Zbirčnost je lepa čednost.

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: "Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja." Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo.

 

In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: "Everything in moderation, including moderation." Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar ... nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z "našimi" otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice ... hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?

 

Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.

 

Korenčkova juha [vir: The Irisih Countrywomen's Association Cookbook]

 

 

Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo - tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.

K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano ...

 

In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.

Zbirčnost je lepa čednost.

Avtorica: Tina

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: "Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja." Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo. 

In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: "Everything in moderation, including moderation." Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar ... nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z "našimi" otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice ... hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?

Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.

Korenčkova juha [vir: The Irisih Countrywomen's Association Cookbook]

Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo - tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.

K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano ... 

In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.

Zapisnik četrte skupščine ...

... okrepljene zasedbe spontanega torka.

(Pa saj niti delniška družba nismo, a sliši se blazno imenitno.)

Zbrani člani: gospodična večna pesimistka/Zooey Deschanel, gospodič designated driver, gospodič sosed od veterinarja našega Pesjana, gostujoče okrepitve z Dolenjske in moja zapisnikarska malenkost.

Kot že samo ime naše zasedbe nakazuje, smo se povsem spontano zbrali na določeni skrivni lokaciji v Črnučah ob povsem spontani zgodnje-večerni uri. Prav tako v duhu spontanosti nismo imeli vnaprej definiranega dnevnega reda in obravnavanih točk. Smo pa povsem spontano uspeli pripraviti kar nekaj hrane. Prej omenjeni dežurni šaljivec je kar tako 'tebi nič, meni nič' na sejo zakorakal z roza hladilno torbo v naročju in iz nje izvrgel vse potrebne sestavine za focaccio. Glede na to, da je bil krožnik po dveh minutah in petintridesetih sekundah prazen, lahko z metodo dedukcije sklenemo, da je bila odlična.

Tudi sama sem se malce zavrtela po kuhinji in pripravila nekaj za pod zobčič. Ker z vedno čisto in pospravljeno kuhinjo je življenje vendar čisto preveč enostavno. Zgodilo pa se je nekaj precej revolucionarnega. Stvar je namreč taka, da na moji knjižni polici počiva kar precej kuharskih knjig, pa tudi spremljanje TV programa 24Kitchen mi ni ravno neznanka. Ampak iz neznanega razloga tako zelo redko skuham kaj, kar sem prebrala ali videla, da me je prav groza, potrata časa in denarja, za vse te informacije, ki jih imam, pa nikoli ne uporabim. In tako sem se v duhu (nezaposlenosti in) prednovoletnih zaobljub (te se nanašajo predvsem na to, da se do novega leta ne uspem porediti za par kilogramov) odločila, da prelistam vse moje kuharske knjige, si vestno označim vse, kar mi je všečnega in me zlakoti ter samo še kuham.

No in tako sem ob spontanem obisku zgoraj omenjenih junakov iz hladilnika vzela en zavitek že razvaljanega listnatega testa, ki sem ga par ur poprej povsem spontano kupila v Lidlu, in pripravila zvitke iz listnatega testa s sušenim paradižnikom. (In še zelo pomemben podatek: recept oz. idejo za te prigrizke sem pobrala pri Lorraine Pascale - Baking Made Easy)

Tole je tako preprosto pa še super njam. Kot sem že prej omenila, sem kupila en zavitek razvaljanega listnatega testa v Lidlu. Mislim, da količinsko znese 275 g listnatega testa. Jaz sem ga še malo razvaljala, ampak ne pretanko. Mogoče kakšna dva milimetra debelo. Potem sem uporabila en kozarec sušenih paradižnikov v olju, prav tako iz Lidla, 285 g piše na kozarcu. Olje sem odlila, paradižnike pa narezala/nasekljala in potresla po testu. Na testo sem potresla še malo posušene bazilike in nariban parmezan. Potem testo zvijemo do polovice z ene strani in do polovice z druge. Zgornji del premažemo z jajcem in postavimo v hladilnik za kakšne pol ure. Potem narežemo približno 1 cm debele rezine in pečemo 10 - 15 minut na 180°C, dokler niso zlato zapečene.

O sladkem programu pa naslednjič. Bodite zdravi.

Zapisnik četrte skupščine ...

Avtorica: Tina

... okrepljene zasedbe spontanega torka. 

(Pa saj niti delniška družba nismo, a sliši se blazno imenitno.)

Zbrani člani: gospodična večna pesimistka/Zooey Deschanel, gospodič designated driver, gospodič sosed od veterinarja našega Pesjana, gostujoče okrepitve z Dolenjske in moja zapisnikarska malenkost.

Kot že samo ime naše zasedbe nakazuje, smo se povsem spontano zbrali na določeni skrivni lokaciji v Črnučah ob povsem spontani zgodnje-večerni uri. Prav tako v duhu spontanosti nismo imeli vnaprej definiranega dnevnega reda in obravnavanih točk. Smo pa povsem spontano uspeli pripraviti kar nekaj hrane. Prej omenjeni dežurni šaljivec je kar tako 'tebi nič, meni nič' na sejo zakorakal z roza hladilno torbo v naročju in iz nje izvrgel vse potrebne sestavine za focaccio. Glede na to, da je bil krožnik po dveh minutah in petintridesetih sekundah prazen, lahko z metodo dedukcije sklenemo, da je bila odlična.

Tudi sama sem se malce zavrtela po kuhinji in pripravila nekaj za pod zobčič. Ker z vedno čisto in pospravljeno kuhinjo je življenje vendar čisto preveč enostavno. Zgodilo pa se je nekaj precej revolucionarnega. Stvar je namreč taka, da na moji knjižni polici počiva kar precej kuharskih knjig, pa tudi spremljanje TV programa 24Kitchen mi ni ravno neznanka. Ampak iz neznanega razloga tako zelo redko skuham kaj, kar sem prebrala ali videla, da me je prav groza, potrata časa in denarja, za vse te informacije, ki jih imam, pa nikoli ne uporabim. In tako sem se v duhu (nezaposlenosti in) prednovoletnih zaobljub (te se nanašajo predvsem na to, da se do novega leta ne uspem porediti za par kilogramov) odločila, da prelistam vse moje kuharske knjige, si vestno označim vse, kar mi je všečnega in me zlakoti ter samo še kuham.

No in tako sem ob spontanem obisku zgoraj omenjenih junakov iz hladilnika vzela en zavitek že razvaljanega listnatega testa, ki sem ga par ur poprej povsem spontano kupila v Lidlu, in pripravila zvitke iz listnatega testa s sušenim paradižnikom. (In še zelo pomemben podatek: recept oz. idejo za te prigrizke sem pobrala pri Lorraine Pascale - Baking Made Easy)

Tole je tako preprosto pa še super njam. Kot sem že prej omenila, sem kupila en zavitek razvaljanega listnatega testa v Lidlu. Mislim, da količinsko znese 275 g listnatega testa. Jaz sem ga še malo razvaljala, ampak ne pretanko. Mogoče kakšna dva milimetra debelo. Potem sem uporabila en kozarec sušenih paradižnikov v olju, prav tako iz Lidla, 285 g piše na kozarcu. Olje sem odlila, paradižnike pa narezala/nasekljala in potresla po testu. Na testo sem potresla še malo posušene bazilike in nariban parmezan. Potem testo zvijemo do polovice z ene strani in do polovice z druge. Zgornji del premažemo z jajcem in postavimo v hladilnik za kakšne pol ure. Potem narežemo približno 1 cm debele rezine in pečemo 10 - 15 minut na 180°C, dokler niso zlato zapečene. 

O sladkem programu pa naslednjič. Bodite zdravi.

Draga Sanja!

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni - hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.

Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično "padel skupaj". Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!

Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 - 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 - 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma.

Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:

• prvo plast nasočiš z mlekom,


• potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota - sok pa uporabiš za sočenje),


• vse skupaj premažeš s polovico kreme,


• na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,


• nasočiš drugo plast biskvita,


• zopet potreseš z gozdnimi sadeži,


• premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.

Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost.

No, samo pojesti jo je še treba.

 

Draga Sanja!

Avtorica: Tina

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni - hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.

Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično "padel skupaj". Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!

Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 - 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 - 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma. 

Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:

• prvo plast nasočiš z mlekom,
• potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota - sok pa uporabiš za sočenje),
• vse skupaj premažeš s polovico kreme,
• na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,
• nasočiš drugo plast biskvita,
• zopet potreseš z gozdnimi sadeži,
• premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.

Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost. 

No, samo pojesti jo je še treba.

Precej trdno teorijo imam o tem ...

... da so Črnuče tisti del Ljubljane, kjer vreme nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani. In ker sem prepričana, da na to temo ne bom našla nobenega strokovnega članka (zakaj na tej točki omenjam te strokovne/znanstvene članke - ravno danes zjutraj/dopoldne sem se namreč prebijala skozi pisanje moje raziskovalne/diplomske naloge (v tem semestru je še raziskovalna, v drugem pa postane diplomska) in našla en krasen članek, ki je potrdil teorijo, ki sem jo sicer sama imela v glavi, pa nisem bila povsem prepričana, ali bo zdržala ali ne in hopsa!, sedaj je vse lepo in krasno), raje podam par praktičnih primerov, zakaj vreme v Črnučah ni nikoli takšno kot drugod po Ljubljani.

Prvič. Jeseni in spomladi, ko se ljudje v Šiški, Centru in Jaršah že dobivajo na kavicah na sončku, se Črnučani lahko sončimo samo pod namizno lučko. Spet drugič, ko bi si človek želel malo polenariti in ob koncu delovnika na Viču opazuje krasne, goste oblake, ki so kot nalašč za posteljo, računalnik z dobro serijo in piškote, se tam nekje na poti domov prične jasniti in najkasneje pri križišču Štajerske in Brnčičeve sonce zaslepi in v sekundi dvajset v enem vzdihljaju utopi vse načrte.

Drugič. To, da vreme v Črnučah nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani ni vedno slabo. Poleti, na primer, v največji vročini, sem ob petnajsti uri vsa premočena kolesarila iz Centra domov. V vsej svoji subjektivnosti se lahko samo zahvalim in do tal priklonim tistemu enemu oblaku, ki je brezskrbno ležal nekje 200 metrov pred mojo hišo in me namočil do kosti. Ampak, kot pravim - bilo je poletje, bilo je katastrofalno vroče, za sabo sem imela 10 kilometrov hitrega kolesarjenja. Super je bilo! Še!

In v tretji točki pridemo do današnjega dne. Sneg. Slišim, da sneži (ne dobesedno, ljudje mi pravijo), na Gmailu mi na avtobusno postajo naletavajo snežinke, ljudje vsepovsod že bentijo, kaj je treba tega belega veselja, jaz pa gledam skozi okno in ... nič. Pogledam še enkrat ... nič. Nič. En velik, prazen nič in nekaj oblakov.

Zato grem in si naredim Snežene kepe. Stvari je treba vzet v svoje roke.

Menda je to precej tipična slovenska poslastica, jaz sem nanjo naletela v eni izmed zadnjih številk priloge Nedela - Odprti kuhinji in se odločila, da poizkusim. Prvič. Bilo je dobro, ampak ne vem, nisem preveč beljakast človek. No, vse skupaj je sicer zelo preprosto. Najprej pripravimo kepice - štiri beljake močno stepemo. Ko so povsem trdni (tako, da nam ne padejo na glavo, ako posodo obrnemo naokoli) jim dodamo še 3 žlice sladkorja in eno žlico limonovega soka, ter še naprej stepamo. Potem zavremo liter mleka in "ogenj" (indukcijo, steklokeramično ploščo, karkoli) zmanjšamo, tako da mleko ne vre. S čajnimi žličkami v mleko polagamo male kepice, ki že po 10 - 20 sekundah narastejo. Takrat jih obrnemo in skuhamo še na drugi strani. Ko so kepice kuhane jih odcedimo in polagamo v kozarce ali skledo.

Nato pripravimo še vanilijevo omako. Štiri rumenjake stepamo s 3 žlicami sladkorja in vanilijevim sladkorjem. Penasto jih stepemo in dodamo 1 dl mleka, ki nam je ostal od kuhanja kepic. To mešanico nato med stalnim mešanjem vlijemo v vroče mleko. Ponovno pristavimo nad "ogenj" in ob stalnem mešanju kuhamo, dokler se malce ne zgosti, vendar omaka ne sme zavreti! Vseeno pa to ni gosta omaka, malce se zgosti ob hlajenju, ni pa tako, kot puding. Na koncu dodamo še 1 ali 2 žlici ruma. Omako malce ohladimo, nato z njo prelijemo kepice in dobro ohladimo.