Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Avtorica: Bernarda

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati. 

 Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Bučkin čatni

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Bučkin čatni

Avtorica: Ana

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Pripravila sem kozarčke za vlaganje, jih umila in postavila 'razkužiti' v vročo pečico. Iz omare sem vzela največji lonec, ki ga premore moja kuhinja. Potem sem se lotila rezanja sestavin. Na kocke sem narezala  1,2 kg bučk (navadnih in patišon belih bučk, vi lahko seveda uporabite tiste jedilne, ki jih imate na vrtu), 650 g čebule, 320 g jabolk in jih stresla v lonec. Dodala sem 100 g posušenih brusnic, ker so mi veliko boljši nadomestek rozin, 3 dl jabolčnega kisa, 60 ml limoninega soka in 260 g rjavega sladkorja. V malem mikserju sem na drobno 'narezala' 1/2 manjšega česna in 35 g svežega ingverja ter ju dodala na 'kup'. Vse skupaj sem začinila še z 8 g koriandra, 1 žličko kajenskega popra, 1 žličko kumine v prahu in 2 žličkama začimbne mešanice Garam masala (ne, nimam pojma, kaj to je, se jo pa najde tudi v naših trgovinah, seveda tistih z bolj pestro ponudbo).

Vse skupaj sem dobro premešala in prižgala štedilnik na nekoliko višjo temperaturo, počakala, da zavre in seveda sem pa tja zadevo pomešala, saj veliko sestavin še ni bilo pokritih s tekočino. S časom se je tudi voda iz zelenjave razpustila, tako da se je vse skupaj kuhalo v tekočini.

Ko je tekočina zavrela, sem temperaturo plošče nekoliko znižala in kuhala še dobri dve uri, da so se vse sestavine zmehčale in dodobra prekuhale.

V mlačne kozarce sem nadevala še vroč čatni in kozarce tudi takoj zaprla. To je to. Bučkin čatni z jabolkom in ingverjem.

Ko sem ga poskusila, ko sem ga nadevala v kozarčke, je bil okus precej zanimiv, sladko-kisla kombinacija z nekaj okusa po dodanih začimbah. Okusa nisem navajena, mislim pa si (no, upam), da bo čatni čez nekaj časa, ko bo lepo 'uležan', še nekoliko boljši. Prebrala sem, da se ga servira kot priloga k raznim jedem, predvsem da paše k mesu. Ko sem ga poskusila, bi si ga z lahko predstavljala zraven kakšnega svinjskega mesa.

Ali ste vedeli: Vlagalni intermezzo

Z Bernardino fotografijo

Moram reči, da smo punce - z izjemo strastne nabiralke in shranjevalke Bernarde - izzivu ozimnice bolj ali manj uspešno ognile na zanimive načine: jaz sem zamrznilo pesto, Nina cmoke, Ana se je lotila zeliščnih bonbonov, Tina ... Tina pa je, dramatična kot zna biti, pobegnila v Gostilno. Baje da strah pred spopadanjem z vlaganjem nima nobene veze z odhodom v karanteno, ampak jaz raznim sledim-svojim-sanjam-klišejem nič ne verjamem. Zato tudi vsak večer točno ob osmih sedim pred računalnikom in poskočim na stolu vsakič, ko se naša šefica pojavi na ekranu, in zapiskam vsakič, ko spregovori. Samo zato.

Sicer se bolj ali manj uspešno pretvarjam, da moj zamaš(č)en možgan filam s kupom informacij, ki bi mi naj bolje pomagale razumeti, kako zavraga svet deluje. Meh. Bolj kot za karkoli drugega predizpitne dneve izkoriščam za samopomilovanje in nažiranje z mokastimi stvarmi iz bližnje pekarne. Čisto po Ninino sem študijske obveznosti hotela izrabiti kot izgovor za ogib še enemu tematskemu receptu, pa so me trije prazni ovitki čokolade kruto soočili z vsesplošno požrešnostjo in neproduktivnostjo.

Ali ste vedeli: Vlagalni intermezzo

Avtorica: Sanja z Bernardino fotografijo

Moram reči, da smo punce - z izjemo strastne nabiralke in shranjevalke Bernarde - izzivu ozimnice bolj ali manj uspešno ognile na zanimive načine: jaz sem zamrznilo pesto, Nina cmoke, Ana se je lotila zeliščnih bonbonov, Tina ... Tina pa je, dramatična kot zna biti, pobegnila v Gostilno. Baje da strah pred spopadanjem z vlaganjem nima nobene veze z odhodom v karanteno, ampak jaz raznim sledim-svojim-sanjam-klišejem nič ne verjamem. Zato tudi vsak večer točno ob osmih sedim pred računalnikom in poskočim na stolu vsakič, ko se naša šefica pojavi na ekranu, in zapiskam vsakič, ko spregovori. Samo zato.

Sicer se bolj ali manj uspešno pretvarjam, da moj zamaš(č)en možgan filam s kupom informacij, ki bi mi naj bolje pomagale razumeti, kako zavraga svet deluje. Meh. Bolj kot za karkoli drugega predizpitne dneve izkoriščam za samopomilovanje in nažiranje z mokastimi stvarmi iz bližnje pekarne. Čisto po Ninino sem študijske obveznosti hotela izrabiti kot izgovor za ogib še enemu tematskemu receptu, pa so me trije prazni ovitki čokolade kruto soočili z vsesplošno požrešnostjo in neproduktivnostjo.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Izgovori, izgovori, izgovori ... aja, pa slivovi cmoki

Avtorica: Nina

 Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!  

 O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih 'glavnih' jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

 Še preden vam postrežem z receptom, vam dolgujem opravičilo. Zdi se mi, da že celo večnost nisem prispevala recepta, mislim, da sem se nazadnje javila iz Škotske. Brez skrbi, na dlani imam izvrsten izgovor. Pravzaprav več njih. Prvi je ta, da sem bila nekaj časa brez kuhinje oziroma sem imela doma lastno verzijo odprte kuhne. Pa ne v prenesenem pomenu, kot se to ob  petkih dogaja v Ljubljani. V takem pravem, neprijetnem duhu. Še posebej če pomislite, kakšno poletje smo imeli. V dobri veri, da nam bo vreme naklonjeno, smo menjavo kuhinje planirali za avgust. Pa dež bi še nekako preživeli, če bi imeli krožnike iz katerih bi lahko jedli. Ja, prav ste prebrali. Moja mati je, kot do sedaj že veste, neverjeten kuharski genij. Odločila se je, da v novo kuhinjo spadajo novi krožniki in po hitrem postopku opravila s starimi, ki so nesrečno pristali v smeteh. Ne, ni pomislila, da nas do nove kuhinje ločita še slaba dva tedna, in da bomo v tem času, ne boste verjeli, jedli! Z bratom sva, ne vem sicer kako, rešila tri srečne primerke. Enega globokega in dva navadna krožnika. Nedeljsko juho smo tako jedli glede na hierarhični red v družini. Najprej glava družine, potem brat in nato jaz. Mati se je zadvoljila s srebanjem  juhe iz sklede za solato. Ko smo le preživeli tole robinzonsko poletje in ko sem imela čas, in bi se lahko lotila eksperimentiranja pa sem naletela na novo oviro.

 

 Sledi izgovor številka dve. Do sedaj verjetno že vsi veste, da se naša šefica Tina trenutno uri pod budnim očesom šefa Bineta, v priljubljnem resničnostnem šovu komercialne televizije. Teoretično tega sicer ne morem prodati kot zadosten izgovor, saj sama nimam dosti s tem, ampak saj veste, vsak izgovor je dober. Kako naj kuham, če pa držim pesti, da se bo čim bolje izkazala na predizborih in kako naj kuham po tem, ko jih je konec, ko pa moram bogo revo zasliševati in vse svoje sive celice prisiliti v skovanje zvitega načrta, ki bi me pripeljal do zaupnih informacij. Ni mi uspelo. Še ena ura, ki je ne bom dobila nazaj. Tina je ostala neomajna in tako sem šele teden kasneje izvedela, kako je s Poletno sestro gibanice navdušila šefa. Poleg tega me je Tina pred svojo vselitvijo v hišo in z njo karanteno, pooblastila, da uradno upravljam z njenim življenjem. Predvsem govorim o študijskih obveznostih. Ja, zaupala mi je svoj vpis na podiplomski študij. Tako se lahko po mili volji odločim, ali se bo naslednje leto učila veščin obramboslovja, spoznavala tehnike klekljarstva ali pa pozorno spremljala in si zapisovala trike cirkusantov. Le kdo si ne želi delati v cirkusu? Sigurno obstaja kakšna akademija kamor jo lahko vpišem?!

 No, šalo na stran. Ji bom dovolila, da se do konca izuči za komunikologinjo in ji nato predlagala nadaljne izobraževanje v zgoraj naštetih panogah. Na Tino smo seveda vse punce zelo ponosne in ko jo takole gledam na televiziji, kako sledi svojim sanjam, si ne morem pomagati, da si tudi sama ne bi želela podobnega. Ampak tale začetna evforija me je ob spoznaju, da sem za takšne podvige vseeno prevelik strahopetec, minila. Ko je bil potešen moj avanturistični duh, sem se z Nutello in veliko žlico v rokah zavalila na kavč. Zaenkrat se bom zadovoljila s spremljanjem šova in sledenje svojim sanjam odložila za nedoločen čas. Med tem pa seveda zapisala recept za  lahke slivove cmoke.

Potrebujete:  
500 gramov lahke skute 
6 do 10 žlic polnozrnate pirine moke 
6 žlic pšeničnega zdroba
dve jajci

dve žlici olivnega olja   
malo soli

slive

  Vse sestavine, razen sliv, stresete v posodo in zgnetete enotno testo. Če se vam bo to zdelo premehko, dodajte moko, vendar pa ne pretiravajte. Ob večji količini moke bo namreč testo bolj zbito, cmoki pa ne preveč rahli. Testo zavijte v prozorno folijo in postavite v hladilnik. Tam naj bo približno pol ure, lahko tudi dlje. Medtem predlagam izkoščičevanje sliv. Ko ste pripravljeni na izdelavo cmokov, testo vzemite iz hladilnika. Oblikujte poljubno velike kroglice, v njihovo sredino pa položite po eno slivo. Če so te manj sladke lahko dodate kocko sladkorja, drugače pa ta ni nujno potreben. Ko so cmoki pripravljeni, jih lahko, v slogu ozimnice, zamrznete in v njih uživate kasneje. Če pa se odločite izdelek preizkusiti takoj, zavrite vodo, ki jo rahlo solite. Ko voda zavre, zmanjšajte ogenj, dodajte cmoke in jih na zmerni temperaturi kuhajte od 15 do 20 minut. 

  Po končanem kuhanju jih previdno odcedite, so namreč zelo rahli in imajo visoko stopnjo potenciala za razpad. Na maslu pripravite drobtinice, nato pa v lonec dodajte cmoke in jih dobro povaljajte v drobtinicah. Pred jedjo jih po želji potresite s sladkorjem.

P.S. Zdaj si verjetno mislite, da je lahka verzija cmokov nepotrebna, saj bomo nadaljnih nekaj mesecev nosili bunde, kar pomeni, da se lahko bašemo do nezavesti. Ampak garantiram vam, da mi boste na prvi dan diete, 1. januarja, še hvaležni.

Dober tek!

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za 'recept' - opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo ... Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Avtorica: Ana

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za 'recept' - opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo ... Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Nato sem listke umila in osušila s kuhinjskimi brisačkami. Recept je veleval, da jih čim bolj na drobno nasekljam, in ker nisem tako spretna z nožem kot pravi kuharji, sem jih enostavna vrgla v mali sekljalnik, ki je delo opravil namesto mene.

Stehtala sem še 100 g sladkorja in ga stresla v kozico, ki sem jo postavila na srednjo temperaturo na štedilniku. Pa spet topim sladkor, sem si mislila, in upala, da ga bom tokrat stopila pravilno. Ne pa tako kot takrat, ko sem pripravljala bazilikin preliv za jagodno peno, ko nisem vedela, ali sem ga pravilno stopila, ali bi morala to narediti na kak drug način, biti bolj potrpežljiva ali karkoli drugega. V navodilih je tokrat namreč pisalo, da ga moram stopiti oziroma ga karamelizirati, vendar moram paziti, da ne postane preveč temen. O-o, spet bom potrebovala dober tajming. No, ja, sladkor sem stopila, ga vmes še fotografirala, v kozico stresla žajbelj in ga dobro premešala. Toplo vam priporočam, da v postopku izpustite fotografiranje in vse skupaj kar se da hitro premešate, saj se začne sladkor kar hitro nazaj trditi. No, ali pa sem spet nekaj narobe naredila, in se je samo meni.

Vse skupaj mešajte kar z navadno žlico, guma ni ravno prijateljica s strjujočim se sladkorjem.

Ko sta bila sladkor in žajbelj dobro premešana, sem vlila zmes v modelčke za pralineje, saj modelčkov za bonbone nimam (a jih sploh ima kdo kot obvezni repertoar v kuhinji?). Če pa tudi modelčka za pralineje nimate, mešanico z žlico vlivajte na manjše kupčke na peki papir. Zdaj pa je napočil čas za čakanje na to, da se bonboni shladijo, torej da ugotovim, ali sem sladkor pravilno stopila, ali bom na koncu jedla hecen približek žajbljevih bonbonov.

Bonboni niso ravno najlepša stvar, ki sem jo kdajkoli naredila, so pa dobri. Pozabila sem že, kaj je to žajbelj in kakšen okus ima, moram pa vam zaupati, da mi je všeč in da ga ne bom več zapostavljala, reveža. Ob okušanju bonbonov sem se ponovno spomnila na mamino prežgano mleko ... počasi jo bom morala malo pobarati, kaj vse je noter, ker očitno še ne vem vsega.

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu 'naredičimprejinsčimmanjkompliciranja' načinu prehranjevanja.

Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Avtorica: Bernarda

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu 'naredičimprejinsčimmanjkompliciranja' načinu prehranjevanja.
 

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. "Premlada sem, da bi vlagala!" je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ''mora biti točno v pravem v razmerju.'' Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Kaj naj bi pripravila za tokratni tedenski izziv? Sadja za marmelade in kompote ni bilo več, zelenjavo smo zamrznili ali pojedli sproti, edino, kar imamo letos vrtnega presežka, pa se nahaja v obliki čebule in ... špinače! V visoki sezoni smo jo jedli približno dvakrat, zdaj pa je samevala in se bohotila v svoji zelenosti. Lahko bi jo blanširala in zamrznila, lahko pa bi se malo bolj pozabavala in pozimi v študentskem domu prihranila kakšen evro in minuto.

Pesto sem prvič jedla kakšna tri leta nazaj, ko sta se starša vrnila iz Italije in prinesla neko domačo zadevščino. Najprej sem bila presenečena nad močnim okusom, ko sem se pa na aromo navadila, sem sama zmazala cel lonček. Špinača se mi je vedno zdela blazno fina, kako fina bi bila šele na testeninah! : ) Po brskanju sem našla kup receptov, ki so po drugem ogledu zelo podobni - špinača, obvezna bazilika, olivno olje, začimbe, oreščki (običajno pinjole) - spreminjajo se samo razmerja sestavin in drznost v dodatkih. Ubrala sem čisto preprosto pot, ki ni bila več tako preprosta, ko sem ugotovila, da je naša vrtna bazilika izginila neznano kam. Imamo pol kubika rožmarina in šest sadik tobaka, te nežne zelenine pa ne.

Nič ne dé, sem imela pa športni dan v ogromnih gradbenih trgovinah, kjer sem dobila kompleks, ko sem srečala straniščno školjko vredno več od mojega bančnega računa, na vrtnem oddleku pa sem vsega skupaj prepoznala šest (najcenejših) rastlin. Domov sem privlekla tri močno dišeče in močno uvele dame, jih malo napojila, takoj nato oskubila in pozabila posaditi v gredico. *si nastavi opomnik* Listke je potrebno pozorno pregledat, ker je bazilika znana kot krasna gostiteljica ušem. Če bi radi malo bolj meseni pesto, pa itak ni panike. Obrala sem še špinačo in se znašla pred naslednjo dilemo:

Naj jo zblanširam ali naj uporabim kar surovo? V vseh receptih, ki sem jih pregledala, so pisci prisegali na surovo, pa bojda se taka daje tudi v moderne smutije, jaz sem pa zelo špinačno konzervativna in se mi ideja ni preveč dopadla. Pa da me ne bi lastna zadrtost omejevala pri polnem uživanju okusov, sem en listek stlačila v usta in ga na hitro prežvečila. ... Blanširanje it is. 

Blanširanje? V vrelo vodo listke potopiš za dve minutki, več je že preveč za vse fino zdrave stvari, ki jih zelenje poseduje. Špinača je bogata s folno kislino, ki je bejsikli naravni prozac. S pestom nad depresijo! Poleg tega je ena redkih rastlin bogata z vitaminom K, ki je skrbi za Kosti in strjevanje krvi. Pa na antioksidante ne pozabit.

Od tukaj naprej pa je v bistvu vse samo improvizacija na podlagi vašega okusa. Če imate preveč časa ali nimate pripomočkov moderne kuhinje, lahko sestavine sekljate na roke, jaz sem jih nametala v posodo paličnega mešalnika (predvidevam, da v poštev pridejo tudi smutimejkerji in multipraktiki) in če fotošuting ne bi trajal sto let, bi končala v petih minutah. Vključno z vrtnim lovom.

Tako, pa smo se končno prebili do recepta. Za moj špinačni ali, kot mu ljubkovalno pravim, zeleni pesto gre takole (končna količina 2 dcl):

- 4 jogurtovi lončki blanširane! špinače
- 1 lonček sveže bazilike
- 1/3 lončka olivnega olja
- tri zvrhane žlice parmezana
- 4 stroki česna
- žlica sveže iztisnjenega limoninega soka
- pol žlice celega popra
- pol žlice solnega cveta (ker je fensi pesto)

Če niste velik ljubitelj česna, ga priporočam manj, sama pa v prostem času rada odganjam vampirje, tudi brez soli bi se dalo preživeti, ima vse ostalo dovolj močan okus.

V del pesta sem dodala mandlje v lističih, ki so mi ostali od priprave torte, in jih pustila cele. Res me zanima, kako se bo tole obneslo na peresnikih.

No, če se kdo še spomni, sem na začetku govorila o ozimnici. Kaj torej dlje početi s pestom, ki ga je hranjenega na hladnem (v hladilniku, ne Povšetovi) priporočljivo porabiti v enem tednu? Interneti pravijo, da se ga da čisto vredu zamrzniti in uporabiti ob primernejši priložnosti. Ponovno sem se odločila, da mu zaupam in zeleno kašo porcijsko razdelila v vrečke za zmrzovanje in zaprla v skrinjo. Upam, da bo trik deloval. Še pred vrečkami sem za fotografiranje uporabila veliko bolj fotogenične steklene kozarčke. : )

Resno, kdo bi lahko bil slabe volje ob teh barvah. Praktično Iški vintgar v kozarčku.