sreda, 16. julij 2014

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

Avtorica: Nina

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Glede kuharskih postov na blogu lahko od mene pričakujete zdrave slane jedi in nesramno kalorične sladice. V življenju je potrebno vzpostavljati ravnovesja, pravijo, sama tako 'šparam' na nezdravih stvareh pri ostalih obrokih, medtem ko se pri sladicah držim vodila #yolo. Če že jem sladice, si jih privoščim v vsem njihovem sijaju, z 250 gramov masla, pol kile sladkorja in belo moko, jih pač ne jem vsak dan. Pa da ne bom predolga in me boste že po prvi objavi nehali spremljati, bom na tem mestu zaključila z izlivanjem 'kulinarično nesrečnega' otroštva na papir in se posvetila pravi ameriški sladici. Limonini piti z beljakovo kapo, ki je le eden izmed mnogih razlogov, da me boste na obali našli zavito v tri brisače … in verjetno s tremi kepicami sladoleda v rokah …ups.

Za pripravo testa boste potrebovali:
  • 210 gramov moke
  • 1/8 žličke soli
  • 113 gramov masla sobne temperature 
  • 50 gramov sladkorja
  • 1 jajce
Najprej v posodo presejemo moko s soljo. V drugo posodo damo zmehčano maslo, ki ga stepamo, da postane kremasto, nato dodamo sladkor in nadaljujemo s stepanjem dokler zmes ni 'puhasta' (malce neroden izraz ampak saj se razumemo kajne?). Dodamo jajce, stepamo, da zmes postane enotna, nato umešamo moko. Ko je testo pripravljeno, ga položimo v hladilnik, da po napornem tepenju malce počiva.

Po počitku testo razvaljamo (jaz to naredim po domače in ga z rokami oblikujem na velikost pekača) na želeno velikost. Zadostovati bi moralo za pekač s premerom 23 cm, ampak, preverjeno, gre tudi v 26 cm. Pekač položomo v pečico, ogreto na 200 stopinj celzija, in pečemo od 20 do 25 minut, do zlatorumene barve. Medtem nadaljujemo z limonino kremo: 

  • 3 jajca
  • 80 mililitrov sveže iztisnjenega limoninega soka (2 do 3 limone)
  • 150 gramov sladkorja (z najbolj nezdravim, belim, bo super uspelo, z drugimi malo manj)
  • 56 gramov masla sobne temperature
  • 1 žlica limonine lupinice
Pripravimo 'vodno kopel'. V posodo damo vročo vodo, ne preveč, da se ne bo dotikala vrhnje, in na njo postavimo drugo posodo. Vanjo damo jajca, sladkor in limonin sok in stepamo, da se sestavine združijo. Med neprestanim mešanjem kremo kuhamo dokler ne postane bleda in gosta. Vaše roke bodo na delu dobrih 10 minut, priporočam izmenjavanje leve in desne, da ne bodo mišice neenakomerne, nenazadnje gre za intenzivno delo. Ko ima krema željeno konsistenco, roke pa nas že pošteno bolijo, zmes odstavimo in precedimo, da se znebimo morebitnih drugic. Nato primešamo maslo. Mešamo toliko časa, da se popolnoma stopi. Dodamo limonino lupinico in kremo takoj prelijemo v pečeno podlago. Temperaturo pečice zmanjšamo na 180 stopinj in pito pečemo 10 minut.

Zadnji del pred ciljno črto je priprava beljakove 'kape'. 
  • 4 beljaki
  • 130 gramov sladkorja
  • malo soli
Postopek je tukaj precej običajen. Beljake s soljo stepemo do polovice, dodamo sladkor in stepamo, dokler sneg ni trd in ob dotiku zmesi ne čutimo več delcev sladkorja. Sneg nato naložimo na kremo, lahko ga nabrizgate, če pa vam ni potrebno nikogar očarati s svojimi slaščičarskimi spretnostmi, priporočam kar hiter nanos z žlico in izgovor, da ste želeli bolj 'rustikalen' videz. Vse skupaj položimo v pečico za 10 do 15 minut. 

Če pite ne želite jesti v posodi za čokolino, priporočam, da jo pred serviranjem v hladilniku ohlajate vsaj 2 uri. Dober tek, pa da vam hlače še dolgoooo ne bodo preozke.

sobota, 12. julij 2014

Več vadbe, več slaščic?



Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).


Več vadbe, več slaščic?

Avtorica: Ana

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: "Si upaš?" in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te 'psihološke prevare' mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe 'potiho' izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna 'javna objava' nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

sreda, 9. julij 2014

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja


V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...


Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino - samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod "promocije", in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj ... ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami ...

Malinemalinemaline. Ena redkih dobrih strani poletja. Malinjak (uradno znan tudi kot Rubus idaeus) je tisti pikajoči zeleni grm, običajno rastoč v najbolj nedostopnem kotu vrta, ki ga obiščemo samo poleti, ko nas premami rdeče jagodičevje. No, ta grm je v bistvu precej uporaben, saj naj bi bili listi primerni za lajšanje »ženskih težav«, skrajno blagodejen vpliv pa naj bi imeli na nosečnice in porod  –dojenček v bistvu kar pade ven. Čaj iz listov malinjaka lahko nadomešča Linex in izvleček propolisa, marmelada iz plodov pa je fina tako na palačinkah kot na žlici. [Ja, v petem razredu sem imela govorni nastop opisa rastline. Ne, plakat, ki ga je spremljal, ni bil niti pol tako awesome kot je ta grm.]
In prav nemarno pujsasto bi bilo, če bi kilo malin požrla sproti med obiranjem, čeprav so takrat dokazano najboljše. In ker smo popoldan pričakovali goste, da bi mazohistično proslavili leto starosti več, je priložnost kar vreščala po malo packanja. Fotra in njegove marinirane perutničke sem poslala na vrt, kuhinjo pa spremenila v kulinarični približek soške fronte.


V kuharski bukvi družinskega poglavarja je sladica naslovljena kot Smetanovo pecivo, kar je malce zlobno, ker sploh ne gre za tisto slastno, oblaku podobno stepeno smetano, ampak za njeno manj seksi kislo sestrično. V bistvu gre za čisto navaden biskvit z oljem in kupom sadja. Simpl. Omenjeni zbornik ima praktično za vse sestavine merico jogurtovega lončeka (180 g), kar je precej luštno, ko pozabiš, kam si pospravil kuhinjsko tehtnico. Mater imam na sumu, da je med prepisovanjem receptov v svoj zvezek vse mere preprosto zaokrožila na primerno število lončkov.

Sladica za vile maline gre takole: ubiješ dve jajci, vtepeš dva lončka sladkorja in dodaš vrečico vanilijevega sladkorja. Ker smo se pripravljali na praznovanje rojstnega dneva, ga pri naši hiši seveda ni bilo, sem pa zato prvič spoznala uporabno vrednost novoletnih daril. Nekdo je v kilo belega sladkorja podtaknil nekaj celih vanilijevih strokov. Zadeva diši za umret in veliko bolj mi je všeč kot kupljeni paketki.

Nato precej gosti zmesi dodaš dva lončka ostre moke s pecilnim praškom in da se kuhinja ne spremeni v mlin, dodaš še lonček belega olja. Če se masa težko meša, se sme dodati še kakšna žlica mleka, sicer ''redčenje'' opravita dva lončka kisle smetane. Količina je primerna za velik pekač, za manjše piskre se merice dajo na pol, pa je.


In to je to. Zliješ v pekač in potrosiš z malinami (ali jabolki ali jagodami ali borovnicami – te so prav slastne s sladko biskvitno kombinacijo – ali breskvami). Maso lahko razdeliš tudi na polovico in sadje zakamufliraš vmes. Med peko naj zlata skorjica ne zavede; zaradi olja je biskvit precej težak in ga je potrebno dobro zapeči. Jaz sem ga sončila na 180° C približno pol ure.




Opozorilo: Nikar ne pozabite umiti rok, če med čaranjem v kuhinjo zaide pubertetnik, ki mu je nujno potrebno potlačiti nekaj mozoljev na nosu.

Limona


P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

sobota, 5. julij 2014

50-50

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.


Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.


50-50

Avtorica: Ana

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati 'filozofije', da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od 'zdravil', ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Začela sem z razkoščičenjem marelic. Porezala sem porjavele in poškodovane dele sadja in marelice zrezala na osmine. Marmelada tako ni povsem gladka, ampak ima noter 'koščke' marelic, kar mi je bilo pri babičini marmeladi vedno všeč. Če si želite bolj gladke marmelade, marelice predhodno vrzite v mikser. Iz mamine omare sem vzela največji lonec in ga napolnila s 4,5 kg razkoščičenih marelic in 1,575 kg sladkorja. Na kg razkoščičenih marelic sem torej dala 350 g sladkorja. Lonec sem postavila na ogenj in začela kuhati. Začela sem z nižjo temperaturo in mešala marelice in sladkor, dokler marmelada ni postala že bolj tekoča. Temperaturo sem nekoliko zvišala in naslednji dve uri marmelado vztrajno mešala, da se ni prijela ali zažgala. Babica mi je kasneje skesano povedala, da je izpustila pomembno informacijo, in sicer, da je bolje, če kuhaš hkrati manjše količine marelic oz. marmelade, saj se tako hitreje skuha in je kuhana v približno eni uri.



Ko je marmelada kuhana, jo prelijemo v steklene kozarčke, jih označimo in pustimo, da se ohladi. Kozarčke je pred tem potrebno dobro oprati v pomivalnem stroju (ali kako drugače prekuhati/razkužiti) in v pečici ogreti na 100°C, da se marmelada ne pokvari in da se pokrovčki bolje zaprejo. Emmm ... ta-dam, to je vsa znanost. Marmelado sem danes poskusila in sem z njo zelo zadovoljna. Vsekakor se bom v kratkem lotila še kakšne druge, morda malce bolj eksotične.


P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.