Sladko in osebno

Pred dobrim mesecem sva se s Tino udeležili konference Blogsi 2017. Za udeležbo sem se odločila, ker sem se želela malce motivirati. In vem, da me v službi podobni dogodki motivirajo, mi dajo nove, sveže energije, druženje in izmenjava mnenj in izkušenj me spodbujajo za nadaljnje delo. Predvsem pa me celoten proces spodbudi, da razmišljam naprej, iščem nove ideje in poskušam biti boljša v tem kar počnem.



Del tega je definitivno to, da bi rada bila v zapisih bolj osebna. Kar je hkrati težko, ker sem se odločila, da bom nekatere dele svojega življenja držala privatne. Dele, ki so velik del mene, mojega doživljanja in predvsem vsakdana. Kako si lahko bolj oseben, če si ne dovoliš biti oseben? To je vprašanje, s katerim se bom spopadala pri pisanju naslednjih zapisov. Kaj je tisto, česar ne bom delila z vami? Moj gospod ne mara pozornosti in zato ga tudi ne bom vlekla v zgodbo, ki jo pišem. Drugi del mojega, ali bolje, najinega življenja pa je najmlajša članica naše družine. Tu je kopica razlogov, zakaj, in z njimi se strinjava oba, nobene debate.

Roke gor!

Roke gor vsi, ki imate radi belo Linolado ali drug svetel lešnikov namaz! \o/ Jaz imam v predalu s sladkarijami poleg Nutelle vedno tudi belo Linolado. Pač, dobri sta mi. Kljub neverjetnim količinam sladkorja. Sem pa že nekaj časa razmišljala, da bi poskusila tudi sama narediti bel lešnikov namaz. Nisem hotela komplicirati z mlekom v prahu ali kondenziranim mlekom. Poleg tega se mi je zdelo, da lahko recept za lešnikov namaz, ki sem ga preizkusila par let nazaj, malce spremenim in dobim bel lešnikov namaz. In? Misija uspela. In sploh ni slabo.

Ko hiša diši po domačih dobrotah

V nedeljo popoldne sem se odločila, da bom spekla nekaj rogljičkov za naslednji dan (a ni fino začeti tedna s svežimi domačimi rogljički?). Za zajtrk oziroma za malico za mojega gospoda. Velikokrat si namreč privošči kakšen pekovski izdelek za malico v službi, v nedeljo pa v trgovini nisem dobila več nič, kar bi lahko pomalical. Zakaj mu malice ne bi spekla sama doma?

Ker mi listnato testo ni tako pri srcu, sem se odločila, da poiščem en star recept za rogljičke iz kvašenega jogurtovega testa. Prepričana sem bila, da sem ga že objavila na bormašincah, ampak ga nisem nikakor našla. Naslednjič ga bom, ker ga bom zares zapisala. ;)

Ljubezen do ... nutele

Dobro leto nazaj so mi punce priredile dekliščino. To je bila moja prva dekliščina, in bila sem glavna zvezda. Kljub temu, da pa nisem bila na nobeni dekliščini, sem imela delno predstavo, kako izgleda. In res si nisem želela prodajati piškotov v obliki lulčkov po Ljubljani ali hoditi okoli oblečena v 'poročno obleko' narejeno iz toaletnega papirja. Tina je prijazno upoštevala moje želje in naše druženje je bilo res ena lušna priprava na d-soboto. Obudila sem nekaj starih zgodb in spominov, reševala uganke in odgovarjala na vprašanja o takrat mojem bodočem možu. Bistvene pa so bile punce, ki so se potrudile zame, in čas, ki smo ga preživele skupaj, se nasmejale in se imele fino. <3

Seveda smo tudi nekaj dobrega pojedle. Ker je šlo skupaj s temo našega druženja, smo si privoščile večerjo kar zunaj. Velikokrat pa dekliščine prinesejo s sabo tudi veliko doma pripravljenih dobrot. Tudi piškote v obliki lulčkov. Ampak sama se jih nisem lotila. Raje sem spekla male pite z nutelo in banano.

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim 'podlage za lenobe' v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican.

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati ... v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. "Smisel" babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.  

Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Čokoladno-Nutellina pita

To, da obožujem Nutello, smo že razjasnili. Tudi o mojem najljubšem načinu uživanja v njej smo že govorili. Vendar pa na žalost vsi vemo, da se obiskov ne spodobi postreči le z veliko žlico in loncem Nutelle. No, če se sama kdaj znajdem pred vašimi vrati, si želim natanko in samo to, pa vseeno. Ko sem se nazadnje upirala, da ne bi iz na pol praznega lonca postrgala še preostanek te božanskosti, sem se odločila, da jo raje uporabim za kaj bolj koristnega. Saj ne, da se mi rast procenta maščobe v mojem telesu ne zdi koristno, ampak če je le možno, skušam ob enem še poskrbeti, da v začetku julija na plaži ne bo nerodno le meni.

Bolj enostavno kot tako ne gre.

Bil je torek zvečer, na enem od družabnih ali družbenih, kakorkoli jih že želite imenovati, sem zasledila povezavo do nekega italijanskega kuharskega bloga oziroma do recepta za neko zelo čokoladno in po izgledu zelo sočno in sladko sladico. Pa sem morala iti pogledati, kako se jo pripravi. Kar enostaven recept, ki sem ga ozvezdičila za naslednjič. Pa sem še malo pogledala po blogu, kaj gospodična sicer pripravlja. Izgubila sem se v čisto preprostih receptih za različne sladke prigrizke. Nakar sem se odločila, da imam nekaj minut časa in da 'se mi kuha', zato sem poiskala recept, za katerega sem imela vse sestavine doma, in ga preizkusila. Čez slabe pol ure sva se že sladkala z zvitki iz listnatega testa z Nutello.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Sem Nina in sem odvisna od Nutelle … in od nedavnega tudi od Nutellinih rolic.

Se še spomnite, ko smo govorili o bučkah? In se še spomnite, ko sem omenjala, da imam poleg te prekrasne zelene krasote še eno obsesijo, ki ni pol tako zdrava kot so bučke? No, končno je prišel čas, da vam izdam svojo sladko skrivnost, ki to v resnici ni. Širši krog mojih prijateljev in družine je namreč seznanjen z mojo obsedenostjo z Nutello. Saj vem, da je to dandanes že kar mainstream odvisnost, za katero se bolj ali manj uspešno zdravi tista polovica ljudi, ki še ni presedlala na 'trše' droge, ampak prepričana sem, da je pri meni stvar že zdavnaj presegla vse meje zdravega okusa.

Sem Nina in sem odvisna od Nutelle … in od nedavnega tudi od Nutellinih rolic.

Avtorica: Nina

Se še spomnite, ko smo govorili o bučkah? In se še spomnite, ko sem omenjala, da imam poleg te prekrasne zelene krasote še eno obsesijo, ki ni pol tako zdrava kot so bučke? No, končno je prišel čas, da vam izdam svojo sladko skrivnost, ki to v resnici ni. Širši krog mojih prijateljev in družine je namreč seznanjen z mojo obsedenostjo z Nutello. Saj vem, da je to dandanes že kar mainstream odvisnost, za katero se bolj ali manj uspešno zdravi tista polovica ljudi, ki še ni presedlala na 'trše' droge, ampak prepričana sem, da je pri meni stvar že zdavnaj presegla vse meje zdravega okusa.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Avtorica: Tina

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Kakorkoli že. Zadnjič sva se sprehajala po nakupovalnem centru in v duhu moje iztekajoče se študentske zaposlitve, sem si privoščila malce impulzivnosti in mojo kuhinjo obogatila z novim aparatom za izdelovanje sladoleda. Stvar je taka, da sladoledni navdušenci, sploh tisti, ki prestopimo mejo obsesivnega kupovanja tega (industrijsko proizvedenega) eliksirja bogov in si zaželimo morda to čudovitost poustvariti tudi z lastnimi rokami, dokaj hitro sklonimo glave, ko v množici okusnih receptov, ki poleti zaobkrožijo svetovni splet, slej ali prej najdemo čarobne besede "maso zlijte v aparat za pripravo sladoleda" ... Whoa, tole je bil dolg stavek. No kar hočem reči je to, da imamo v takih okoliščinah, ko si doma želimo sami pripraviti sladoled, na izbiro dve opciji. Prva je ta, da iz sebe izpljunemo tistih 30 EUR, kolikor stane nek povprečen strojček za pripravo sladoleda. Druga pa je ta, da ne obupate in še naprej spremljate naš blog, kajti v prihodnjih 14 dneh bomo poskrbeli tudi za vse tiste, ki strojčka nimate. Seveda se pa vedno da domače sladolede, ki sicer kličejo po pripravi v strojčku, pripraviti tudi brez njega - če ste le dovolj vestni, da vsakih 15 minut premešate zamrzujočo se mešanico.

In tako sem oni dan, ko so se robide ob robu sosednjega gozda pričele barvati, pogumno zakorakala med to bodičevje in koprive in jih nabrala en slab liter. Nekaj mi jih je mati pozobala po kosilu, ostanek pa se je preobrazil v to čudovito vijoličasto zmrzlino, ki jo lahko opazite na fotografijah. Naslednji dan sem poizkusila še, kako se v sladoledu obnese Nutella in tako vam v tem trenutku lahko ponudim odličen recept za Robidov sladoled in Nutellin sladoled.

Najverjetneje tega niste vedeli, če pa ja, pa toliko bolje, ampak sladoled se lahko pripravi na več načinov. Dva najbolj begajoča, s katerim se začetniki ustvarjanja sladoledov srečamo, sta francoski in ameriški način. Sestavine so pri obeh metodah v večini enake (smetana, mleko, sladkor), s to razliko, da francoska metoda uporabi še jajca oz. rumenjake. Razlika je samo v malce bolj polnem, kremastem okusu. V kratkem vam zapišem še postopek za ameriško metodo, ampak danes si poglejmo, kako sta nastala omenjena sladoleda.

Sestavine so sledeče:

Robidov sladoled                                             Nutellin sladoled

5 rumenjakov                                                              1 celo jajce in 2 rumenjaka

160 gramov sladkorja                                               100 gramov sladkorja

250 ml sladke smetane                                             250 ml sladke smetane

250 ml polnomastnega mleka                                  250 ml polnomastnega mleka

1 vanilijev strok                                                          1 vanilijev strok

ščepec soli                                                                   ščepec soli

cca. 900 ml robid                                                       3 velike žlice Nutelle

Francoska metoda gre vedno takole: v posodi z električnim mešalcem stepemo rumenjake oz. jajca s sladkorjem, da zmes postane svetla, penasta in se podvoji. Medtem v loncu segrevamo mleko, smetano, ščepec soli ter vanilijev strok, ki smo ga razpolovili, postrgali semena z nožem in jih dali v mleko (tudi olupek damo v tekočino). Zmes segrevamo toliko, da začne brbotati, nikakor pa ne sme zavreti. Od brbotajoče zmesi vzamemo eno zajemalko in jo zlijemo k jajčni zmesi ter hitro premešamo - ta postopek se imenuje temperiranje jajc. Pomemben je zato, da izenačimo temperaturo, saj bi jajca drugače zakrnela, če bi jih vmešali neposredno v vroče mleko in smetano. Ko so jajca temperirana, jih v počasnem curku med neprestanim mešanjem vlivamo k mleku in smetani. Kuhamo kakšnih pet minut na srednjem ognju, spet, zmes ne sme vreti! Potem vse skupaj precedimo skozi fino cedijo, tako, da ostane vanilijev strok in kakšni čudni delci, ki so se tvorili med samim kuhanjem. Pri Nutellinem sladoledu kar takoj v še vročo zmes vmešamo Nutello, da se lepo raztopi in dobimo homogeno zmes. Ohlajamo čez noč ali vsaj kakšne dobre 4 ure. Bazo za robidov sladoled pa ohlajamo čez noč ali vsaj 4 ure, potem pa, preden maso zlijemo v strojček, dodamo še spasirane robide, ki smo jih precedili, tako da se znebimo semenk in luščinic. Ko je masa za sladoled res hladna, jo zlijemo v strojček in pustimo mešati kakšne pol ure. Kako hitro bo sladoled začel zmrzovati, je odvisno predvsem od tega, koliko časa boste ohlajali bazo. Po mešanju ga preložite v plastično posodo in obvezno naj potuje v zamrzovalnik še za par ur, preden se lotite degustacije. 

Mogoče lahko opozorim še to, da je domač sladoled, ki ga vzamemo po nekaj časa iz zamrzovalnika, precej trd. Ni panike - pustite ga na sobni temperaturi kakšnih 10 minut, in bo povsem primeren za zajemanje tudi s tisto tapravo sladoledno žlico. 

Verjamem, da je tole branje mogoče malce komplicirano. Ampak, seveda se najdejo krasni spletni kuharji, ki pokažejo, kako enostavno je v resnici. Byron Talbott se je lotil Nutellinega sladoleda, Laura Vitale pa jagodnega (ki jih preprosto zamenjate z robidami). 

Tako, sedaj pa se umikam in grem razmišljati, kam z vsemi temi preostalimi beljaki, hm ...