Vem.

Tole je čisto predolgo trajalo.

Ampak ...

.... imam tako precej resno službico, ki mi pobere tretjino dneva. Če računamo, da drugo tretjino zapolnim s spanjem (v ta seštevek je všteto nočno spanje in popoldanska siesta), pri tretji pa gre par ur za bedarije (prevoz na delo, tuširanje, zlaganje umazane posode v pomivalni stroj), mi na koncu ostane malo časa. Počasi se bom navadila.

Je pa ta moja nova/stara služba dobra zaradi tega, ker mi omogoča super rutino (verjamem, da se je bom kmalu naveličala, ampak uživam, dokler traja), in po enem mesecu sem končno uspela tudi pogruntati en tak simpatičen način prehranjevanja, ki omogoča dobro počutje, finančno zadovoljstvo in srečen želodček. Ker pa prisegam na dobro in zdravo (pa tudi ceneje), je za pripravo službene malice potrebno nekaj organizacije in priprave doma. Sploh sedaj, ko je mami migrirala v obmorske kraje, je to še malce večji izziv. Ampak bo!

Mami me je tako včeraj zapustila z napotkom, da naj pridno zalivam vrt (in rože), ter da naj porežem blitvo in jo pojem! Ampak blitva!, od nekdaj sem se je malo bala, tako kot kolerabe, pa hokaido buče pa nekoč davno tega zelene solate. Ker se priprava zdi zapletena in blitva ima neke lepe zelene dele in neke čudne bele stebelne dele in jaz nimam pojma, kaj naj z njimi naredim. Vseeno pa sem se pogumno podala v boj in kako zelo vesela sem, da sem se. Po današnjem popoldanskem dremežu sem vklopila pečico (glede na to, da se je stopinjo ali dve ohladilo je bilo to namreč že zares hudo potrebno!) in sčarala Blitvino pito. Šlo bi tudi s špinačo, jasno.

Sestavine (za 4 majhne pekače oz. 1 velikega)

• 250 gramov listnatega testa (še bolje: pate brisée - jaz ga kupim v Eurospinu, tudi priprava sama ni tako zamudna)


• 250 gramov rikote (ali skute)


• 2 jajci


• ena čebula


• pest sveže bazilike


• sol


• poper


• 300 - 400 gramov blitve ali špinače (jaz sem imela kakšnih 5, 6 velikih listov)

Priprava

Torej ... danes sem šla v Eurospin in kupila krhko francosko testo, ki se drugače uporablja v njihovih tradicionalnih pitah - quiche. Sama sem to testo nekoč že pripravljala, a recept po ne-vem-kakšnem naključju semle (še) ni priromal. Brez problema pa to testo lahko nadomestite z listnatim testom. Modelčke (ali model) namažete z oljem/maslom, razvaljate testo in z njim obložite model. Jaz sem uporabila 4 majhne pekače, saj bom majhne pite lažje nesla v službo za malico.

Modelčke nato damo v hladilnik, da se testo strdi. Medtem zavremo veliko vode, jo posolimo in v njej za par minut prevremo blitvo. Nasekljamo tudi čebulo in jo prepražimo na olju. Blitvo odcedimo in na deski grobo sesekljamo.

Nato v posodi zmešamo rikoto, jajci, blitvo in čebulo, nasekljano baziliko, sol, poper ... Pazimo, da blitva in čebula niso prevroči, da jajca ne zakrknejo.

Maso nadevamo v modelčke (samo testo lahko prej za kakšno minutko ali dve položimo v ogreto pečico) in pečemo pol ure pri 180°C.

Po vrhu lahko naribate kakšen sir ali pa nadrobite malo fete, po željah. Jaz sem pustila samo nadev. Kakšen je okus pa, četudi mi vonjave segajo globoko v malce lačen želodček, preverim jutri.

Vem.

Avtorica: Tina

Tole je čisto predolgo trajalo.

Ampak ...

.... imam tako precej resno službico, ki mi pobere tretjino dneva. Če računamo, da drugo tretjino zapolnim s spanjem (v ta seštevek je všteto nočno spanje in popoldanska siesta), pri tretji pa gre par ur za bedarije (prevoz na delo, tuširanje, zlaganje umazane posode v pomivalni stroj), mi na koncu ostane malo časa. Počasi se bom navadila.

Je pa ta moja nova/stara služba dobra zaradi tega, ker mi omogoča super rutino (verjamem, da se je bom kmalu naveličala, ampak uživam, dokler traja), in po enem mesecu sem končno uspela tudi pogruntati en tak simpatičen način prehranjevanja, ki omogoča dobro počutje, finančno zadovoljstvo in srečen želodček. Ker pa prisegam na dobro in zdravo (pa tudi ceneje), je za pripravo službene malice potrebno nekaj organizacije in priprave doma. Sploh sedaj, ko je mami migrirala v obmorske kraje, je to še malce večji izziv. Ampak bo!

Mami me je tako včeraj zapustila z napotkom, da naj pridno zalivam vrt (in rože), ter da naj porežem blitvo in jo pojem! Ampak blitva!, od nekdaj sem se je malo bala, tako kot kolerabe, pa hokaido buče pa nekoč davno tega zelene solate. Ker se priprava zdi zapletena in blitva ima neke lepe zelene dele in neke čudne bele stebelne dele in jaz nimam pojma, kaj naj z njimi naredim. Vseeno pa sem se pogumno podala v boj in kako zelo vesela sem, da sem se. Po današnjem popoldanskem dremežu sem vklopila pečico (glede na to, da se je stopinjo ali dve ohladilo je bilo to namreč že zares hudo potrebno!) in sčarala Blitvino pito. Šlo bi tudi s špinačo, jasno.

Sestavine (za 4 majhne pekače oz. 1 velikega)

• 250 gramov listnatega testa (še bolje: pate brisée - jaz ga kupim v Eurospinu, tudi priprava sama ni tako zamudna)
• 250 gramov rikote (ali skute)
• 2 jajci
• ena čebula
• pest sveže bazilike
• sol
• poper
• 300 - 400 gramov blitve ali špinače (jaz sem imela kakšnih 5, 6 velikih listov)

Priprava

Torej ... danes sem šla v Eurospin in kupila krhko francosko testo, ki se drugače uporablja v njihovih tradicionalnih pitah - quiche. Sama sem to testo nekoč že pripravljala, a recept po ne-vem-kakšnem naključju semle (še) ni priromal. Brez problema pa to testo lahko nadomestite z listnatim testom. Modelčke (ali model) namažete z oljem/maslom, razvaljate testo in z njim obložite model. Jaz sem uporabila 4 majhne pekače, saj bom majhne pite lažje nesla v službo za malico.

Modelčke nato damo v hladilnik, da se testo strdi. Medtem zavremo veliko vode, jo posolimo in v njej za par minut prevremo blitvo. Nasekljamo tudi čebulo in jo prepražimo na olju. Blitvo odcedimo in na deski grobo sesekljamo.

Nato v posodi zmešamo rikoto, jajci, blitvo in čebulo, nasekljano baziliko, sol, poper ... Pazimo, da blitva in čebula niso prevroči, da jajca ne zakrknejo.

Maso nadevamo v modelčke (samo testo lahko prej za kakšno minutko ali dve položimo v ogreto pečico) in pečemo pol ure pri 180°C.

Po vrhu lahko naribate kakšen sir ali pa nadrobite malo fete, po željah. Jaz sem pustila samo nadev. Kakšen je okus pa, četudi mi vonjave segajo globoko v malce lačen želodček, preverim jutri.

Tampararampampam ... Slaščičarka!

Zadnja dva dneva sem se potila v šolskih slaščičarskih delavnicah, živčna in nervozna sem se zbujala še pred budilko, preventivno od doma odhajala veliko pred načrtovanim odhodom ... vse samo zato, da se lahko sedaj pohvalim, da sem (končno) opravila zaključni izpit za slaščičarko! Sicer sem hotela iti že lani, pa mi ni uspelo opraviti vseh nečloveških 540 ur zunanje prakse v enem poletju. Zatorej sem jo lepo počasi in z užitkom opravila še letos in tako sedaj končno zaključila z mojim izobraževanjem.

Izpit je torej potekal dva dni, morala pa sem pripraviti štiri izdelke. Sploh ne vem, zakaj me je zadeva tako zelo utrudila, saj peke ni bilo tako ogromno. Bolj je bil kriv ta psihični pritisk, ali mi bo uspelo pravočasno in najbolje možno. Na koncu se je vse dobro izšlo.

Da pa me ne bodo samo besede, kot vedno, slikovni dokazi:

Indijančki

Sadna torta

Kokosovi poljubčki

Dekorativna torta - okus Schwarzwaldska

Tampararampampam ... Slaščičarka!

Avtorica: Tina

Zadnja dva dneva sem se potila v šolskih slaščičarskih delavnicah, živčna in nervozna sem se zbujala še pred budilko, preventivno od doma odhajala veliko pred načrtovanim odhodom ... vse samo zato, da se lahko sedaj pohvalim, da sem (končno) opravila zaključni izpit za slaščičarko! Sicer sem hotela iti že lani, pa mi ni uspelo opraviti vseh nečloveških 540 ur zunanje prakse v enem poletju. Zatorej sem jo lepo počasi in z užitkom opravila še letos in tako sedaj končno zaključila z mojim izobraževanjem.

Izpit je torej potekal dva dni, morala pa sem pripraviti štiri izdelke. Sploh ne vem, zakaj me je zadeva tako zelo utrudila, saj peke ni bilo tako ogromno. Bolj je bil kriv ta psihični pritisk, ali mi bo uspelo pravočasno in najbolje možno. Na koncu se je vse dobro izšlo.

Da pa me ne bodo samo besede, kot vedno, slikovni dokazi:

Indijančki

Sadna torta

Kokosovi poljubčki

Dekorativna torta - okus Schwarzwaldska

Princeske ...

... ki pa mi bodo hitro pobegnile iz spomina. Eno tako klasično pecivo, ki ga najdemo v popackanem zvezčiču vsake prave gospodinje. Jaz kot precej sistematična oseba imam v glavi en tak mini osebnosti projekt - to je, pripraviti vse tradicionalne slaščice. Kremšnite, doboš torto, saharco, princes krofe, navadne krofe, potico, gibanico, sto tisoč teh raznih peciv obstaja, ki mogoče niti niso najboljše, ampak to je spet odvisno od okusa, so pa precej razpoznavne. No, tudi kremšnite sem nedolgo tega naredila, ampak ker niso bile preveč fotogenične (popravek - jaz sem bila prelena, da bi jih naredila fotogenične), čakajo na ponovitev. Za princeske sem se pa le potrudila.

In ne vem, kaj naj rečem. Paljeno testo ni nekaj meni najljubšega. Ima svoj čar. Ampak tudi profiteroli mi ne gredo v slast. Ne vem. Kakorkoli že, od vsega skupaj me je najbolj impresionirala vanilijeva krema, ki pravzaprav niti ni tako zelo vanilijevega okusa. Sicer je to klasična slaščičarska krema, poznana pod imenom custard ali pa francoskim crème pâtissière. Precej osnovna slačičarska zadeva, uporablja se lahko kot polnilo za pite, torte in druga peciva. Angleška Wikipedia v seznamu sladic, kjer se uporablja, pridno navaja tudi našo kremno rezino. Krema je res okusna, saj jo vsi poznamo, samo malce ji delajo škode tisti praški iz vrečke, ki se samo zmešajo z mlekom in je to kao to. No, pa ni. Tudi puding ni to. Je bolj kremasta, mehka, puhasta, sploh zaradi stepenega beljaka, ki se na koncu vmeša vanjo. Lepo se strdi, lepe strukture je, ni tekoča, ampak vseeno lahka. V prihodnosti imam še namen se malce poigravati s to kremo na takšne in drugačne načine. 

 

Gremo kar lepo k receptu. Aha, že takoj na začetku povem, da sem ga našla na Kulinariki. 

 

Princes krofi oz. princeske

 

 

Sestavine (za 12 velikih)

Krema

• 6 dcl mleka


• 6 žlic sladkorja


• 4 jajca


• 4 - 5 žlic ostre moke


• 1 vanilijev sladkor

Paljeno testo

• 2 dcl vode


• 7,5 dag margarine


• 10 dag gladke moke


• ščepec soli


• 3 jajca

 

• 300 ml sladke smetane

 

Priprava

Najprej se lotimo kreme. Da se bo med tem, ko delamo in pečemo testo, dodobra ohladila in bo tako čas priprave krajši.

Jaz sem naredila takole (na Kulinariki je postopek malce drugačen): mleko sem dala v lonec in ga postavila na štedilnik, da se je pričelo kuhati. Med tem sem ločila rumenjake in beljake. Rumenjakom sem dodala sladkor, moko in vanilijev sladkor ter z ročnim mešalcem na hitro stepla. Ker je zmes precej gosta, sem počasi dodajala 3 žlice že toplega mleka. Po potrebi lahko dodamo še malo mleka, toliko, da je masa kremasta, ne sme pa biti pregosta ali preredka. Med tem, ko čakamo, da mleko zavre, zmes z rumenjaki dobro stepamo. Ko mleko zavre pa zmes vlivamo v vrelo mleko in z metlico dobro mešamo, da ne nastanejo grudice. Na nizkem ognju kuhamo vsaj 10 min, medtem ves čas mešamo, da se krema slučajno ne prime na posodo in prične žgati.

Če imamo kakšnega pomočnika, nam med kuhanjem lahko stepe beljake v trd sneg. Sicer pa to opravimo po tem, ko je krema kuhana. Sneg nato vmešamo v kremo. Kremo lahko pustimo v posodi, v kateri se je kuhala, ali jo preložimo v kakšno bolj plitko in široko posodo, da se bo hitreje strdila. Prekrijemo jo s folijo, da se na kremi med hlajenjem ne maredi "skorjica".

 

Okej in tako se lahko lotimo paljenega testa. Lepo vam priporočam, če se paljenega testa lotevate prvič, nikar ne berite komentarjev, zapisanih pod tem receptom na strani Kulinarike. Nekateri iz tega testa delajo celo znanost, saj verjamem, da zna biti muhasto, ampak lepo sledite navodilom in nič hudega se nima pripetiti. Jaz sem ga doma delala prvič, pa je uspelo povsem super. Gre pa takole - v posodo damo vodo, sol in kuhamo, dokler ne zavre. Potem dodamo maslo oz. margarino in premešamo, da se stopi. Dodamo moko. Dobro mešamo, na srednjem ognju, dokler se iz mase ne naredi cmok, ki lepo odstopa od posode. Potem ugasnemo štedilnik, naredimo en krog okoli hiše ali bloka, da se testo malce ohladi, nato pa zopet na plan privlečemo bor mašino za punce in začnemo z vmešavanjem jajc v testo. Pozor!, testo mora biti mlačno, sicer bodo jajca ob stiku s prevročim testom zakrknila. Najprej dodamo eno jajce in dobro premešamo oz. stepamo, da je jajce povsem vmešano. Šele, ko je jajce povsem vmešano, lahko dodamo naslednjega in tako naprej. Stepeno maso preložimo v dresirno vrečko in na pekač nabrizgamo kupčke. Jaz sem naredila 12 velikih kupov. Naslednjič bom naredila raje 18 malo manjših. Stvar okusa. Poskusite, da bodo približno enakomerni. Če nimate dresirne vrečke, si pomagajte z žlico. 

 

Ko dajemo pekače v pečico, mora le-ta obvezno biti segreta na 200°C, na dno pa postavite posodico z mrzlo vodo. Paljeno testo pečemo slabe pol ure, vmes nikakor ne odpirajte pečice! Jaz sem pekla na ventilacijski, pa je bilo vse ok. Zna pa se zgodit, da manjše kepice paljenega testa odpihne. Tako da tudi  neventilacijska bo super. Proti koncu pečenja lahko temperaturo pečice že zmanjšamo, ko pa so kepice pečene, pečico odpremo na pol in počakamo nekaj časa, da se temperatura uravna. Prehud temperaturni šok namreč lahko povzroči, da kepice padejo dol. 

 

No, potem je stvar precej enostavna. Ko se krofki ohladijo, jih prerežemo, nabrizgamo kremo, čez po želji še malo sladke smetane, pokrijemo z drugo polovico in potresemo s sladkorjem v prahu.

 

 

 

 

Princeske ...

Avtorica: Tina

... ki pa mi bodo hitro pobegnile iz spomina. Eno tako klasično pecivo, ki ga najdemo v popackanem zvezčiču vsake prave gospodinje. Jaz kot precej sistematična oseba imam v glavi en tak mini osebnosti projekt - to je, pripraviti vse tradicionalne slaščice. Kremšnite, doboš torto, saharco, princes krofe, navadne krofe, potico, gibanico, sto tisoč teh raznih peciv obstaja, ki mogoče niti niso najboljše, ampak to je spet odvisno od okusa, so pa precej razpoznavne. No, tudi kremšnite sem nedolgo tega naredila, ampak ker niso bile preveč fotogenične (popravek - jaz sem bila prelena, da bi jih naredila fotogenične), čakajo na ponovitev. Za princeske sem se pa le potrudila. 

In ne vem, kaj naj rečem. Paljeno testo ni nekaj meni najljubšega. Ima svoj čar. Ampak tudi profiteroli mi ne gredo v slast. Ne vem. Kakorkoli že, od vsega skupaj me je najbolj impresionirala vanilijeva krema, ki pravzaprav niti ni tako zelo vanilijevega okusa. Sicer je to klasična slaščičarska krema, poznana pod imenom custard ali pa francoskim crème pâtissière. Precej osnovna slačičarska zadeva, uporablja se lahko kot polnilo za pite, torte in druga peciva. Angleška Wikipedia v seznamu sladic, kjer se uporablja, pridno navaja tudi našo kremno rezino. Krema je res okusna, saj jo vsi poznamo, samo malce ji delajo škode tisti praški iz vrečke, ki se samo zmešajo z mlekom in je to kao to. No, pa ni. Tudi puding ni to. Je bolj kremasta, mehka, puhasta, sploh zaradi stepenega beljaka, ki se na koncu vmeša vanjo. Lepo se strdi, lepe strukture je, ni tekoča, ampak vseeno lahka. V prihodnosti imam še namen se malce poigravati s to kremo na takšne in drugačne načine. 

Gremo kar lepo k receptu. Aha, že takoj na začetku povem, da sem ga našla na Kulinariki. 

Princes krofi oz. princeske

Sestavine (za 12 velikih)

Krema

• 6 dcl mleka
• 6 žlic sladkorja
• 4 jajca
• 4 - 5 žlic ostre moke
• 1 vanilijev sladkor

Paljeno testo

• 2 dcl vode
• 7,5 dag margarine
• 10 dag gladke moke
• ščepec soli
• 3 jajca

• 300 ml sladke smetane

Priprava

Najprej se lotimo kreme. Da se bo med tem, ko delamo in pečemo testo, dodobra ohladila in bo tako čas priprave krajši.

Jaz sem naredila takole (na Kulinariki je postopek malce drugačen): mleko sem dala v lonec in ga postavila na štedilnik, da se je pričelo kuhati. Med tem sem ločila rumenjake in beljake. Rumenjakom sem dodala sladkor, moko in vanilijev sladkor ter z ročnim mešalcem na hitro stepla. Ker je zmes precej gosta, sem počasi dodajala 3 žlice že toplega mleka. Po potrebi lahko dodamo še malo mleka, toliko, da je masa kremasta, ne sme pa biti pregosta ali preredka. Med tem, ko čakamo, da mleko zavre, zmes z rumenjaki dobro stepamo. Ko mleko zavre pa zmes vlivamo v vrelo mleko in z metlico dobro mešamo, da ne nastanejo grudice. Na nizkem ognju kuhamo vsaj 10 min, medtem ves čas mešamo, da se krema slučajno ne prime na posodo in prične žgati.

Če imamo kakšnega pomočnika, nam med kuhanjem lahko stepe beljake v trd sneg. Sicer pa to opravimo po tem, ko je krema kuhana. Sneg nato vmešamo v kremo. Kremo lahko pustimo v posodi, v kateri se je kuhala, ali jo preložimo v kakšno bolj plitko in široko posodo, da se bo hitreje strdila. Prekrijemo jo s folijo, da se na kremi med hlajenjem ne maredi "skorjica".

Okej in tako se lahko lotimo paljenega testa. Lepo vam priporočam, če se paljenega testa lotevate prvič, nikar ne berite komentarjev, zapisanih pod tem receptom na strani Kulinarike. Nekateri iz tega testa delajo celo znanost, saj verjamem, da zna biti muhasto, ampak lepo sledite navodilom in nič hudega se nima pripetiti. Jaz sem ga doma delala prvič, pa je uspelo povsem super. Gre pa takole - v posodo damo vodo, sol in kuhamo, dokler ne zavre. Potem dodamo maslo oz. margarino in premešamo, da se stopi. Dodamo moko. Dobro mešamo, na srednjem ognju, dokler se iz mase ne naredi cmok, ki lepo odstopa od posode. Potem ugasnemo štedilnik, naredimo en krog okoli hiše ali bloka, da se testo malce ohladi, nato pa zopet na plan privlečemo bor mašino za punce in začnemo z vmešavanjem jajc v testo. Pozor!, testo mora biti mlačno, sicer bodo jajca ob stiku s prevročim testom zakrknila. Najprej dodamo eno jajce in dobro premešamo oz. stepamo, da je jajce povsem vmešano. Šele, ko je jajce povsem vmešano, lahko dodamo naslednjega in tako naprej. Stepeno maso preložimo v dresirno vrečko in na pekač nabrizgamo kupčke. Jaz sem naredila 12 velikih kupov. Naslednjič bom naredila raje 18 malo manjših. Stvar okusa. Poskusite, da bodo približno enakomerni. Če nimate dresirne vrečke, si pomagajte z žlico. 

Ko dajemo pekače v pečico, mora le-ta obvezno biti segreta na 200°C, na dno pa postavite posodico z mrzlo vodo. Paljeno testo pečemo slabe pol ure, vmes nikakor ne odpirajte pečice! Jaz sem pekla na ventilacijski, pa je bilo vse ok. Zna pa se zgodit, da manjše kepice paljenega testa odpihne. Tako da tudi  neventilacijska bo super. Proti koncu pečenja lahko temperaturo pečice že zmanjšamo, ko pa so kepice pečene, pečico odpremo na pol in počakamo nekaj časa, da se temperatura uravna. Prehud temperaturni šok namreč lahko povzroči, da kepice padejo dol. 

No, potem je stvar precej enostavna. Ko se krofki ohladijo, jih prerežemo, nabrizgamo kremo, čez po želji še malo sladke smetane, pokrijemo z drugo polovico in potresemo s sladkorjem v prahu.

Čoko mousse strikes again

Receptov za čokoladni mousse je malo morje. Največkrat zvenijo zelo preprosto - stopiš čokolado in jo zmešaš s stepeno sladko smetano. Ampak kaj, ko to seveda ni pravi čokoladni mousse, ampak samo čokolada s stepeno smetano. No, jaz sem pred časom naredila čokoladni mousse po receptu Julie Child, tak pravi, francoski čokoladni mousse. Takrat sem ga nalila v kozarčke in ko se je strdil je bil odlične konsistence in izjemno okusen. Vprašanje pa je bilo, kako to pretvoriti v čokoladni mousse, ki bi ga lahko uporabili kot nadev v torti. Poskusila sem prvič. Torta je stala zunaj na balkonu (takrat je bila še zima) par ur, in ko sem snela obroč, se je vse zlilo v potokih na krožnik in čez rob krožnika. Nič hudega. Vsaka šola nekaj stane in v drugem je torta bolje uspela. Želatina je tista ključna stvar, ki prepreči take nevšečnosti.

Dovolj dolgovezenja, ne bom veliko filozofirala, ker drugega kot to, da je tale recept treba nujno, NUJNO preizkusiti, ne ostane. Ne, resno. Sama spečem kar veliko tort in velikokrat so vse bolj mljah okusa. Pa ne po moji krivdi. Včasih pa se sestavine takole lepo poklopijo in nastane nekaj neverjetnega.

Čokoladna mousse torta z orehovim biskvitom

Sestavine (za torto premera 26 cm)

Biskvit:

• 6 jajc


• 250 g sladkorja


• 130 g mletih orehov


• 120 g moke


• pol zavitka pecilnega praška

Krema:

• 5 jajc


• 100 g masla


• 200 g čokolade


• 150 g sladkorja


• 6 listov želatine


• žlica ruma


• 2 žlici vode

Priprava

Najprej spečemo biskvit. Ne bom se še enkrat ponavljala, zato si postopek priprave biskvita preberite na tej povezavi.

Ohlajen biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti.

Kremo pripravimo tako, da najprej stopimo čokolado in maslo. Lahko jo stopimo nad soparo ali v mikrovalovki, meni je slednje še ljubše. Jajca ločimo. Beljake z žlico sladkorja stepemo v čvrst sneg, rumenjake pa nad soparo stepamo skupaj s sladkorjem, vodo in rumom, dokler zmes ne naraste in postane povsem kremasta in penasta. Med stepanjem namočimo želatino v mrzli vodi za kakšnih 5 minut, nato jo ožamemo in damo k rumenjakom, ter še vedno nad soparo stepamo, dokler se želatina ne stopi. Rumenjakom nato primešamo stepeno čokolado, nato pa še previdno vmešamo sneg.

(Opomba: če imate po kakšnem slučaju majhna jajca ali pa želite več kreme, lahko brez problema na tej točki vmešate še kakšen deci ali dva stepene sladke smetane. Ni panike.)

Prvi plast biskvita damo na krožnik in jo vpnemo v obroč za torto. Navlažimo jo s pomarančnim sokom in rumom (lahko pa tudi mlekom in rumom ali pa samo sladko vodo ali pa sokom kompota, če se vam valja v kakšnem kozarcu). Prvo plast premažemo s polovico kreme, drugo polovico pa nadevam na drugo plast biskvita, ki smo jo prav tako navlažili s sokom. Na vrh položimo še tretjo plast, navlažimo in postavimo v hladilnik. Najbolje je, če torta počiva čez noč, če pa se "mudi", bo pa tudi kakšne štiri ure povsem dovolj.

Lahko jo premažemo s smetano ali dekoriramo kako drugače. Jaz sem po vrhu nabrizgala kupčke smetane in vse skupaj potresla s kakavom.

In naj samo še enkrat povem, da je tole božansko! Mislim, da si nobena čokoladna torta nikoli več ne zasluži kakršnega koli drugega nadeva, kot samo in edino čokoladni mousse!