Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 

 

Ti si taka buča.

Avtorica: Sanja

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali - mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni. 

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ''ta velike buče'' razvijali in si omislili zelene jedilne bučke - zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane ... no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

Pa dober tek.

Naslednjih 14 dni vam prodajamo bučke!

Zadnji mesec sem kot sokol lebdela nad Ljubljano in njeno širšo okolico.

Prebedela sem nešteto noči in pisala sezname.

Razmišljala in razmišljala in oklevala in bila sama sebi smešna.

In potem sem končno prišla do zaključka. Bor mašina za punce potrebuje okrepitve. In stvari so se same po sebi uredile tako popolno, kot čokolada obloži mojo zadnjico.

Nina je povzročala, da so se po moji tipkovnici valile reke sline. Ano človek preprosto mora brat in imeti rad. Beti s svojimi fotkami (no, v resnici z vsem, kar ustvari) riše nek čarobni svet. Sanja pa preprosto ni iz tega sveta. Vključno z mano je to ekipa, od katere od sedaj naprej lahko pričakujete dobrote in poslastice.

In ker smo dekleta rada organizirana in sistematična, smo si za naslednjih 14 dni zamislile temo oz. sestavino, s katero bomo eksperimentirale. Kot že naslov razkriva, bodo glavna atrakcija v naših kuhinjah bučke!

Sezona je, me pa vam bomo skušale predstavit naše najljubše recepte, nekatere povsem običajne, druge malo bolj posebne ... Kakorkoli že, me se bomo zabavale, vas pa lepo vabimo k branju in upamo, da izveste kaj novega. Bučke sicer na blogu Bor mašina za punce niso neznanka, najdete lahko že recepta za bučkine polpete in bučkino omako.

Toliko za danes, se bučkamo jutri!

Naslednjih 14 dni vam prodajamo bučke!

Avtorica: Tina

Zadnji mesec sem kot sokol lebdela nad Ljubljano in njeno širšo okolico.

Prebedela sem nešteto noči in pisala sezname.

Razmišljala in razmišljala in oklevala in bila sama sebi smešna.

In potem sem končno prišla do zaključka. Bor mašina za punce potrebuje okrepitve. In stvari so se same po sebi uredile tako popolno, kot čokolada obloži mojo zadnjico.

Nina je povzročala, da so se po moji tipkovnici valile reke sline. Ano človek preprosto mora brat in imeti rad. Beti s svojimi fotkami (no, v resnici z vsem, kar ustvari) riše nek čarobni svet. Sanja pa preprosto ni iz tega sveta. Vključno z mano je to ekipa, od katere od sedaj naprej lahko pričakujete dobrote in poslastice.

In ker smo dekleta rada organizirana in sistematična, smo si za naslednjih 14 dni zamislile temo oz. sestavino, s katero bomo eksperimentirale. Kot že naslov razkriva, bodo glavna atrakcija v naših kuhinjah bučke!

Sezona je, me pa vam bomo skušale predstavit naše najljubše recepte, nekatere povsem običajne, druge malo bolj posebne ... Kakorkoli že, me se bomo zabavale, vas pa lepo vabimo k branju in upamo, da izveste kaj novega. Bučke sicer na blogu Bor mašina za punce niso neznanka, najdete lahko že recepta za bučkine polpete in bučkino omako.

Toliko za danes, se bučkamo jutri!

Maline, tretjič.

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

Maline, tretjič.

Avtorica: Tina

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla - kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden ... Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

In ja ... ko prisopiham na vrh, se na mojem obrazu riše 50 odtenkov rdeče, majico imam tako premočeno, da je povsem na mestu vprašanje, ali se toliko potim, ali sem po poti zgrmela v kak potok, pesjanka pa na poti oblaja in obrenči vse tiste pse, ki ji niso simpatični (in teh je veliko!). Te moji vzponi na Šmarno goro so vse prej kaj drugega kot čista relaksacija. In to, da se na vrhu na ležalnikih sončijo brezhibne mladenke, popolnoma naličene in prav nič prepotene, ni prav nič vzpodbudno. Ampak jaz se ne sekiram. Gor hodim zato, da se pretegnem sama in da se psu ne zmeša, ko me mora devet ur čakati, da se prikradem nazaj domov iz službe. Najlepši šmarnogorski motivi se pa vsekakor rišejo zgodaj zjutraj. Obožujem vikende, ko se zbudim še pred šesto in če je vse po sreči, sem na vrhu nekaj čez sedmo uro zjutraj. Vse še spi, meglice se dvigajo iz ljubljanske kotline in prav čarobno je.

Tako. Maline so (končno?) prenehale rojevati in razveseljevati naše brbončice, zamrzovalni del hladilnika je napolnjen, da bo tudi zima obarvana poletno, jaz pa tokrat objavljam še zadnji, tretji malinov recept (prvič smo delali kolačke z malinovo kremo, drugič pa je Limona delila svojo Vilo malino). In kako drugače zaključiti kot v velikem slogu, torej s torto? Tukaj je - Čoko-malina torta.

Podlaga: 250 gramov piškotov, 125 gramov stopljenega masla. Postopek je isti kot pri Čokoladno-banani torti s karamelo. Zmeljemo piškote v drobtine, prelijemo z maslom, vse dobro premešamo in razporedimo po tortnem dnu (moja torta je bila premera 26 cm) ter potlačimo.

Tudi postopek za čokoladno kremo je enak kot pri prej omenjeni torti, ampak bom vseeno še enkrat ponovila: stepemo 400 ml sladke smetane. Stepamo jo toliko, da je že čvrsta, ne sme pa biti popolnoma trda. Naj se delajo mehki vrhovi, ko z žlico potegnemo ven. Smetani dodamo 250 gramov maskarpone sira in vse skupaj stepemo, da se krema učvrsti in da se maskarpone lepo stepe. Potem enostavno počasi, v majhnem curku vlijemo 250 gramov stopljene čokolade (lahko uporabite katerokoli - temno ali mlečno ali kombinacijo, po okusu), ki smo jo malo ohladili, tako da ni povsem vroča, povsem ohlajena pa tudi ne sme biti.

Potem se sprehodimo na vrt in naberemo svežih malin. Lahko pa odpremo tudi zamrzovalnik, hehe. Sveže maline spasiramo, zamrznjene pa pustimo, da se odtalijo, in jih nato spasiramo. Nastati mora nekako pol litra spasiranih malin. Če zamrznjene maline spustijo preveč tekočine, jo lahko malce odlijemo - pa ne stran oz. v lijak, ampak v skodelico in to tekočino prihranite, saj je odlično naravno barvilo! Ponovno stepemo 400 ml sladke smetane in 250 gramov maskarpone sira, postopek je enak kot pri čokoladni kremi. Potrebujemo le še želatino. Zadnje čase v pogovoru opažam, da je veliko ljudi kar malo strah želatine. Pa sploh ni nikakršen bavbav! Jaz najraje uporabljam želatino v prahu. Po navodilu na vrečki jo zmešamo z nekaj žlicami hladne vode in pustimo 10 minut, da nabrekne. Potem jo v mikrovalovki segrejemo, toliko, da se stopi, ne sme pa zavreti. Jaz to tekočino potem vedno počasi v tankem curku zlijem med kremo, med stalnim mešanjem z bor mašino za punce, hehe. Enako se obnaša tudi želatina v listih, ki jo je sicer treba namočiti in ožeti, ampak ko jo stopimo, nastane enaka tekočina kot pri tisti v prahu. Za to malinovo kremo sem jaz uporabila eno vrečko želatine v prahu in še dobro polovico instant želatine oz. želatine fix - ta prah pa enostavno samo vsipamo v kremo med stalnim mešanjem, ni potrebnega nič predhodnega namakanja in segrevanja, samo stresemo jo v kremo. Počasi. 

Bom kar povedala, da je tole vsekakor bila ena mojih najljubših tort, kar sem jo kdaj naredila in poizkusila. 

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in 'ponarejenih' omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva 'na lončke', ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.