Orehova rulada s kislo smetano, hotelska kuhinja in sonce

Avtorica: Tina

Danes sem zopet pričela z opravljanjem slaščičarske prakse. Tisti, ki ste brali moj blog že prej, veste, da sem se lani drzno podala na pot izobraževanja za profesionalno slaščičarko. Saj ne rečem, pečt doma je povsem fino, ampak prijemi v profesiji so tako drugačni, da so domača znanja in veščine skorajda neuporabne. Kakorkoli že, ker sem vsa tri leta šolanja stlačila v eno leto (vsaj, kar se izpitov tiče), več kot 500 ur prakse pa poleg predavanj na fakulteti lani nisem mogla opraviti (ne pozabimo, da sem septembra že pobegnila v Španijo), sem se sedaj zopet vrnila v hotelsko kuhinjo Grand hotela Union. Lani na začetku sem precej trpela - nisem bila vajena celodnevnega dela na nogah, nisem se znašla, nobenega nisem poznala, niso mi zaupali in zato sem pretežno opravljala samo res drekasta opravila ... no, letos pa je zgodba malce drugačna. Tisti del o opravljanju drekastih opravil ostaja isti, drugače je samo to, da sem spoznala, da se tako začne vsaka pot, kjer koli, v katerem koli poklicu in v kateri koli službi. Ne morem kar zakorakati v delavnico in pričakovati, da bom lahko dekorirala torto za angleško kraljico ali italijanskega predsednika. Torej, sedaj sem s tem sprijaznjena, delam kar se da in kjer se karkoli da. Letos je drugače to, da me vsi poznajo, vsi se mi smejijo, sprašujejo, kako sem, še bolj pa me sprašujejo, kako to, da sem nazaj in predvsem zakaj sem nazaj. Ne vem, meni je v slaščičarstvu fajn. Meni to (zaenkrat) ni neka muka, ni industrija, štancanje enih in istih zadev, ampak ustvarjanje, sproščanje in ... no, uživam.

Tako. Še ena prednost slaščičarskega dela je ta, da precej hitro končaš z delom. Ob pol enih sem že hitela na Biciklju proti faksu. Po soncu. Super fajn. Seveda to, da tako zgodaj končaš, pride v kompletu s tem, da precej zgodaj tudi začneš (ob šestih zjutraj), ampak tudi na to se bomo navadili. In da ne pozabim ... včeraj sem pisala o tem, da do nedelje ne jem sladkarij, kaj ne? No ... saj me bo počasi izučilo, naj ne dajem obljub, katerih nisem sposobna izpolniti. Stvar je taka, da sem morala preveriti, če so piškoti in druge slaščiče še tako dobre, kot poleti. So povsem sprejemljive, a čez domačo peko je ni. 

Ja, danes je tak lep sončen dan, fino je it malo ven, se sprehodit, ampak zvečer pade mrak in še vseeno je precej mraz in ena Orehova rulada s kislo smetano se kar prileže, ha? Ta recept kroži med slovenskimi gospodinjami že par let. To je take vrste recept, ki se prenaša na zamaščenih listkih in je pospremljen z besedami "To je tolk dobr!" In res je dobro. Sicer malce potratno, za krizne čase ne najbolj poceni (pa spet ne tako drago, da bi nam zaradi tega grozil bankrot), ampak se splača.

Sestavine (za pekač od pečice)

• 8 jajc
• 8 žlic mletih orehov
• 8 žlic kristalnega sladkorja

• 400 g kisle smetane
• 3 žlice mletega sladkorja

Priprava

Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg - med stepanjem jim postopoma dodajamo 8 žlic sladkorja. Stepemo tudi rumenjake in jih ročno primešamo beljakom. Na koncu nežno vmešamo mlete orehe. Zmes je zelo penasta. Pekač v velikosti pečice prekrijemo s papirjem za peko in čez zlijemo biskvit. Pečemo na 180°C približno 10 minut.

Po želji lahko rulado še vročo zvijemo v rolo. Tako bo kasnejše zvijanje lažje. Lahko pa jo tudi pustimo in zvijemo kasneje. 

Kislo smetano zmešamo s sladkorjem v prahu in jo namažemo po biskvitu. Rulado trdno zvijemo in jo tesno zavijemo v folijo za živila ali peki papir. Pustimo nekaj ur na hladnem, da se biskvit prepoji s kremo in da se le-ta strdi (sicer kisla smetana med mešanjem postane precej tekoča). 

Tale zadeva zahteva malce spretnosti, sploh, ker je biskvit zelo rahel in puhast, krema pa tekoča, ampak ko se ti prvi grižljaj kar stopi v ustih ... vredno vsakega truda!

Aha!, in tole sem še pozabila povedat - http://www.facebook.com/BorMasinaZaPunce

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke


• 1 pecilni prašek


• 2 jajci


• 180 gramov sladkorja


• 2 limoni


• 2 žlici kisle smetane


• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

• 60 gramov bele čokolade


• žlica jogurta


• 100 gramov sladke smetane


• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.

Limonini mafini, marec in to je to

Avtorica: Tina

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke
• 1 pecilni prašek
• 2 jajci
• 180 gramov sladkorja
• 2 limoni
• 2 žlici kisle smetane
• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema 

• 60 gramov bele čokolade
• žlica jogurta
• 100 gramov sladke smetane
• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.

Novi začetki, Schwarzwald in rutina

Počasi se bom zasidrala nazaj v varno zavetje dobre stare rutine. Sem že kdaj povedala, da jo naravnost obožujem? Red in to, da ima vse svoje mesto, me neznansko pomirja. Sicer neobvljadljivo kepo zmede, poimenovane življenje, naredi vsaj malo obvljadljivo in ... lažje.

Kakorkoli že, doma sem dva tedna in danes se začenja poletni semester! Ko bom teh par dni faksovanja skombinirala še s prakso v hotelski kuhinji, bo moje življenje prav luštno zapolnjeno in časa za početje neumnosti v trenutkih dolgčasa bo minimalno. Kot na primer to, kar sem storila deset minut nazaj, par ur po trdnem sklepu, da danes začnem s projektom Poletje 2013, ki pa je v resnici projekt Dobro počutje, in naj bi se, med drugim, dotaknil tudi te moje grozne razvade in odvisnosti - sladkorja. Že par let imam nekje v mislih ta ideal, da bi sladkarije v moj želodček zatavale le enkrat na teden, pa še te bi bile dobre, zdrave in domače. Ne pa to, da pridem domov in iz samega obupa, ker je ponedeljek, napadem neke piškote brez okusa.

Ker sem po naravi izjemen optimist, nikakor ne bom izgubila upanja nad samo sabo in verjamem, da bom počasi le našla pot k temu cilju, začela pa bom tako, da se ob morebitnih padcih (in teh bo še kar nekaj), ne bom tepla po glavi in analizirala, kaj in zakaj je šlo narobe (ker v resnici je zadeva precej preprosta), ampak raje usmerila energijo v to, da bo jutri bolje. Mah, ponavljam se že, gremo dalje.

No, da pa se vseeno potolažim ob vsem skupaj, danes na sporedu ena klasika, Schwarzwaldska torta oz. Črni gozdiček. Wiki pravi, da po nemški zakonodaji Schwarzwaldska torta ne sme biti promovirana in prodajana pod tem imenom, če ne vsebuje višnjevega žganja. Tako, samo kot zanimivost.

(se opravičujem, ja, vem, da posedujem izjemen talent za delanje takih fotografij, pri katerih si je potrebno dodobra pretegniti vrat)

 Sestavine (za torto premera 26 cm oz. 12 kosov)

Biskvit:

• 6 jajc


• 220 g sladkorja


• 200 g moke


• 50 g kakava

Nadev:

• 400 ml sladke smetane


• 680 g višnjevega kompota


• 50 g vanilijevega pudinga


• 100 g sladkorja

Dekoracija:

• 200 ml sladke smetane


• kakav


• čokoladni ostružki


• koščki čokolade/kandirane višnje

Priprava

Najprej se lotimo biskvita. Odkar kuham z mojim novim najboljšim prijateljem in kuhinskim pomočnikom KitchenAidom, je zadeva precej preprosta - v posodo damo vseh šest jajc in med stepanjem počasi dodamo sladkor, potem pa stepamo še kakšnih 7 minut, dokler jajca niso precej penasta in narasla. Če imate v lasti kakšno podobno mašino, se držite tega postopka. Z ročnimi mešalci pa vseeno priporočam, da ločite beljake in rumenjake in najprej stepete sneg, katerim počasi dodajate sladkor, nato stepete še rumenjake in oboje ročno zmešate v homogeno zmes. Ročni mešalci namreč niso tako močni, da bi rumenjake in beljake skupaj lahko stepli do zadovoljive stopnje. Ko so jajca stepena, v njih počasi (ročno!) vmešamo presejano mešanico moke in kakava. 

Biskvit pečemo v pekaču, v katerega smo dali peki papir (ob straneh ne mažemo z maslov, oljem ali čem podobnim, saj sicer med peko biskvit zleze dol in en naraste enakomerno), na 180°C v ventilacijski pečici 45 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je biskvit pečen - zapičimo ga v bisvit in če je čist, potem je pečeno.

 

Ko je biskvit pečen, ga vzamemo iz pečice in postavimo na hladno za kakšno uro, da se dobro ohladi. Med tem pripravimo višnjev nadev. Višnje iz kompota odcedimo. V soku, ki ostane, zakuhamo vanilijev puding - par žlic soka razmešamo z vanilijevim pudingom in počakamo, da preostali sok, kateremu smo dodali sladkor, zavre. Puding kuhamo 2 - 3 minuti, potem ga odstavimo s štedilnika, mu dodamo višnje, in počakamo, da se ohladi. Ohlajen biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti. Spodnjo plast položimo na krožnik, kjer bomo servirali torto, okoli nje pa zapnemo obroč za torte (po želji, ni nujno). Plast biskvita navlažimo s toplim mlekom, ki smo mu dodali nekaj ruma, nato po biskvitu razporedimo polovico višnjevega nadeva in polovico stepene sladke smetane. Postopek ponovimo še z drugo plastjo. Na vrh položimo tretjo plast biskvita, prav tako jo navlažimo. Pustimo na hladnem nekaj ur, da se vse skupaj dobro ohladi in da se okusi prepojijo, še bolje, da pustimo čez noč.

 

Torto odstranimo iz obroča in jo celo premažemo z 200 ml stepene sladke smetane. Lahko jo dekoriramo s kakavom, čokolado, kandiranimi višnjami, po želji. Omejitev ni.

 

Novi začetki, Schwarzwald in rutina

Avtorica: Tina

Počasi se bom zasidrala nazaj v varno zavetje dobre stare rutine. Sem že kdaj povedala, da jo naravnost obožujem? Red in to, da ima vse svoje mesto, me neznansko pomirja. Sicer neobvljadljivo kepo zmede, poimenovane življenje, naredi vsaj malo obvljadljivo in ... lažje.

Kakorkoli že, doma sem dva tedna in danes se začenja poletni semester! Ko bom teh par dni faksovanja skombinirala še s prakso v hotelski kuhinji, bo moje življenje prav luštno zapolnjeno in časa za početje neumnosti v trenutkih dolgčasa bo minimalno. Kot na primer to, kar sem storila deset minut nazaj, par ur po trdnem sklepu, da danes začnem s projektom Poletje 2013, ki pa je v resnici projekt Dobro počutje, in naj bi se, med drugim, dotaknil tudi te moje grozne razvade in odvisnosti - sladkorja. Že par let imam nekje v mislih ta ideal, da bi sladkarije v moj želodček zatavale le enkrat na teden, pa še te bi bile dobre, zdrave in domače. Ne pa to, da pridem domov in iz samega obupa, ker je ponedeljek, napadem neke piškote brez okusa. 

Ker sem po naravi izjemen optimist, nikakor ne bom izgubila upanja nad samo sabo in verjamem, da bom počasi le našla pot k temu cilju, začela pa bom tako, da se ob morebitnih padcih (in teh bo še kar nekaj), ne bom tepla po glavi in analizirala, kaj in zakaj je šlo narobe (ker v resnici je zadeva precej preprosta), ampak raje usmerila energijo v to, da bo jutri bolje. Mah, ponavljam se že, gremo dalje.

No, da pa se vseeno potolažim ob vsem skupaj, danes na sporedu ena klasika, Schwarzwaldska torta oz. Črni gozdiček. Wiki pravi, da po nemški zakonodaji Schwarzwaldska torta ne sme biti promovirana in prodajana pod tem imenom, če ne vsebuje višnjevega žganja. Tako, samo kot zanimivost.

(se opravičujem, ja, vem, da posedujem izjemen talent za delanje takih fotografij, pri katerih si je potrebno dodobra pretegniti vrat)

 Sestavine (za torto premera 26 cm oz. 12 kosov)

Biskvit:

• 6 jajc
• 220 g sladkorja
• 200 g moke
• 50 g kakava

Nadev:

• 400 ml sladke smetane
• 680 g višnjevega kompota
• 50 g vanilijevega pudinga
• 100 g sladkorja

Dekoracija:

• 200 ml sladke smetane
• kakav
• čokoladni ostružki
• koščki čokolade/kandirane višnje 

Priprava

Najprej se lotimo biskvita. Odkar kuham z mojim novim najboljšim prijateljem in kuhinskim pomočnikom KitchenAidom, je zadeva precej preprosta - v posodo damo vseh šest jajc in med stepanjem počasi dodamo sladkor, potem pa stepamo še kakšnih 7 minut, dokler jajca niso precej penasta in narasla. Če imate v lasti kakšno podobno mašino, se držite tega postopka. Z ročnimi mešalci pa vseeno priporočam, da ločite beljake in rumenjake in najprej stepete sneg, katerim počasi dodajate sladkor, nato stepete še rumenjake in oboje ročno zmešate v homogeno zmes. Ročni mešalci namreč niso tako močni, da bi rumenjake in beljake skupaj lahko stepli do zadovoljive stopnje. Ko so jajca stepena, v njih počasi (ročno!) vmešamo presejano mešanico moke in kakava. 

Biskvit pečemo v pekaču, v katerega smo dali peki papir (ob straneh ne mažemo z maslov, oljem ali čem podobnim, saj sicer med peko biskvit zleze dol in en naraste enakomerno), na 180°C v ventilacijski pečici 45 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je biskvit pečen - zapičimo ga v bisvit in če je čist, potem je pečeno.

Ko je biskvit pečen, ga vzamemo iz pečice in postavimo na hladno za kakšno uro, da se dobro ohladi. Med tem pripravimo višnjev nadev. Višnje iz kompota odcedimo. V soku, ki ostane, zakuhamo vanilijev puding - par žlic soka razmešamo z vanilijevim pudingom in počakamo, da preostali sok, kateremu smo dodali sladkor, zavre. Puding kuhamo 2 - 3 minuti, potem ga odstavimo s štedilnika, mu dodamo višnje, in počakamo, da se ohladi. Ohlajen biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti. Spodnjo plast položimo na krožnik, kjer bomo servirali torto, okoli nje pa zapnemo obroč za torte (po želji, ni nujno). Plast biskvita navlažimo s toplim mlekom, ki smo mu dodali nekaj ruma, nato po biskvitu razporedimo polovico višnjevega nadeva in polovico stepene sladke smetane. Postopek ponovimo še z drugo plastjo. Na vrh položimo tretjo plast biskvita, prav tako jo navlažimo. Pustimo na hladnem nekaj ur, da se vse skupaj dobro ohladi in da se okusi prepojijo, še bolje, da pustimo čez noč.

Torto odstranimo iz obroča in jo celo premažemo z 200 ml stepene sladke smetane. Lahko jo dekoriramo s kakavom, čokolado, kandiranimi višnjami, po želji. Omejitev ni.

 

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov


• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev


• pol limone


• pol litra sladke smetane


• 750 mL jogurta (ne tekoči!)


• tri žlice sladkorja v prahu


• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Avtorica: Tina

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov
• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev
• pol limone
• pol litra sladke smetane
• 750 mL jogurta (ne tekoči!)
• tri žlice sladkorja v prahu
• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.