Nečastno se je za mizo praskati in bolhe trebiti vpričo drugih.

Avtorica: Tina

Danes se je v najini kuhinjo odvila prava mala revolucija. Moja malenkost, sicer zadolžena za vse, kar je sladkega in dobrega, je bila postavljena v vlogo strokovne sodelavke in predvsem opazovalke. Gospodič je že dve noči prej listal po božičnem darilu in potem naznanil: "Jaz bom pa spekel limonino pito."

Naj kar takoj povem, da sem ga zelo prepričevala, naj se on tokrat postavi za tipkovnico tega bloga in opiše tale današnji podvig iz svoje perspektive. Pa ni hotel ... tako da, bom jaz primorana na kratko opisati, kaj se je odvijalo.

Podimo torej kar k recepturi za Limonino pito - kot že omenjeno, jo najdete v zgoraj omenjeni knjigi Boštjana Napotnika, tokrat pa samo na hitro in z nekaj komentarji in izzivi, s katerimi se je soočil današnji dežurni slaščičar.

Najprej je bilo potrebno pripraviti testo. To je krhko testo oz. francosko pâte sucrée. Za izdelavo sva sledila napotkom moje najljubše Brazilke. Torej - na desko sva natresla 220 gramov ostre moke, 60 gramov sladkorja v prahu, ščepec soli in 100 gramov masla, narezanega na kocke. Potem je gospodič s kartico sekljal maslo in ga vmešal v moko, tako da so nastale nekakšne drobtine.

V naslednjem koraku sva v zmesi naredila luknjo in vanjo vlila 1 jajce, zmešanega s 3 žlicami hladnega mleka. S prsti ene roke (drugo raje ohranite čisto) vmešamo oz. povežemo vse sestavine. 

Zdaj ne vem kako in zakaj, ampak najino testo je prišlo hudo lepljivo, tako da sva dodala še kar nekaj moke. Ne vem, res ne vem, zakaj je prišlo do tega. Ampak dobro, nič takega, kar se ne bi dalo z lahkoto rešiti. Zamesimo torej testo, pa ne valjajmo ga preveč po rokah, ampak kar hitro z njim v folijo za živila in za pol ure v hladilnik.

Po pol ure sva razdelila testo na štiri dele, ker sva uporabila štiri majhne pekače za pite (še vedno nimam tistega klasične velikosti s snemljivim dnom). Testo razvaljamo in obložimo pekač, ter testo pečemo 15 minut na 180°C. Kdo mi zna pomagat: med peko testa oz. podloge za pito mi vedno stranice zlezejo dol. Kako to preprečiti?

Medtem, ko se testo peče, pripravimo nadev: zmešamo 180 gramov sladkorja, 4 jajca, 2 dl sladke smetane, sok dveh limon in naribano lupinico. Po 15 minutah nadev nalijemo v testo in pečemo še slabih 45 minut. Počakamo, da se zmes ohladi in to je to.

In ja, to je zgodba o tem, kako nastane izvrstna pita, zaradi katere moja malenkost prekine 75-dnevno sladkorno abstinenco. In ne, nikakor mi ni žal!

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Ko se zjutraj zbudiš, si najprej obleci srajco.

Zadnje čase se spopadam s povečano količino prostega časa, ki mi je bila položena v roke. Hudiča - dobrega pol leta sem delala v administraciji in to z možgani, dušo in telesom, sedaj pa se prijavljam na vsa mogoča prosta delovna mesta, ki so objavljena na strani E-študentskega servisa (in te prijave so že zdavnaj prešle okvire "administracije"), pa še vedno dan za dnem pridno grejem stol tule v mojem kabinetu s pogledom na streho sosednje hiše in vrbo, ki iz dneva v dan bolj zeleni.

A vi sploh veste, kako hitro sem sposobna vnašati došlo pošto v program? In to ne govorim o dveh računih, ampak o celih kupih računov za elektriko, vodo, kanalizacijo in kar je še podobnih papirjev, ki se v podjetja zgrnejo v začetku meseca. In kako hitro se učim? Enkrat mi pokažeš, drugič mogoče še kaj vprašam, tretjič samo na glas kaj ponovim, za potrditev, in to je to, smo zaključili. Pa še bi lahko naštevala moje lastnosti (potrjene tudi s strani strokovnjakov, er, bivših sodelavcev), zaradi katerih sem krasen material za zaposlitev.

Ko se zjutraj zbudiš, si najprej obleci srajco.

Avtorica: Tina

Zadnje čase se spopadam s povečano količino prostega časa, ki mi je bila položena v roke. Hudiča - dobrega pol leta sem delala v administraciji in to z možgani, dušo in telesom, sedaj pa se prijavljam na vsa mogoča prosta delovna mesta, ki so objavljena na strani E-študentskega servisa (in te prijave so že zdavnaj prešle okvire "administracije"), pa še vedno dan za dnem pridno grejem stol tule v mojem kabinetu s pogledom na streho sosednje hiše in vrbo, ki iz dneva v dan bolj zeleni.

A vi sploh veste, kako hitro sem sposobna vnašati došlo pošto v program? In to ne govorim o dveh računih, ampak o celih kupih računov za elektriko, vodo, kanalizacijo in kar je še podobnih papirjev, ki se v podjetja zgrnejo v začetku meseca. In kako hitro se učim? Enkrat mi pokažeš, drugič mogoče še kaj vprašam, tretjič samo na glas kaj ponovim, za potrditev, in to je to, smo zaključili. Pa še bi lahko naštevala moje lastnosti (potrjene tudi s strani strokovnjakov, er, bivših sodelavcev), zaradi katerih sem krasen material za zaposlitev.

Ampak ne. Vse od konca januarja, ko sem zaključila z vsemi študijskimi obveznostmi (edinole diploma nastaja počasi in z užitkom), dan za dnem grejem že prej omenjeni stol, izmenično stiskam F5 na www.studentski-servis.com in potem še na mail.google.com, rezultata pa nobenega. Tega, koliko odgovorov sem na vse poslane prošnje sploh dobila, raje ne grem računat. Odstotek bi dejansko bil hudo zanemarljiv. In ja, da smo si na jasnem, govora je zgolj in samo o študentskem delu.

O tem, kaj vse sem doživela že na razgovorih, pustimo za kdaj drugič. Za konec objavim še recept za Čokoladne lončke, potem pa grem poskrbeti, da ne bom nezaposlena, čeprav sem brez službe.

Stvar je sila preprosta. Vzamete silikonske modelčke za mafine (ali pa navadne papirnate, ampak močno priporočam silikonske). Potrebujete tudi stopljeno čokolado. Jaz sem iz cca. 100 gramov čokolade dobila 6 modelčkov. Odvisno je seveda, kako debele sloje čokolade naredite. Potem v vsak modelček vlijete malo čokolade in jo s čopičem premažete po vseh robovih - tako, da je cel model prekrit. Takoj, ko modelček premažete s čokolado, ga položite v zamrzovalnik. Ko so vsi dobro ohlajeni in strjeni, nanesete na modelčke še drugi sloj čokolade. In spet - takoj polagate v zamrzovalnik, da se dobro strdijo.

Polnila so le stvar okusa. Meni se je danes mudilo, zato sem na dno vsakega modelčka položila 3 maline, jih prelila z ohlajenim oz. mlačnim vanilijevim pudingom in na vrh položila še dve malini. Napolnite jih lahko tudi s kepico sladoleda, čokoladnim moussem, kakršno koli sadno kremo, omejitev res ni. In tole je vsekakor zanimiva in popolnoma užitna sladica.

Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Odtis slonove noge je lepa posoda.

Z mami sva se v duhu moje nezaposlenosti in obilici prostega časa lotili pospravljanja bunkerja. To je soba v spodnji etaži naše hiše, kjer stojijo bobni in kjer je počival moj prvi računalnik. Včasih je bila to moja učilnica, računalnica, prostor za ustvarjanje in pravzaprav vse, samo spalnica ne. Ko pa se je v naši hiši pojavil brezžični internet in ko sem dobila svoj prvi prenosnik, no, potem je ta soba postala samo še eno veliko odlagališče pozabljenih stvari. V vsaki hiši obstaja tak prostor, morda celo več njih, lahko pa je tudi samo omara. Poln spominov in zapuščenih, pozabljenih stvari. In tako sem tudi sama našla zapuščen, nikoli pa prav zares pozabljen Dnevnik zemljana 2007. Dobila sem ga enkrat leta 2007, sploh ne vem kako in zakaj. Izdal ga je Urad RS za mladino v sklopu akcije "Vsi drugačni, vsi enakopravni." Ta modri zvezčič je v bistvu narejen v obliki dnevnika - za vsak dan pa se na dnu strani pojavi en stavek. Dolgo časa sem brala te stavke, ki so blazno zanimivi, in potem končno dojela, kaj mi hočejo sporočiti. To so stavki o navadah različnih kultur po svetu. Ni zapisano, iz katere kulture prihaja določena trditev, ampak mislim, da je njihov namen zgolj osveščati bralca in mu predstaviti, kaj vse na svetu obstaja.

In kateri zapis se najde pod datumom 8. marec? Izdaten sloj ribjega olja te odlično zaščiti pred mrazom.

Vsem bralkam sicer želim en lep dan žena.

In ker danes naša razširjena družina spet malce praznuje ... zopet ena torta. Tudi tokrat je glavna sestavina BRESKEV. Malce drugačna različica kot tista od zadnjič.

Tole torto sem sicer prvič naredila za moj rojstni dan par let nazaj. Jogurtova krema je potem postala moja stalna izbira, ker je res super. No, ta torta vsebuje tri komponente:

• Lešnikov biskvit: stepemo 4 jajca s 150 grami sladkorja, da zmes močno naraste. Potem dodamo 4 žlice vode, premežamo z lopatko. Potem počasi v zmes dodajamo presejanih 150 gramov moke z 2 žličkama pecilnega praška ter 100 gramov mletih lešnikov (super je, če so praženi - jaz jih kupim v Hoferju in dajo res lepo aromo). Dobro premešamo (a nežno, da ne izgubimo vsega zraka iz stepenih jajc), vlijemo v tortni model premera 26 cm ter pečemo dobre pol ure na 170°C.

• Jogurtova krema: stepemo 500 ml sladke smetane. V drugi posodi dobro premešamo 500 gramov navadnega jogurta, 1 vanili sladkor, 100 gramov sladkorja v prahu. Potem med mešanjem z mešalnikom vmešamo še en zavitek želatine (tista iz Hoferja se super obnese), ali pa 6 listov želatine (namočimo v hladni vodi, raztopimo na štedilniku, malce ohladimo, vmešamo v jogurt). Potem skupaj zmešamo smetano in jogurtovo zmes.

• Breskov nadev: eno pločevinko breskev odcedimo (sok prihranimo, saj bomo z njim nasočili biskvit). Breskve spasiramo v pire s paličnim mešalnikom. Potem tudi v breskve vmešamo en zavitek želatine (ali 6 listov).

Potem nam preostane samo še sestavljanje - tako, kot je narisano na zgornji skici. In ne pozabite vmes vsake plasti biskvita nasočiti z breskovim kompotom, ki ga malce razredčimo z vodo in dodamo malo ruma. Pa obvezno čez noč v hladilniku, da vse skupaj fino prepoji in napoji in da je še bolj okusno.

Odtis slonove noge je lepa posoda.

Avtorica: Tina

Z mami sva se v duhu moje nezaposlenosti in obilici prostega časa lotili pospravljanja bunkerja. To je soba v spodnji etaži naše hiše, kjer stojijo bobni in kjer je počival moj prvi računalnik. Včasih je bila to moja učilnica, računalnica, prostor za ustvarjanje in pravzaprav vse, samo spalnica ne. Ko pa se je v naši hiši pojavil brezžični internet in ko sem dobila svoj prvi prenosnik, no, potem je ta soba postala samo še eno veliko odlagališče pozabljenih stvari. V vsaki hiši obstaja tak prostor, morda celo več njih, lahko pa je tudi samo omara. Poln spominov in zapuščenih, pozabljenih stvari. In tako sem tudi sama našla zapuščen, nikoli pa prav zares pozabljen Dnevnik zemljana 2007. Dobila sem ga enkrat leta 2007, sploh ne vem kako in zakaj. Izdal ga je Urad RS za mladino v sklopu akcije "Vsi drugačni, vsi enakopravni." Ta modri zvezčič je v bistvu narejen v obliki dnevnika - za vsak dan pa se na dnu strani pojavi en stavek. Dolgo časa sem brala te stavke, ki so blazno zanimivi, in potem končno dojela, kaj mi hočejo sporočiti. To so stavki o navadah različnih kultur po svetu. Ni zapisano, iz katere kulture prihaja določena trditev, ampak mislim, da je njihov namen zgolj osveščati bralca in mu predstaviti, kaj vse na svetu obstaja. 

In kateri zapis se najde pod datumom 8. marec? Izdaten sloj ribjega olja te odlično zaščiti pred mrazom.

Vsem bralkam sicer želim en lep dan žena.

In ker danes naša razširjena družina spet malce praznuje ... zopet ena torta. Tudi tokrat je glavna sestavina BRESKEV. Malce drugačna različica kot tista od zadnjič.

Tole torto sem sicer prvič naredila za moj rojstni dan par let nazaj. Jogurtova krema je potem postala moja stalna izbira, ker je res super. No, ta torta vsebuje tri komponente:

• Lešnikov biskvit: stepemo 4 jajca s 150 grami sladkorja, da zmes močno naraste. Potem dodamo 4 žlice vode, premežamo z lopatko. Potem počasi v zmes dodajamo presejanih 150 gramov moke z 2 žličkama pecilnega praška ter 100 gramov mletih lešnikov (super je, če so praženi - jaz jih kupim v Hoferju in dajo res lepo aromo). Dobro premešamo (a nežno, da ne izgubimo vsega zraka iz stepenih jajc), vlijemo v tortni model premera 26 cm ter pečemo dobre pol ure na 170°C.

• Jogurtova krema: stepemo 500 ml sladke smetane. V drugi posodi dobro premešamo 500 gramov navadnega jogurta, 1 vanili sladkor, 100 gramov sladkorja v prahu. Potem med mešanjem z mešalnikom vmešamo še en zavitek želatine (tista iz Hoferja se super obnese), ali pa 6 listov želatine (namočimo v hladni vodi, raztopimo na štedilniku, malce ohladimo, vmešamo v jogurt). Potem skupaj zmešamo smetano in jogurtovo zmes.

• Breskov nadev: eno pločevinko breskev odcedimo (sok prihranimo, saj bomo z njim nasočili biskvit). Breskve spasiramo v pire s paličnim mešalnikom. Potem tudi v breskve vmešamo en zavitek želatine (ali 6 listov).

Potem nam preostane samo še sestavljanje - tako, kot je narisano na zgornji skici. In ne pozabite vmes vsake plasti biskvita nasočiti z breskovim kompotom, ki ga malce razredčimo z vodo in dodamo malo ruma. Pa obvezno čez noč v hladilniku, da vse skupaj fino prepoji in napoji in da je še bolj okusno.

Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej - ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med "normalne". Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.

Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja!

Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi.

Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu "kulinaričnih blogov", ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.

Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce ... zanimiva. Stvar je taka - v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.

Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Avtorica: Tina

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej - ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro. 

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med "normalne". Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.

Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja! 

Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi. 

Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu "kulinaričnih blogov", ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.

Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce ... zanimiva. Stvar je taka - v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.