"Napiši blog",

Avtorica: Tina

mi je rekla ena izmed mojih najljubših oseb v zadnjem času. Sem rekla, da nimam nobenega pametnega novega recepta in da to je potem brezveze, pa mi je kaj hitro rekla, da naj povem še kaj več o mojem #PIPU-u, kot ga sama na kratko rada ljubkovalno poimenujem, na dolgo pa: PoIzpitni Paleo Izziv. Pa pojdimo.

Za začetek naj povem, da sem totalni amater in da sem se tega projekta lotila povsem ... neobremenjujoče. Še Wolfove knjige Paleorecept (ki se je itak ne da dobiti v knjižnicah, ker je pač januar februar in vsi hujšajo ergo je sposojena tam nekje do junija) nisem prebrala, pa še bolje, da je nisem, ker se še niti eno moje branje katere koli knjige, ki opisuje takšne in drugačne načine prehranjevanja, ni končalo ... no, uspešno. Ponavadi mi itak zvenijo nekako semi-znanstveno in semi-strokovno in to zame preprosto ni to. Ali bodi povsem poljuden, ali pa orto znanstven. Sem se pa sprehodila po širnem Googlu, tudi Retrospektiva je bila v veliko pomoč, da sploh ne omenjam Minimalista, preko katerega sem se itak sploh spoznala s tole Paleo pogruntavščino.

No in kako izgleda moje prehranjevanje v zadnjem tednu? Moram priznati, da sem se začetka zelo veselila. Odločila sem se, da s tem eksperimentom pričnem na tistega lepega dne, ko odpišem tudi zadnji izpit v tem izpitnem obdobju (in kot se je izkazalo kasneje - tudi zadnji izpit na prvi stopnji študija), predvsem zato, ker sem pričakovala ne-vem-kakšne glavobole in pomanjkanje energije (kar naj bi bila posledica manjšega uživanja hitrih in slabih ogljikovih hidratov). Vsaj v prvem tednu, če ne kar mesecu, naj bi bilo malce hecno počutje povsem običajno, a jaz sama nisem opazila hujših sprememb - je pa res, da sem na naš griček za Gospodičem stopicljala še počasneje kot ponavadi. Za to (torej pomanjkanje teh "simptomov" odvzema OHjev) krivim predvsem to, da se nisem odrekla mlečnim izdelkom (pojem cca. en polnomastni 180g jogurt na dan, sem ter tja košček masla in kakšno rezino sira) in da še vseeno pojem kar precej sadja na dan - v teh dneh predvsem banane, jabolka in pomaranče.

Moja osnovna pravila igre so torej taka: jem sadje, zelenjavo, oreščke, meso, ribe in mlečne izdelke. In to je vse. Pijem vodo ali čaj brez sladkorja, včasih v vodo dodam limonin sok. Pa da vse to besedičenje popestrim s konkretnimi primeri - kaj sem jedla danes? Za zajtrk dve jabolki, za kosilo pražena piščančja jetrca s čebulo, zeleno solato in nekaj kuhane zelenjave iz juhe - aha, pa še en krožnik goveje juhe je stekel po grlu. Za večerjo jajca z gobami in rdečo peso. Včeraj? Za zajtrk jogurt, eno banano, pest zamrznjenih gozdnih sadežev in kokosovo moko. Kosilo je bilo nedeljsko - goveja juha ter meso in zelenjava iz juhe. Za večerjo je padla velika skleda zelene solate s tuno. Načeloma se poskušam držati tega, da jem sadje samo dopoldne.

In naj za konec postrežem še z eno dobro staro klasiko, preoblikovano v paleo različico: Čufti in pire.

Za čufte na kokosovi maščobi prepražimo eno čebulo in par strokov česna. Počakamo, da se masa malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo pol kilograma mletega mesa, eno jajce, sol, poper, peteršilj in dodamo prej omenjeno čebulo s česnom. Vse dobro premešamo in če je masa preveč redka oz. se iz nje težko oblikujejo kroglice, dodamo še žlico ali dve kokosove moke. Izoblikujemo kroglice in jih najprej na hitro popečemo na maščobi. Potem jih zalijemo s paradižnikovo mezgo (lahko dodamo tudi malo vode ali jušne osnove), dodamo lovorjev list ali tri, ter pustimo, da se čufti kuhajo v nežno brbotajoči omaki. Ravno prava priložnost, da se lotimo pireja. Jaz sem olupila in na manjše kose narezala dva korenja ter približno 2/3 glave cvetače, ki sem jo prav tako narezala na manjše kose. Zelenjava je hitro kuhana in vse kar je potrebno je samo to, da jo odcedimo in spasiramo s paličnim mešalnikom. Lahko dodate še košček masla, pa ne pozabite soliti.

Ni isto, je pa enako dobro. Da ne omenjam ene krasne prednosti take prehrane (poleg veliko bolj enostavnega nakupovanja) - človek sploh ni lačen. Po kateri koli pašti z omako sem že po dveh urah brkljala po omarah, na paleu pa je moj trebušček pridno tiho in ga moram velikokrat celo jaz opomnit, da zdaj bi pa že lahko šla kaj prigriznit.

Zaenkrat torej vse super, tehtam sicer se, ampak so vrednosti samo približne, saj imam prelepljene decimalke na tehtnici, poleg tega trenutno menstruiram in vse vemo, kako je v teh dneh, ane? (Pa s tem ne mislim na kakršne koli pregrehe in požrtije, ampak na zadrževanje vode v telesu in posledično grozo na tehtnici.)

Še bom poročala. 

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah.

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave.

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati.

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

 

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Avtorica: Tina

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah. 

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave. 

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati. 

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

No ja, prazniki.

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).

Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala - malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako "smetanasto". Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.

Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

No ja, prazniki.

Avtorica: Tina

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).

Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala - malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako "smetanasto". Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.

Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway.

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne?

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Avtorica: Tina

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway. 

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne? 

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost.