, ker včasih res samo kaj vzamem iz omare, stresem in si ne zapišem, koliko sem uporabila. Pa saj ... ko je okus dober in konsistenca štima, je to to. Kremo nabrizgamo na mafine, še dekoriramo (z nastrgano čokolado ali pa celimi malinami) in ... uživamo. 

Ter poslušamo Bonino moledovanje, da ona bi tudi cupcake ...

Krogličanje serijsko.

Avtorica: Tina

Zadnjič me je svakinja prosila, če lahko pripravim nekaj Jaffa kroglic, da se bodo z njimi posladkali otroci v vrtcu ob zaključku leta. Sem rekla 'seveda, ni problema', masa je itak hitro narejena, krogličanje pa odlična zaposlitev za roke, medtem ko misli letijo v nebo. No, potem pa drug dan prejmem klic, da so imeli roditeljski sestanek in so se starši prepirali o sladkarijah in o tem, kako otroci praznujejo rojstne dni in da pojejo preveč sladkorja. Ha. 

Jaz vem, od kje to izhaja. Od tule. Naj najprej razjasnim nekaj: tale Tarča je bila vsekakor nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski televizijski produkciji. In ogled bi moral biti obvezen v vseh vrtcih, šolah, pa ne za otroke, ampak starše! Po drugi strani pa ljudje (starši) v afektu po ogledu take oddaje začnejo panično mlatit naokoli in črtat vse, kar je slabega, brez nobenega premisleka in razumnega pristopa k stvari. To, da praktično noben otrok ne zna piti vode, vsi vase vlivajo le hektolitre sokov in drugih sladkanih pijač, ja, to je problem. To, da starši otroku, ki se v trgovini meče po tleh, kupijo vrečo bombonov, ki niso res čisto nič drugega, kot samo in zgolj sladkor, ja, to je tudi problem. Pa to, da se otroku, ko joka, ali ko se udari, ali ko doma trmari, ponudi čokolado, to je tudi velik problem, ki preraste v to, da povezujemo čustva s sladkorjem in se še kasneje v odraslosti v trenutkih obupa, žalosti, jeze, negotovosti, pa tudi veselja, nažiramo s sladoledom. Hello there, fellow emotional eater. 

Sama sem tudi šele v sredini srednje šole črtala vse sladke pijače in začela piti samo vodo. Dandanes jo čisto vsak dan spijem približno 3 litre. Odkar v večini sama skrbim in financiram (!!!) svojo prehrano, mi je tudi škoda namenjati dragocene € za sladkarije, ker so drage in definitivno bi morale biti še dražje. Čustveno prenajedanje pa ostaja problem.

No in tako razmišljanje je očitno doletelo tudi te nesrečne panične mame, da so otroci potem vseeno lahko uživali v kroglicah. Jaz še vedno trdim, da domače ni niti približno tako škodljivo kot industrijsko, sploh pa, če poješ nekaj z užitkom, ne redi, hehe. In pa seveda ... da so te sladke malenkosti res samo priložnostne. Rojstni dnevi, kakšna lepa nedelja in tako dalje. To je tudi cilj, ki ga jaz želim nekoč doseč. Saj bo, počasi.

Kot že rečeno - Jaffa kroglice. Zdaj sem jih delala že kar nekajkrat, postopek je res enostaven, kroglice so pa super mehke in sočne in meni so sploh super oblite v čokolado. Ker potem, ko pregrizneš ohlajeno in strjeno čokolado, te notri pričaka mehek nadev. Joj, kar lačna ratujem, ko tole pišem. Tokrat sem jih sicer samo povaljala v različnih čokoladnih koščkih in mandljih, ker bi se čokolada med otroškimi prsti najverjetneje stopila in povzročila precej ... umazanije, hehe.

Tako preprosto, da je veliko težje dejansko napisat recept, kot pa tole narest. 300 g zmletih piškotov, 150 ml pomarančnega soka, 1 vanilin sladkor, 2 veliki žlici pomarančne ali marelične marmelade (jaz sem dala pa tudi že slivovo), 2 žlici kakava in 1 rebro stopljene čokolade za kuhanje (med in naribano pomarančno lupinico pa sem jaz izpustila). Včasih dodam še malo limoninega soka, da je vse skupaj še bolj osvežilno. Vse zmešamo, damo v hladilnik za eno uro in potem .. krogljičamo. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Kolo in karamela.

Avtorica: Tina

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom. 

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da - časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v ... nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo - predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila. 

Gledala me je, ko sem se peljala proti njej. Potem me je gledala, kako sem se z vso hitrostjo ustavila tik ob njenem avtu, res, manjkala sta 2 cm, pa bi se je dotaknila. Gledala me je, kako sem ji z roko nakazala, če se lahko umakne pol metra vzvratno, da zapeljem mimo. Potem me je gledala, kako sem z desnico pokazala sredinec. Gledala me je tudi, ko sem se ji s kolesom zapeljala pred avto in tam stala nekaj časa. Medtem sem sama gledala naokoli in si mislila, da je očitno še najboljši način brez stresa, če se na delo kar teleportiram. Upam, da me je gledala v ustnice tudi takrat, ko sem ji zaklicala, da je "krava zabita" in potem sem šla. 

Hja, zadnjič je naš najljubši Dolenjec ugotovil, da se z mano ni za hecat kadar a) sem hudo lačna, b) [cenzura] in c) mi je zelo vroče.

Več sreče prihodnjič.

Včeraj smo bili na praznovanju rojstnega dne in spekla sem sledečo torto, ki je v resnici sploh nisem pekla. Čokoladno-bananina torta s karamelnim prelivom.

V prvi polovici tega leta sem spekla toliko tort s biskvitom, da se mi v zadnjih časih le-tega nikakor ne da spet uporabljati. Zato se raje zatečem k drugim alternativam - tokrat je bila to piškotna podlaga. Uporabila sem 250 gramov piškotov, ki jih zmeljemo, da nastanejo fine drobtine, in 125 gramov masla, ki ga stopimo in z njim prelijemo piškote. Potem vse skupaj dobro premešamo in razporedimo po pekaču premera 26 cm ter fino potlačimo. Postavimo v hladilnik.

Recept za kremo sem našla pri Ani. Prilagodila sem le količine. Za prvo plast čokolade sem uporabila 400 ml sladke smetane, ki sem jo stepla. Potem sem ji dodala 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj še malo stepla. Na koncu sem vmešala še 250 gramov stopljene čokolade - ne sme biti prevroča, čisto hladna pa tudi ne, saj se drugače ne vmeša lepo v smetano. Mlačna bo ravno pravšnja. Vse dobro premešamo in vlijemo na piškotno podlago. In veselo v hladilnik.

Druga plast kreme je bananina krema. Spet sem stepla 400 ml sladke smetane, ji dodala 300 gramov bananinega jogurta, v mikserju pa zmiksala 2 banani, ki sem jima dodala eno vrečko želatine v prahu (prej jo seveda namočimo v vodo, da nabrekne) in pol zavitka instant želatine iz Hoferja. Dodala sem tudi en pljunek limoninega soka. Banane dobro zmiksamo, potem pa kar hitro z njimi v smetano in jogurt, saj se zmes res ekstremno hitro prične trditi. Vse dobro premešamo in prelijemo na čokoladno plast. Poravnamo in pustimo v hladilniku čez noč. 

K banani paše karamela, zato sem čisto po občutku stopila nekaj sladkorja, količine vam ne znam povedati. Ko se nastala karamela, sem ji dodala 1 dl vroče sladke smetane, da je nastala karamelna omaka. Ko se je malo ohladila, sem z njo prelila torto, ampak ta omaka se ne strdi popolnoma, nastane pa precej gosta. V bistvu je še kar dobro izpadlo vse skupaj.

Dekorirala sem z lešniki, oblitimi s čokolado in s karamelnim gnezdom. Po napotke, kako ga ustvariti, se obrnite na tale čudovit blog.

Zdaj pa letim v službo ... še vedno s kolesom.