Avtorica: Tina
Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.
Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih - ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako 'novo' imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat - "Pri tridesetih sem končno našla samo sebe." In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam - lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak ... popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.
Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini.
V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare.
Bolj preprosto je že skoraj težko.
Aja, recept iz Kulinarike.
