Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.
Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)
No, ko pa nama je končno zmanjkalo idej za kopeli, v katerih bi utapljala testenine/njoke/raviole, sva posvojila idejo o tortiljah. Poba mi je uspelo prepričati, da moje stare znanke iz študentskih obrokov mehiških restavracij ne bodo okrnile njegovega žgancarstva, pa še ideja o nadevu iz mletega mesa ga je očitno zabavala. Tortilje sva kupila že pripravljene, jih pogrela, kot je ukazala embalaža, in jih spremenila v jedljivo posodo. Obogateno z ogromnimi količinami sira je bilo dovolj kalorično, da sva del kosila pojedla še za večerjo po popoldnevu paintballa. In sediva tam, mlativa tortilje in potem sem meni utrne res briljantna ideja. Krivim ostanek adrenalina zaradi navdušenja, ker mi ga je celo enkrat uspelo ustreliti. Grozna punca sem, vem. Kaj pa če bi tortilje naredila sama, saj ne more biti tako težko.
Napaka. Nazadnje mi je toliko živcev požrl Mulc, ko sva kupovala cunje za njegovo valeto. Lahko bi že vedela, da recepti lažejo, ali vsaj prikrivajo ves švic, ki med kuho teče z riti, ampak da ob tako pošastnih receptih ni niti najmanjšega opozorila, bi pa skoraj moralo biti zakonsko prepovedano. SEVEDA dopuščam možnost, da je recept krasen in sem jaz netalentirana gos, ampak tukaj je:
Prvi iskreni recept za koruzne tortilje
Jap, prva napaka je bila to, da sem jih delala iz koruzne moke (druga možnost je pšenična), ampak sem hotela take true. Take true hipster azteške. In imela sem vizijo, ki za razliko od ponavadi ni bila skomig z bo-že-nekaj-ratalo rameni. Vizijo tortilja žepkov, napolnjenih z ajdovo kašo, mocarelo in sezonsko zelenjavo. Lepo se sliši, vem. Skrajno primerno za lahko poletno večerjo ali pozno malico. Ako bi le bilo tako enostavno.
Recept. Najbrž je krivo to, da sem uporabila drugi recept, ki sem ga našla. Če prvi ne bi vseboval dodatka škroba, bi najbrž ponucala kar najvišji guglov zadetek. Hm. Bolje bi bilo, če bi dodala tisti škrob, saj ima koruzna moka drugačno strukturo kot pšenična, ki zaradi visoke vsebnosti glutena tortiljo naredi ... recimo temu fleksibilnejšo. Problem trdote zaradi koruzne moke sem nameravala reševati s pomočjo kondenzacije - pečene tortilje nalagaš eno na drugo, pokriješ s pokrovko in upaš, da se zmehčajo. No, se ne.
Vzela sem malo več kot 300 g presejane koruzne moke, žličko soli in približno 2,5 dcl mlačne vode. Zmešaš v posodi in začneš slutiti težave zaradi precej razpadajočokrhke zmesi. Količina naj bi zadosotovala za približno 12 tortilj s premerom 15 cm. Sama se obupala pri približno sedmi. Nobena ni imela premera večjega od decimetra. Zelo pomemben del recepta je tudi popolnoma nov paket papirja za peko, saj je brez tega valjanje tortilj praktično nemogoče. Kupček mase daš med dva kosa peki papirja in počasipočasi razvaljaš. Seveda se drobi, seveda se papir strga, seveda je zamudno. In seveda ni popolnoma okroglo. No, ko valjanje končno uspe, previdno odstraniš eno plast papirja in tortiljo položiš v močno segreto nenamaščeno ponev. Ko začne tortilja odstopati od zgornje plasti, počasi odstraniš še drugo plast papirja, tortiljo obrneš in popečeš še na drugi strani. (Kjer se sploh ne speče lepo in je cela bleda kot viktorijanska dama).
Zdajle se mi tole že čisto fino bere, ampak včeraj je bil moj monolog podoben temu:
Saprabolt! Drekec pekec. Ni vredno počenega groša! Gromska strela in tristo kosmatih! Vrag naj plenta to koruzno skrpucalo! *
Skratka, kuhinja je bila fronta, koruzna moka pa moj okupator. Trdno verjamem, da je s pšenično lažje, ampak ni na meni, da se spuščam v še eno vojno. Za potrebe fotošutinga mi je dve z nabodali uspelo prisiliti v ''zvito'' stanje, preostale pa sem nadrobila. Polovica jih bo šla v današnjo kremno juho namesto jušnih kroglic, drugo polovico pa sem podtaknila v solato iz ajdove kaše, mocarele in sezonske zelenjave. :) Ko so se napile kisa in olja skorajda nisi imel več občutka, da žvečiš koruzni podplat. V veliko pomoč mi je bila tudi očetova polnočna požrešnost in občutno pomanjkanje čokolade, njegove najljubše hrane. Moja že pripravljena ''solata'' pa ga je tako lepo čakala na pultu. Ker mi hrane ne mečemo stran. In od sedaj naprej jemo samo še vnaprej pripravljene tortilje.
*Zaradi jezikovne politike na Bormašini je moj (presenetljivi) besednjak starega mornarja zakamufliran v slogovno dopustljivejšo različico.
