No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči, nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali.
Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi pisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.
Zelenjavne juhe. Kljub temu, da njihova priprava izgleda sila preprosta, se jih iz neznanega razloga zelo dolgo sploh nisem lotevala. Vedno sem našla tak ali drugačen razlog, da si juhe nisem skuhala. Nekaj časa nisem imela paličnega mešalnika. Potem se mi je zdelo preveč zakomplicirano. Naslednjič nisem bila prepričana, kako naj jo začinim. Na koncu se mi je počasi že zdelo, da je juha cela znanost in na njeno pripravo nisem več pomislila. Lušte mi je sicer občasno zbujala kakšna dobra kremna ali zelenjavna juha. Na neki točki pa sem si rekla, da je dovolj tega strahospoštovanja do juh in sem se lotila priprave moje prve zelenjavne juhe po receptu. Seveda je bila to bučkina juha, ker je bila to zelenjava letošnjega poletja. Recept še sledi.
Šefov šmorn aka THE šmorn. Ena sladica (poleg tapioke), ki se je ta teden, ko gremo na kulinarični obisk v Gostilno, najbolj veselim. Predvsem zato, ker se mi nikoli ni zdela dovolj posebna, da bi jo pripravljala kot sladico. Bine je (metaforično, se ve) to moje mišljenje flegma pohodil, potacal, malo poskakal po njem in mi požugal, kaj si mislim, da te preproste slovenske jedi ne vzamem resno.
