Avtorica: Nina
No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.
Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.
Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.
No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.
Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.
Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.
Za pripravo testa boste potrebovali:
- 210 gramov moke
- 1/8 žličke soli
- 113 gramov masla sobne temperature
- 50 gramov sladkorja
- 1 jajce
Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.
Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo:
- 3 jajca
- 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
- 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
- 56 gramov masla sobne temperature
- 1 žlica limonine lupinice
Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.
Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'.
- 4 beljaki
- 130 gramov sladkorja
- malo soli
Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut.
Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.
