Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Avtorica: Nina

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom. 

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Nizkim temperaturam navkljub sem že dodobra spoznala sladoledno ponudbo te zelene državice. Ja, žrtvovala sem se v imenu vseh, ki jih o Škotski najbolj zanima podatek o kvaliteti sladoleda. In ja, vem, da vas je ogromno. V ta namen, sem vsak dan za sladico naročila sladoled in moram priznati, da me ni razočaral. Čeprav Škotska ne slovi po sladoledarski ponudbi, in se vsak turist najprej odpravi na fish and chips, sem se sama temu odločno uprla! Moje grlo je sicer že dva dni rahlo rdeče ampak, ker se klin zbija s klinom, še kar vztrajam. Za naslednjih nekaj dni napovedujejo sonce, jaz sem si sicer ravno danes kupila dežne škornje, torej nič čudnega, da bomo sedaj verjetno imeli poletje, tako da bom v sladoledu lahko še bolj uživala.

Pred kratkim pa sem tudi sama ustvarila svoj prvi sladoled in moram se pohvaliti, da mi je odlično uspel. Iz česa sem ga naredila? Iz dulce de leche seveda! Saj ste skuhali velik lonec te dobrote kajne? No, če je niste uspeli pojesti, vam sedaj ponujam super recept za 'reciklažo'. Sladoled je res vrhunski, priprava pa zelo preprosta in kar je najboljše, zanj ne potrebujete aparata za sladoled. Če ga imate, ga seveda lahko uporabite, vendar pa bo sladoled tudi brez njega lepo kremast. Priprava je v tem primeru sicer malo bolj dolgotrajna ampak vsekakor se splača potrpeti. Za dulce de leche sladoled potrebujete:

• 1 lonček oz. približno 240 ml sladke smetane
• 2 lončka oz. približno 470 ml polnomastnega (!!!) mleka
• približno 450 g dulce de leche oz. po želji lahko tudi manj
• čajno žličko vanilijevega ekstrakta (po želji)

Po receptu lenih gospodinj mleko in smetano skupaj zlijete v lonec, ki ga nato postavite na štedilnik in ob mešanju počakate, da mešanica zavre. Nato odstavite posodo s štedilnika in primešate dulce de leche in vanilijo. Rezultat bo bolj redka, karamelno rjavkasta tekočna, ki jo nato prelijete v hladno posodo in počakate, da se ohladi na sobno temperaturo. Ko je mešanica dovolj hladna, da vam ne bo odmrznila celotne zmrzovalne skrinje, jo prelijte v primerno embalažo, v kateri boste zamrznili sladoled. Ker sama nisem imela proste reciklirane posode za sladoled, vse tupperwarke pa so umazane čakale v koritu, sem tekočino prelila kar v manjši pekač. Nato vse skupaj postavite v zmrzovalnik. Po tako napornem delu si zaslužite eno uro počitka, po ogledu najljubše nadaljevanke pa morate ponovno odpreti zmrzovalnik in sladoled dobro premešati. Stvar bo potrebno ponavljati kar nekaj časa. Na vsake pol ure se boste morali odpraviti do sladoleda in ga dobro premešati, postopek pa se lahko konča, ko je sladoled zamrznjen, njegova tekstura pa kremasta, brez kristalov. Če vam to ni popolnoma uspelo oziroma če ste svoj prosti čas obogatili z daljšim popoldanskim spancem, pri tem pa pozabili na sladoled, vse skupaj prestavite v multipraktik, dobro premešajte in nato ponovno zamrznite. Ko ste zadovoljni s končnim proizvodom vam preostane le še uživanje.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Avtorica: Tina

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce - vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal ... SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Kakorkoli že. Zadnjič sva se sprehajala po nakupovalnem centru in v duhu moje iztekajoče se študentske zaposlitve, sem si privoščila malce impulzivnosti in mojo kuhinjo obogatila z novim aparatom za izdelovanje sladoleda. Stvar je taka, da sladoledni navdušenci, sploh tisti, ki prestopimo mejo obsesivnega kupovanja tega (industrijsko proizvedenega) eliksirja bogov in si zaželimo morda to čudovitost poustvariti tudi z lastnimi rokami, dokaj hitro sklonimo glave, ko v množici okusnih receptov, ki poleti zaobkrožijo svetovni splet, slej ali prej najdemo čarobne besede "maso zlijte v aparat za pripravo sladoleda" ... Whoa, tole je bil dolg stavek. No kar hočem reči je to, da imamo v takih okoliščinah, ko si doma želimo sami pripraviti sladoled, na izbiro dve opciji. Prva je ta, da iz sebe izpljunemo tistih 30 EUR, kolikor stane nek povprečen strojček za pripravo sladoleda. Druga pa je ta, da ne obupate in še naprej spremljate naš blog, kajti v prihodnjih 14 dneh bomo poskrbeli tudi za vse tiste, ki strojčka nimate. Seveda se pa vedno da domače sladolede, ki sicer kličejo po pripravi v strojčku, pripraviti tudi brez njega - če ste le dovolj vestni, da vsakih 15 minut premešate zamrzujočo se mešanico.

In tako sem oni dan, ko so se robide ob robu sosednjega gozda pričele barvati, pogumno zakorakala med to bodičevje in koprive in jih nabrala en slab liter. Nekaj mi jih je mati pozobala po kosilu, ostanek pa se je preobrazil v to čudovito vijoličasto zmrzlino, ki jo lahko opazite na fotografijah. Naslednji dan sem poizkusila še, kako se v sladoledu obnese Nutella in tako vam v tem trenutku lahko ponudim odličen recept za Robidov sladoled in Nutellin sladoled.

Najverjetneje tega niste vedeli, če pa ja, pa toliko bolje, ampak sladoled se lahko pripravi na več načinov. Dva najbolj begajoča, s katerim se začetniki ustvarjanja sladoledov srečamo, sta francoski in ameriški način. Sestavine so pri obeh metodah v večini enake (smetana, mleko, sladkor), s to razliko, da francoska metoda uporabi še jajca oz. rumenjake. Razlika je samo v malce bolj polnem, kremastem okusu. V kratkem vam zapišem še postopek za ameriško metodo, ampak danes si poglejmo, kako sta nastala omenjena sladoleda.

Sestavine so sledeče:

Robidov sladoled                                             Nutellin sladoled

5 rumenjakov                                                              1 celo jajce in 2 rumenjaka

160 gramov sladkorja                                               100 gramov sladkorja

250 ml sladke smetane                                             250 ml sladke smetane

250 ml polnomastnega mleka                                  250 ml polnomastnega mleka

1 vanilijev strok                                                          1 vanilijev strok

ščepec soli                                                                   ščepec soli

cca. 900 ml robid                                                       3 velike žlice Nutelle

Francoska metoda gre vedno takole: v posodi z električnim mešalcem stepemo rumenjake oz. jajca s sladkorjem, da zmes postane svetla, penasta in se podvoji. Medtem v loncu segrevamo mleko, smetano, ščepec soli ter vanilijev strok, ki smo ga razpolovili, postrgali semena z nožem in jih dali v mleko (tudi olupek damo v tekočino). Zmes segrevamo toliko, da začne brbotati, nikakor pa ne sme zavreti. Od brbotajoče zmesi vzamemo eno zajemalko in jo zlijemo k jajčni zmesi ter hitro premešamo - ta postopek se imenuje temperiranje jajc. Pomemben je zato, da izenačimo temperaturo, saj bi jajca drugače zakrnela, če bi jih vmešali neposredno v vroče mleko in smetano. Ko so jajca temperirana, jih v počasnem curku med neprestanim mešanjem vlivamo k mleku in smetani. Kuhamo kakšnih pet minut na srednjem ognju, spet, zmes ne sme vreti! Potem vse skupaj precedimo skozi fino cedijo, tako, da ostane vanilijev strok in kakšni čudni delci, ki so se tvorili med samim kuhanjem. Pri Nutellinem sladoledu kar takoj v še vročo zmes vmešamo Nutello, da se lepo raztopi in dobimo homogeno zmes. Ohlajamo čez noč ali vsaj kakšne dobre 4 ure. Bazo za robidov sladoled pa ohlajamo čez noč ali vsaj 4 ure, potem pa, preden maso zlijemo v strojček, dodamo še spasirane robide, ki smo jih precedili, tako da se znebimo semenk in luščinic. Ko je masa za sladoled res hladna, jo zlijemo v strojček in pustimo mešati kakšne pol ure. Kako hitro bo sladoled začel zmrzovati, je odvisno predvsem od tega, koliko časa boste ohlajali bazo. Po mešanju ga preložite v plastično posodo in obvezno naj potuje v zamrzovalnik še za par ur, preden se lotite degustacije. 

Mogoče lahko opozorim še to, da je domač sladoled, ki ga vzamemo po nekaj časa iz zamrzovalnika, precej trd. Ni panike - pustite ga na sobni temperaturi kakšnih 10 minut, in bo povsem primeren za zajemanje tudi s tisto tapravo sladoledno žlico. 

Verjamem, da je tole branje mogoče malce komplicirano. Ampak, seveda se najdejo krasni spletni kuharji, ki pokažejo, kako enostavno je v resnici. Byron Talbott se je lotil Nutellinega sladoleda, Laura Vitale pa jagodnega (ki jih preprosto zamenjate z robidami). 

Tako, sedaj pa se umikam in grem razmišljati, kam z vsemi temi preostalimi beljaki, hm ...

Ledeno z aromo kave

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.

Ledeno z aromo kave

Avtorica: Sanja

"Preveč sem sit, ne morem še sladoleda." S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. :( Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.     

Ko pride do sladoleda sem izredno ... preprosta. Zaprta v svoj mini mehurček, kjer je edina legitimna smetana tista iz mleka in kjer je rukola na pici samo izgovor za slabo vest. Preizkušanje novih okusov mi je skorajda tuje, če pa že, ga mora zvesto spremljati preverjena aroma čokolade. Čeprav čokoladni sladoled nima zares okusa po čokoladi. V resnici pa z njim težko brcneš v temo, ker je preprosto dober. Še najbolj avanturistično je bilo moje eksperimentiranje z okusom mlečnega riža. Čisto solidno, ampak jaz še vedno navijam za trapast film in pol litra planice direkt iz škatle.

Pa dajmo narediti konec moji ozkogledi sladoledni filozofiji, ki najbrž ne zanima nikogar. Ali pa mogoče tiste, ki me želijo peljati na kepico. Mini raziskava o sladoledu niti ni bila tako zelo mini, ker sem na priporočilo kolovodje prebrala tole mestoma pohujšljivo knjigo, ki za potrebe zgodbe malce poetično opisuje ''izum'' sladoleda. Najbolj sladke prste imajo zagotovo Italijani, ki so kitajski recept za aromatiziran sneg malce priredili in mu za bolj kremasto strukturo dodajali mleko. Tako kot se je takrat (okoli 16. stoletja) širila večina ostalih stvari, naj bi sladoled v Francijo prinesla poroka, kjer je postal prava modna muha. Danes poznano obliko naj bi ustvaril italijanski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla II, o čemer pripoveduje zgoraj omenjena zgodba. Špekulacij o očetu sladoleda je več, seveda tudi zaradi nestrinjanja, na kateri razvojni stopnji ga že lahko okličemo za Sladoled. 

Tako, malo teorije ne škodi, preveč pa zagotovo, zato se ustavljam in predstavljam recept, ki to v bistvu ni: vtis o pripravi ledene kave.

Postopek je res simpl - če imaš dovolj denarja/nisi škrt, greš na ledeno kavo v lokal. Če imaš rad stvari iz tetrapaka/si lene duše/rad mešaš razne praške, v najbližji trgovini kupiš kemični pripravek, ki najbolj ustreza tvojim trenutnim potrebam. Jaz sem usekana na njih, ampak ne mene poslušat, jaz tudi preferiram  kupljene tortilje. Lahko si pa vzameš čas in skuhaš** (ali pa ti jo avtomat) kavo doma. Če je turška, je filtracija nujna; razen seveda, če tvoj zobozdravnik računa čisto preveč za odstranjevanje zobnega kamna.  Priporočljivo je hlajenje kave, nato pa jo v poljubnem razmerju zmešaš s hladnim mlekom, sladoledom in sladko smetano. Pozor: če pijete kavo sladkano, sladkor zaradi boljšega raztapljanja dodajte še v toplem stanju. Avtorica priporoča še jedljive estetske dodatke. Ledena kava v najbolj razkošni obliki. Približno takšno - z bolj ali manj sumlj... kvalitetnimi sestavinami - boste dobili v večini slovenskih lokalov.

Obstaja več različic ledene kave, največkrat odvisno od geografske lege. Zgoraj opisano pijejo tudi v Avstraliji in Nemčiji, medtem ko se v Indiji in južnoameriških državah igrajo še z raznimi aromatičnimi dodatki. Na Japonskem in Združenih državah Amerika, pa je zelo priljubljena ... hm. Hladno kuhana kava? Zelo približen prevod iz cold brewed coffee. Gre pa za to, da čez mleto kavo prelijemo vodo sobne temperature in stvar za vsaj 12 ur postavimo v hladilnik (+ filtracija). Prepričana sem, da obstaja kakšen fensi količinsko natančen recept, ampak jaz sem spet delala bolj po občutku. Tri velike zvrhane žlice kave in skoraj pol litra vode. Priznam, bila sem super skeptična, ampak napitek je res FAJN. Krasna, nevpadljiva aroma, okus pa pritajeno grenak in presenetljivo poln. Kava kot se šika.

Preizkusila sem še eno možnost: hlajenje vroče kave z ledom. Skuhaš približno tako močno kavo kot na zadnjo noč pred oddajo seminarske, saj jo bodo kasneje razredčile taleče se ledene kocke. Morebitni kanec mleka popestri okus in s počasnim dolivanjem poskrbi za zabavo vidnih organov. Ni švoh.

Moja najlubša? VSE. Ker kava in ker sladoled. Your argument is invalid.

*Uporaba dovoljena v kateremkoli položaju Zemlje.

** Recepta za napitek bogov ne bom pisala. Če ga do sedaj ne znaš pripraviti, si tudi homemade ledene kave ne zaslužiš.

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Avtorica: Sanja

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter ... določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer - Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

No, ko pa nama je končno zmanjkalo idej za kopeli, v katerih bi utapljala testenine/njoke/raviole, sva posvojila idejo o tortiljah. Poba mi je uspelo prepričati, da moje stare znanke iz študentskih obrokov mehiških restavracij ne bodo okrnile njegovega žgancarstva, pa še ideja o nadevu iz mletega mesa ga je očitno zabavala. Tortilje sva kupila že pripravljene, jih pogrela, kot je ukazala embalaža, in jih spremenila v jedljivo posodo. Obogateno z ogromnimi količinami sira je bilo dovolj kalorično, da sva del kosila pojedla še za večerjo po popoldnevu paintballa. In sediva tam, mlativa tortilje in potem sem meni utrne res briljantna ideja. Krivim ostanek adrenalina zaradi navdušenja, ker mi ga je celo enkrat uspelo ustreliti. Grozna punca sem, vem. Kaj pa če bi tortilje naredila sama, saj ne more biti tako težko.

 

 Napaka. Nazadnje mi je toliko živcev požrl Mulc, ko sva kupovala cunje za njegovo valeto. Lahko bi že vedela, da recepti lažejo, ali vsaj prikrivajo ves švic, ki med kuho teče z riti, ampak da ob tako pošastnih receptih ni niti najmanjšega opozorila, bi pa skoraj moralo biti zakonsko prepovedano. SEVEDA dopuščam možnost, da je recept krasen in sem jaz netalentirana gos, ampak tukaj je:

Prvi iskreni recept za koruzne tortilje

Jap, prva napaka je bila to, da sem jih delala iz koruzne moke (druga možnost je pšenična), ampak sem hotela take true. Take true hipster azteške.  In imela sem vizijo, ki za razliko od ponavadi ni bila skomig z bo-že-nekaj-ratalo rameni. Vizijo tortilja žepkov, napolnjenih z ajdovo kašo, mocarelo in sezonsko zelenjavo. Lepo se sliši, vem. Skrajno primerno za lahko poletno večerjo ali pozno malico. Ako bi le bilo tako enostavno.

Recept. Najbrž je krivo to, da sem uporabila drugi recept, ki sem ga našla. Če prvi ne bi vseboval dodatka škroba, bi najbrž ponucala kar najvišji guglov zadetek. Hm. Bolje bi bilo, če bi dodala tisti škrob, saj ima koruzna moka drugačno strukturo kot pšenična, ki zaradi visoke vsebnosti glutena tortiljo naredi ... recimo temu fleksibilnejšo. Problem trdote zaradi koruzne moke sem nameravala reševati s pomočjo kondenzacije - pečene tortilje nalagaš eno na drugo, pokriješ s pokrovko in upaš, da se zmehčajo. No, se ne.

Vzela sem malo več kot 300 g presejane koruzne moke, žličko soli in približno 2,5 dcl mlačne vode. Zmešaš v posodi in začneš slutiti težave zaradi precej razpadajočokrhke zmesi. Količina naj bi zadosotovala za približno 12 tortilj s premerom 15 cm. Sama se obupala pri približno sedmi. Nobena ni imela premera večjega od decimetra. Zelo pomemben del recepta je tudi popolnoma nov paket papirja za peko, saj je brez tega valjanje tortilj praktično nemogoče. Kupček mase daš med dva kosa peki papirja in počasipočasi razvaljaš. Seveda se drobi, seveda se papir strga, seveda je zamudno. In seveda ni popolnoma okroglo. No, ko valjanje končno uspe, previdno odstraniš eno plast papirja in tortiljo položiš v močno segreto nenamaščeno ponev. Ko začne tortilja odstopati od zgornje plasti, počasi odstraniš še drugo plast papirja, tortiljo obrneš in popečeš še na drugi strani. (Kjer se sploh ne speče lepo in je cela bleda kot viktorijanska dama).

Zdajle se mi tole že čisto fino bere, ampak včeraj je bil moj monolog podoben temu:

Saprabolt! Drekec pekec. Ni vredno počenega groša! Gromska strela in tristo kosmatih! Vrag naj plenta to koruzno skrpucalo! *

Skratka, kuhinja je bila fronta, koruzna moka pa moj okupator. Trdno verjamem, da je s pšenično lažje, ampak ni na meni, da se spuščam v še eno vojno. Za potrebe fotošutinga mi je dve z nabodali uspelo prisiliti v ''zvito'' stanje, preostale pa sem nadrobila. Polovica jih bo šla v današnjo kremno juho namesto jušnih kroglic, drugo polovico pa sem podtaknila v solato iz ajdove kaše, mocarele in sezonske zelenjave. :) Ko so se napile kisa in olja skorajda nisi imel več občutka, da žvečiš koruzni podplat. V veliko pomoč mi je bila tudi očetova polnočna požrešnost in občutno pomanjkanje čokolade, njegove najljubše hrane. Moja že pripravljena ''solata'' pa ga je tako lepo čakala na pultu. Ker mi hrane ne mečemo stran. In od sedaj naprej jemo samo še vnaprej pripravljene tortilje.

*Zaradi jezikovne politike na Bormašini je moj (presenetljivi) besednjak starega mornarja zakamufliran v slogovno dopustljivejšo različico.