Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Avtorica: Tina

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost ... pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji. 

Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne ... ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin ... vsak zaslužek mi pride prav. 

Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito ... v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za ... brezskrbno lenarjenje. 

Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

• salama
• sir
• ena čebula
• 4 dl moke
• pol vrečke pecilnega praška
• pol čajne žličke soli
• origano
• bazilika
• 3 jajca
• 1 žlička paradižnikovega koncentrata
• 3 žlice olja
• 2 žlici kisle smetane
• 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja. 

V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

Indijančki, spremembe in moj hrib

Živim na obrobju Ljubljane in po mojem mnenju je to super lokacija za življenje. Dobrih 20 minut z avtobusom (ravno mi še uspe ujeti končno postajo LPP-ja), a vseeno s pogledom na gozd, Kamniško-Savinjske Alpe in prostrana polja. Zame ni lepšega in ne zamenjam mojega doma za nič na svetu. Ko se zjutraj zbudim, vsakič nekaj minut še zrem v gozd ob naši vasi. Ta gozd pokriva manjši hrib, 407 m nadmorske višine šteje, reče pa se mu Olska gora. Na vrhu je vojaški radar, par korakov stran pa nekaj gugalnic za otroke, v poštnem nabiralniku na drevesu pa se skriva knjiga, kamor se lahko vpišejo vsi obiskovalci. Od mojega doma dobre pol ure peš hoje, hriba ravno toliko, da hrbet spusti kakšno kapljico potu, potem pa na vrhu malo po ravnem in zadovoljni sva tako jaz kot Bona. Danes je krasen dan, počakam samo še na zavarovalniško agentko, da sklenem zavarovanje mojega avta, in jo ucvrem na svež zrak.

In ko smo že pri avtu. Zakaj tako nenadna registracija le-tega? (Ko sem šla v Španijo, sem avto namreč za pol leta parkirala v garažo in ga še nisem uspela ponovno registrirati.) Pred enim tednom sem z veliko veselja začela z opravljanjem prakse v GH Union, nakar dva dni kasneje malo brskam med oglasi za službo na študentskem servisu, ko mi nenadoma poskoči srce ob oglasu za delo v slaščičarni. No, par mejlov in en razgovor kasneje in lahko se pohvalim, da imam službo! Seveda je vse to (samo) delo prek študenta, ampak ob pogovoru s prijatelji, ki prek študenta iščejo službo tudi po mesec ali dva, sem zelo zelo zelo vesela. Glede na to, da pa je še na področju, v katerem želim nekoč delati, pa je to sploh super. Edini minus? Ura, ko se moram pojaviti na delovnem mestu. Upam, da sedite, kajti ta ura je nič drugega kot 4:00 zjutraj. In ker je ob tej uri edino mogoče prevozno sredstvo avtomobil ... no, tako pridemo na začetek tega zapisa. Sosed mi je rekel: "Ko rano radi, ili je pek, ili budala," jaz pa pravim, da je rana ura zlata ura. Bomo že nekako.

Včeraj sem se sicer v odlični družbi dveh deklet (prva in druga) in treh gospodičev iz ozadja (oz. dnevne sobe) malo pozabavala z Indijančki. Gostiteljica jih ima namreč zelo rada, poleg tega deli ljubezen do peke in sladkega, pa še malce smo poklepetali, odličen zaključek vikenda.

Sestavine (za ... nedoločljivo količino indijančkov)

• 4 jajca


• 100 gramov sladkorja


• 100 gramov koruznega škroba


• 3 žlice gladke moke

• 8 beljakov


• 200 gramov sladkorja

• 300 gramov sladkorja


• 1 dl vode


• sok ene limone

• 100 gramov čokolade


• 3 žlice olja

Priprava

Najprej spečemo 'podplatke' oz. lepše rečeno piškotke/biskvitke, ki so podlaga za indijančke. Stepemo beljake s sladkorjem v sneg, potem pa ročno primešamo stepene rumenjake ter presejano moko in škrob. Z vrečko nabrizgamo kupčke poljubne velikosti na pekač na peki papir. Pečemo pri 180°C, par minut, približno 7 - 8 minut. Pečene vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo, medtem pa pripravimo kremo.

V lonec damo 300 gramov sladkorja, vodo in limonin sok ter kuhamo do 116°C. Če nimamo termometra, si pomagamo tako, da naredimo iz žice zanko, jo pomočimo v kuhan sladkor in pihnemo skozi. Če se naredi mehurček, je sladkor kuhan. Vseeno pa to traja kar nekaj časa, zato lahko že medtem stepamo beljake s 200 grami sladkorja. Ko je sneg skoraj stepen, pričnemo vanj vlivati kuhan sladkor in vse skupaj stepamo, dokler ni masa povsem kremasta. Maso nadevamo v dresirno vrečko in nabrizgamo indijančke.

Stopimo čokolado in olje in ohlajene indijančke dekoriramo po želji. Lahko jih prelijemo cele, lahko naredimo samo kakšen vzorec, povsem po želji.

P.S.: zavarovalniška agentka ima novega sina. Prvorojenca. Pogovor se je zato precej ... zavlekel. Poleg tega moram počistiti stopnice, ker znajo biti keramičarji precej umazana bitja. Zakaj vse to pišem? Ker nisem šla na hrib! Pa še sonce se je skrilo. No, pa jutri ...

Indijančki, spremembe in moj hrib

Avtorica: Tina

Živim na obrobju Ljubljane in po mojem mnenju je to super lokacija za življenje. Dobrih 20 minut z avtobusom (ravno mi še uspe ujeti končno postajo LPP-ja), a vseeno s pogledom na gozd, Kamniško-Savinjske Alpe in prostrana polja. Zame ni lepšega in ne zamenjam mojega doma za nič na svetu. Ko se zjutraj zbudim, vsakič nekaj minut še zrem v gozd ob naši vasi. Ta gozd pokriva manjši hrib, 407 m nadmorske višine šteje, reče pa se mu Olska gora. Na vrhu je vojaški radar, par korakov stran pa nekaj gugalnic za otroke, v poštnem nabiralniku na drevesu pa se skriva knjiga, kamor se lahko vpišejo vsi obiskovalci. Od mojega doma dobre pol ure peš hoje, hriba ravno toliko, da hrbet spusti kakšno kapljico potu, potem pa na vrhu malo po ravnem in zadovoljni sva tako jaz kot Bona. Danes je krasen dan, počakam samo še na zavarovalniško agentko, da sklenem zavarovanje mojega avta, in jo ucvrem na svež zrak.

In ko smo že pri avtu. Zakaj tako nenadna registracija le-tega? (Ko sem šla v Španijo, sem avto namreč za pol leta parkirala v garažo in ga še nisem uspela ponovno registrirati.) Pred enim tednom sem z veliko veselja začela z opravljanjem prakse v GH Union, nakar dva dni kasneje malo brskam med oglasi za službo na študentskem servisu, ko mi nenadoma poskoči srce ob oglasu za delo v slaščičarni. No, par mejlov in en razgovor kasneje in lahko se pohvalim, da imam službo! Seveda je vse to (samo) delo prek študenta, ampak ob pogovoru s prijatelji, ki prek študenta iščejo službo tudi po mesec ali dva, sem zelo zelo zelo vesela. Glede na to, da pa je še na področju, v katerem želim nekoč delati, pa je to sploh super. Edini minus? Ura, ko se moram pojaviti na delovnem mestu. Upam, da sedite, kajti ta ura je nič drugega kot 4:00 zjutraj. In ker je ob tej uri edino mogoče prevozno sredstvo avtomobil ... no, tako pridemo na začetek tega zapisa. Sosed mi je rekel: "Ko rano radi, ili je pek, ili budala," jaz pa pravim, da je rana ura zlata ura. Bomo že nekako.

Včeraj sem se sicer v odlični družbi dveh deklet (prva in druga) in treh gospodičev iz ozadja (oz. dnevne sobe) malo pozabavala z Indijančki. Gostiteljica jih ima namreč zelo rada, poleg tega deli ljubezen do peke in sladkega, pa še malce smo poklepetali, odličen zaključek vikenda. 

Sestavine (za ... nedoločljivo količino indijančkov)

• 4 jajca
• 100 gramov sladkorja
• 100 gramov koruznega škroba
• 3 žlice gladke moke

• 8 beljakov
• 200 gramov sladkorja

• 300 gramov sladkorja
• 1 dl vode
• sok ene limone

• 100 gramov čokolade
• 3 žlice olja

Priprava

Najprej spečemo 'podplatke' oz. lepše rečeno piškotke/biskvitke, ki so podlaga za indijančke. Stepemo beljake s sladkorjem v sneg, potem pa ročno primešamo stepene rumenjake ter presejano moko in škrob. Z vrečko nabrizgamo kupčke poljubne velikosti na pekač na peki papir. Pečemo pri 180°C, par minut, približno 7 - 8 minut. Pečene vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo, medtem pa pripravimo kremo.

V lonec damo 300 gramov sladkorja, vodo in limonin sok ter kuhamo do 116°C. Če nimamo termometra, si pomagamo tako, da naredimo iz žice zanko, jo pomočimo v kuhan sladkor in pihnemo skozi. Če se naredi mehurček, je sladkor kuhan. Vseeno pa to traja kar nekaj časa, zato lahko že medtem stepamo beljake s 200 grami sladkorja. Ko je sneg skoraj stepen, pričnemo vanj vlivati kuhan sladkor in vse skupaj stepamo, dokler ni masa povsem kremasta. Maso nadevamo v dresirno vrečko in nabrizgamo indijančke. 

Stopimo čokolado in olje in ohlajene indijančke dekoriramo po želji. Lahko jih prelijemo cele, lahko naredimo samo kakšen vzorec, povsem po želji.

P.S.: zavarovalniška agentka ima novega sina. Prvorojenca. Pogovor se je zato precej ... zavlekel. Poleg tega moram počistiti stopnice, ker znajo biti keramičarji precej umazana bitja. Zakaj vse to pišem? Ker nisem šla na hrib! Pa še sonce se je skrilo. No, pa jutri ...

Orehova rulada s kislo smetano, hotelska kuhinja in sonce

Danes sem zopet pričela z opravljanjem slaščičarske prakse. Tisti, ki ste brali moj blog že prej, veste, da sem se lani drzno podala na pot izobraževanja za profesionalno slaščičarko. Saj ne rečem, pečt doma je povsem fino, ampak prijemi v profesiji so tako drugačni, da so domača znanja in veščine skorajda neuporabne. Kakorkoli že, ker sem vsa tri leta šolanja stlačila v eno leto (vsaj, kar se izpitov tiče), več kot 500 ur prakse pa poleg predavanj na fakulteti lani nisem mogla opraviti (ne pozabimo, da sem septembra že pobegnila v Španijo), sem se sedaj zopet vrnila v hotelsko kuhinjo Grand hotela Union. Lani na začetku sem precej trpela - nisem bila vajena celodnevnega dela na nogah, nisem se znašla, nobenega nisem poznala, niso mi zaupali in zato sem pretežno opravljala samo res drekasta opravila ... no, letos pa je zgodba malce drugačna. Tisti del o opravljanju drekastih opravil ostaja isti, drugače je samo to, da sem spoznala, da se tako začne vsaka pot, kjer koli, v katerem koli poklicu in v kateri koli službi. Ne morem kar zakorakati v delavnico in pričakovati, da bom lahko dekorirala torto za angleško kraljico ali italijanskega predsednika. Torej, sedaj sem s tem sprijaznjena, delam kar se da in kjer se karkoli da. Letos je drugače to, da me vsi poznajo, vsi se mi smejijo, sprašujejo, kako sem, še bolj pa me sprašujejo, kako to, da sem nazaj in predvsem zakaj sem nazaj. Ne vem, meni je v slaščičarstvu fajn. Meni to (zaenkrat) ni neka muka, ni industrija, štancanje enih in istih zadev, ampak ustvarjanje, sproščanje in ... no, uživam.

Tako. Še ena prednost slaščičarskega dela je ta, da precej hitro končaš z delom. Ob pol enih sem že hitela na Biciklju proti faksu. Po soncu. Super fajn. Seveda to, da tako zgodaj končaš, pride v kompletu s tem, da precej zgodaj tudi začneš (ob šestih zjutraj), ampak tudi na to se bomo navadili. In da ne pozabim ... včeraj sem pisala o tem, da do nedelje ne jem sladkarij, kaj ne? No ... saj me bo počasi izučilo, naj ne dajem obljub, katerih nisem sposobna izpolniti. Stvar je taka, da sem morala preveriti, če so piškoti in druge slaščiče še tako dobre, kot poleti. So povsem sprejemljive, a čez domačo peko je ni.

Ja, danes je tak lep sončen dan, fino je it malo ven, se sprehodit, ampak zvečer pade mrak in še vseeno je precej mraz in ena Orehova rulada s kislo smetano se kar prileže, ha? Ta recept kroži med slovenskimi gospodinjami že par let. To je take vrste recept, ki se prenaša na zamaščenih listkih in je pospremljen z besedami "To je tolk dobr!" In res je dobro. Sicer malce potratno, za krizne čase ne najbolj poceni (pa spet ne tako drago, da bi nam zaradi tega grozil bankrot), ampak se splača.

Sestavine (za pekač od pečice)

• 8 jajc


• 8 žlic mletih orehov


• 8 žlic kristalnega sladkorja

• 400 g kisle smetane


• 3 žlice mletega sladkorja

Priprava

Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg - med stepanjem jim postopoma dodajamo 8 žlic sladkorja. Stepemo tudi rumenjake in jih ročno primešamo beljakom. Na koncu nežno vmešamo mlete orehe. Zmes je zelo penasta. Pekač v velikosti pečice prekrijemo s papirjem za peko in čez zlijemo biskvit. Pečemo na 180°C približno 10 minut.

Po želji lahko rulado še vročo zvijemo v rolo. Tako bo kasnejše zvijanje lažje. Lahko pa jo tudi pustimo in zvijemo kasneje.

Kislo smetano zmešamo s sladkorjem v prahu in jo namažemo po biskvitu. Rulado trdno zvijemo in jo tesno zavijemo v folijo za živila ali peki papir. Pustimo nekaj ur na hladnem, da se biskvit prepoji s kremo in da se le-ta strdi (sicer kisla smetana med mešanjem postane precej tekoča).

Tale zadeva zahteva malce spretnosti, sploh, ker je biskvit zelo rahel in puhast, krema pa tekoča, ampak ko se ti prvi grižljaj kar stopi v ustih ... vredno vsakega truda!Aha!, in tole sem še pozabila povedat - http://www.facebook.com/BorMasinaZaPunce

Orehova rulada s kislo smetano, hotelska kuhinja in sonce

Avtorica: Tina

Danes sem zopet pričela z opravljanjem slaščičarske prakse. Tisti, ki ste brali moj blog že prej, veste, da sem se lani drzno podala na pot izobraževanja za profesionalno slaščičarko. Saj ne rečem, pečt doma je povsem fino, ampak prijemi v profesiji so tako drugačni, da so domača znanja in veščine skorajda neuporabne. Kakorkoli že, ker sem vsa tri leta šolanja stlačila v eno leto (vsaj, kar se izpitov tiče), več kot 500 ur prakse pa poleg predavanj na fakulteti lani nisem mogla opraviti (ne pozabimo, da sem septembra že pobegnila v Španijo), sem se sedaj zopet vrnila v hotelsko kuhinjo Grand hotela Union. Lani na začetku sem precej trpela - nisem bila vajena celodnevnega dela na nogah, nisem se znašla, nobenega nisem poznala, niso mi zaupali in zato sem pretežno opravljala samo res drekasta opravila ... no, letos pa je zgodba malce drugačna. Tisti del o opravljanju drekastih opravil ostaja isti, drugače je samo to, da sem spoznala, da se tako začne vsaka pot, kjer koli, v katerem koli poklicu in v kateri koli službi. Ne morem kar zakorakati v delavnico in pričakovati, da bom lahko dekorirala torto za angleško kraljico ali italijanskega predsednika. Torej, sedaj sem s tem sprijaznjena, delam kar se da in kjer se karkoli da. Letos je drugače to, da me vsi poznajo, vsi se mi smejijo, sprašujejo, kako sem, še bolj pa me sprašujejo, kako to, da sem nazaj in predvsem zakaj sem nazaj. Ne vem, meni je v slaščičarstvu fajn. Meni to (zaenkrat) ni neka muka, ni industrija, štancanje enih in istih zadev, ampak ustvarjanje, sproščanje in ... no, uživam.

Tako. Še ena prednost slaščičarskega dela je ta, da precej hitro končaš z delom. Ob pol enih sem že hitela na Biciklju proti faksu. Po soncu. Super fajn. Seveda to, da tako zgodaj končaš, pride v kompletu s tem, da precej zgodaj tudi začneš (ob šestih zjutraj), ampak tudi na to se bomo navadili. In da ne pozabim ... včeraj sem pisala o tem, da do nedelje ne jem sladkarij, kaj ne? No ... saj me bo počasi izučilo, naj ne dajem obljub, katerih nisem sposobna izpolniti. Stvar je taka, da sem morala preveriti, če so piškoti in druge slaščiče še tako dobre, kot poleti. So povsem sprejemljive, a čez domačo peko je ni. 

Ja, danes je tak lep sončen dan, fino je it malo ven, se sprehodit, ampak zvečer pade mrak in še vseeno je precej mraz in ena Orehova rulada s kislo smetano se kar prileže, ha? Ta recept kroži med slovenskimi gospodinjami že par let. To je take vrste recept, ki se prenaša na zamaščenih listkih in je pospremljen z besedami "To je tolk dobr!" In res je dobro. Sicer malce potratno, za krizne čase ne najbolj poceni (pa spet ne tako drago, da bi nam zaradi tega grozil bankrot), ampak se splača.

Sestavine (za pekač od pečice)

• 8 jajc
• 8 žlic mletih orehov
• 8 žlic kristalnega sladkorja

• 400 g kisle smetane
• 3 žlice mletega sladkorja

Priprava

Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg - med stepanjem jim postopoma dodajamo 8 žlic sladkorja. Stepemo tudi rumenjake in jih ročno primešamo beljakom. Na koncu nežno vmešamo mlete orehe. Zmes je zelo penasta. Pekač v velikosti pečice prekrijemo s papirjem za peko in čez zlijemo biskvit. Pečemo na 180°C približno 10 minut.

Po želji lahko rulado še vročo zvijemo v rolo. Tako bo kasnejše zvijanje lažje. Lahko pa jo tudi pustimo in zvijemo kasneje. 

Kislo smetano zmešamo s sladkorjem v prahu in jo namažemo po biskvitu. Rulado trdno zvijemo in jo tesno zavijemo v folijo za živila ali peki papir. Pustimo nekaj ur na hladnem, da se biskvit prepoji s kremo in da se le-ta strdi (sicer kisla smetana med mešanjem postane precej tekoča). 

Tale zadeva zahteva malce spretnosti, sploh, ker je biskvit zelo rahel in puhast, krema pa tekoča, ampak ko se ti prvi grižljaj kar stopi v ustih ... vredno vsakega truda!

Aha!, in tole sem še pozabila povedat - http://www.facebook.com/BorMasinaZaPunce

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke


• 1 pecilni prašek


• 2 jajci


• 180 gramov sladkorja


• 2 limoni


• 2 žlici kisle smetane


• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

• 60 gramov bele čokolade


• žlica jogurta


• 100 gramov sladke smetane


• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.

Limonini mafini, marec in to je to

Avtorica: Tina

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in ... Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, ... Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

• 300 gramov moke
• 1 pecilni prašek
• 2 jajci
• 180 gramov sladkorja
• 2 limoni
• 2 žlici kisle smetane
• 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema 

• 60 gramov bele čokolade
• žlica jogurta
• 100 gramov sladke smetane
• 150 gramov maskarponeja

Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.