Kvašeni marmorni kolač z višnjami

Zunaj je že prav vroče, doma na nočni omarici pa počiva odlična knjižica Čaša sladkega Alenke Kodele (mimogrede - Založba kmečki glas zadnje čase izdaja občutno boljše kuharske priročnike, tako vizualno kot tematsko so izjemne! Čašo sladkega si prav moram kupiti, trenutno jo imam sposojeno iz knjižnice, prav tako pa sem investirala v Gozdno kuhinjo Petre Kavšek, ki jo zelo zelo priporočam), jaz pa sem zadnjič vseeno zamesila kvašeno testo (nekako ga bolj povezujem z zimo in hladnimi meseci, ne vem, zakaj) in se zopet podala na "boj" z recepturo v Ramini knjižici receptov. Problem je ta, ker se takih receptov kar malo bojim, nikoli ne vem, kaj bo na koncu uspelo. Če ne drugega pa lahko vsaj vam ponudim izboljšavo in napotke, da bo sladica še boljša.

Pa saj v resnici ni tale marmorni kolač noben bavbav - gre takole:

Kvašeni marmorni kolač z višnjami

Avtorica: Tina

Zunaj je že prav vroče, doma na nočni omarici pa počiva odlična knjižica Čaša sladkega Alenke Kodele (mimogrede - Založba kmečki glas zadnje čase izdaja občutno boljše kuharske priročnike, tako vizualno kot tematsko so izjemne! Čašo sladkega si prav moram kupiti, trenutno jo imam sposojeno iz knjižnice, prav tako pa sem investirala v Gozdno kuhinjo Petre Kavšek, ki jo zelo zelo priporočam), jaz pa sem zadnjič vseeno zamesila kvašeno testo (nekako ga bolj povezujem z zimo in hladnimi meseci, ne vem, zakaj) in se zopet podala na "boj" z recepturo v Ramini knjižici receptov. Problem je ta, ker se takih receptov kar malo bojim, nikoli ne vem, kaj bo na koncu uspelo. Če ne drugega pa lahko vsaj vam ponudim izboljšavo in napotke, da bo sladica še boljša.

Pa saj v resnici ni tale marmorni kolač noben bavbav - gre takole:

Najprej zamesimo kvašeno testo. Jaz v KitchenAida presejem 550 gramov moke, malo posolim, premešam. Potem pa v manjši posodi raztopim 80 gramov masla in dodam 80 gramov sladkorja, 2,5 dl mleka, 30 gramov kvasa. Zmes ne sme biti prevroča, zato maslo raztopite samo toliko, da se raztopi, ne sme biti prevroče. Dodam še 2 rumenjaka, vse premešam. Vklopim KitchenAida in med mešanjem počasi vlivam mokre tekočine v moko, da se vse dobro zgnete. Ko je testo mehko in voljno, ga razdelimo na polovico - eno polovico damo vzhajati, drugi pa primešamo 50 gramov kakava, ki smo ga raztopili v malo vode (ampak res malo, jaz sem je dala preveč in sem potem morala dodati še kar nekaj moke). Obe testi naj vzhajata, da se njuna količina podvoji.

Potem razvaljamo najprej belo testo (lahko pa tudi najprej čokoladno) na en centimeter debeline, premažemo z vodo, potresemo z višnjami v kompotu (jaz sem uporabila kar en kozarec, ne vem, kolikšna je količina, kupila sem jih v Hoferju), ki smo jih odcedili. Preložimo z drugim testom, ki smo ga razvaljali na enako velikost. Potem pa vse skupaj zavijemo od obeh strani proti sredini. Premažemo z beljakom, ki nam je ostal in pustimo vzhajati. Pečemo približno 40 minut na 180°C.

Ohlajen kolač lahko prelijemo s čokolado ali potresemo s sladkorjem.

Še migam.

Moj brat je imel pretekli vikend rojstni dan in planeti so se poravnali natanko tako, da mi nič ni uspelo, kot je bilo načrtovano. Najprej sem se lotila enih pomarančnih kroglic po receptu iz ene Ramine knjižice, ki sem jo dobila za nagrado, ker sem zbrala zadostno število črtnih kod. Eeeee, napaka. Ne vem, zakaj me nikakor ne izuči, da ravno taki recepti (poleg tistih iz raznih poljudnih ne-specializiranih revij) kar kličejo po neuspehu. Mislim kot izučeni slaščičarki bi mi moralo biti jasno, da 25 dag margarine, 2 dl pomarančnega soka in 1 dl smetane v kombinaciji z zgolj 300 g suhih sestavin ne bo obrodilo nič dobrega. No, na koncu je vseeno nastalo tole ...

Ponesrečenčki.

Še migam.

Avtorica: Tina

Moj brat je imel pretekli vikend rojstni dan in planeti so se poravnali natanko tako, da mi nič ni uspelo, kot je bilo načrtovano. Najprej sem se lotila enih pomarančnih kroglic po receptu iz ene Ramine knjižice, ki sem jo dobila za nagrado, ker sem zbrala zadostno število črtnih kod. Eeeee, napaka. Ne vem, zakaj me nikakor ne izuči, da ravno taki recepti (poleg tistih iz raznih poljudnih ne-specializiranih revij) kar kličejo po neuspehu. Mislim kot izučeni slaščičarki bi mi moralo biti jasno, da 25 dag margarine, 2 dl pomarančnega soka in 1 dl smetane v kombinaciji z zgolj 300 g suhih sestavin ne bo obrodilo nič dobrega. No, na koncu je vseeno nastalo tole ...

Ponesrečenčki.

Recepta ne bom objavila ker gre nekako takole: zmeči v posodo vse, kar najdeš v omari s slaščičarskimi sestavinami. Notri je od mleka v prahu, do kokosa in zdrobljenih piškotov ... No, sem vsaj izpraznila vse tiste na pol porabljene paketke tega in onega.

Sedaj pa k zvezdi večera. Danes sicer dobim recept za tisto pravo Prekmursko šarloto, do takrat se bomo pa morali zadovoljiti s tem receptom iz knjige 1000 Backideen, ki sem jo enkrat za 6 € kupila v Frankfurtu. Pustimo ob strani to, da je popolnoma v nemščini, moje znanje pa je po 30 začetnih urah tečaja ostalo tam nekje na nivoju 'Ich heisse Tina'.

Torej, Šarlota.

Stvar je v resnici preprosta - spečemo rulado pa najljubšem receptu. Lahko je to tista klasična 5 jajc, 5 žlic moke, 5 žlic sladkorja enačba, nadevamo pa s slivovo marmelado. Lahko naredimo tudi orehovo rulado. V glavnem, karkoli želite. Postopek je enak pripravi biskvita: jajca in sladkor penasto stepamo (z ročnim mešalnikom najprej sneg s polovico sladkorja, potem še rumenjake s preostalim sladkorjem) in nato počasi z metlico vmešamo presejano moko. Pečemo 10 minut na 180°C. Šala mala. Nadevamo, zvijemo in tesno povijemo v folijo za živila in naj roma v hladilnik za kakšno uro.

Potem si izberemo poljubno posodo, ki naj bo čim bolj okrogla. Tale moja je imela ralo ravnega dna, zato je tudi vrh šarlote malo raven. Obložimo jo s folijo za živila. Ko je rulada ohlajena, jo narežemo na koščke in z njimi obložimo posodo. Na koncu se gremo malo sestavljanke, da zadelamo kolikor je mogoče.

Sledi krema. Tale moja je šla takole: 3 jajca, sok 5 pomaranč in 1 limone, 9 listov želatine, 100 gramov sladkorja. Želatino namočimo v mrzli vodi. Medtem stepamo rumenjake in sladkor nad soparo. Naj se sladkor stopi in zmes dobro naraste, vendar ne sme zavreti. Posebej beljake stepemo v sneg. Želatino po 10 minutah namakanja rahlo ožamemo in raztopimo v segretem soku pomaranč in limone. Malo ohladimo. Nato pa samo "sestavimo vse skupaj" - rumenjakovo zmes in pomarančni sok z želatino, na koncu vmešamo še beljake. Zlijemo v z rulado obloženo posodo, postavimo v hladilnik in pozabimo za eno noč. Brez skrbi, zmes se bo strdila.

Ker je bila moja posoda dokaj velika in krema ni zapolnila vsega, sem stepla še malo smetane in zapolnila praznino. 

Ko sedaj gledam mojo sliko in tisto, v knjigi, vidim, da krema ni bila popolnoma taka, kot bi morala biti. V receptu namreč ni omenjenega stepanja rumenjakov nad soparo, razen, če se je ta del izgubil s prevodom.

Kakorkoli že, naslednjič poskusim še z orehovo rulado in čokoladnim polnilom - kakšen čokoladni mousse bi se odlično podal.

Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Bumbar in da haus.

Avtorica: Tina

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha. 

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Ne bom dolgovezila, teden je bil naporen, vikend še bolj (hranaaaaaJančehranaaaaaaa), gremo k receptu, ki ga bom kar po spominu (noge me preveč bolijo, da bi se sprehodila do knjižne omare) naklofala in vam ga prepustila v uporabo. Dežurni slaščičar še vedno vztrajno zavrača moja vabila, da bi na tem blogu gostoval ne le s kuhalnico, ampak tudi s peresom, mnja.  

Kako se že reče tej zadevi ... Em, zaprta pita z orehi!

Najprej se lotimo testa: v multipraktik presejemo 60 gramov sladkorja v prahu in 220 gramov moke. Dodamo 110 gramov masla, ki smo ga narezali na kocke, in vse zmiksamo v multipraktiku - z rezilom. Tako da nastane suha, drobtinasta zmes. Zmes pretresemo v posodo, dodamo 2 rumenjaka, naribano lupino ene limone, ter nekaj mleka - toliko, da lahko testo zamesimo in da se vse sestavine povežejo. Testo zavijemo v folijo za živila in damo v hladilnik za eno uro.

Medtem se seveda lotimo priprave nadeva. 150 gramov kristalnega sladkorja in 1,5 dl vode damo v posodo in segrevamo, da prične vreti. Vmes malce premešamo. Potem pustimo, da zmes vre na srednji temperaturi, dokler ne nastane karamela. Zdaj ... ta proces zna biti malce dolgotrajen, pa tudi ... karamelast. Karamela je taka sitna zadeva in ne posreči se vedno. Nama se je vmes ves sladkor ponovno skristaliziral, začel karamelizirati, bil seveda še povsem v kepah in grudicah, ampak nekako nama ga je uspelo prepričati. Če ne prej, pa takrat, ko se karameliziran sladkor zalije s 1,5 dl smetane, da nastane omaka. V zmes dodamo še eno žlico medu ter 170 gramov nasekljanih orehov in pustimo, da se ohladi. 

Testo razvaljamo, eno tretjino pa pustimo, saj bomo z njim pokrili testo. Položimo ga v model, napolnimo z nadevom, rob namažemo s stepenim jajcem, prilepimo še pokrov, premažemo še po vrhu in pečemo na 180°C približno 40 minut.

Dobro, ampak sladko. Torej dobro.

[Recept: KLIK]

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Pa je spet leto naokoli.

Zabredli smo globoko v pomlad in ker pomlad definitivno ni definirana s temperaturami prek 22°C, kot nam je bilo v navadi prejšnji teden, je tudi sedaj končno nastopil dež. Trava bo pognala, prvi pridelki, ki so se že usidrali v svežo prekopano zemljo na vrtu, se bodo začeli prebujati in vse je naravnost tako, kot mora biti.

Prejšnji teden je bil teden sprememb. Po dolgem iskanju sem dobila novo službo in moje prve misli po štirih delovnih dneh so povsem normalne. Le kaj mi je bilo tega treba. V takih težkih trenutkih, ko me pod težo vseh novih informacij, novih ljudi in hude spremembe iz 100 % brezdelja v 100 % delje že močno boli glava, si odprem tisto Excel tabelico na računalniku, kamor vpisujem število ur, ki sem jih oddelala in število cekinčkov, ki sem jih zaslužila. Potem je bolje. Ampak saj tako je vedno, ko nastopi sprememba in ker sem v podobni situaciji že bila, se lahko samo mirim in tolažim, da bo sčasoma bolje. Še vedela ne bom, kdaj bo vse kar naenkrat krasno.