Izpovedi povprečne blondinke in Piškoti z arašidovim maslom

Za razliko od večine mojih vrstnikov imam sama pogosto problem, da se zbujam prekmalu. Običajno sem v pogonu že okrog šestih zjutraj. No, če sem čisto iskrena se je moj urnik zadnji mesec precej spremenil, saj do zgodnjih jutranjih ur zrem v računalniški ekran in spremljam Tino. Aha, trenutno spadam med tiste strašljive ljudi, ki poslušajo pogovore popolnih neznancev in se ob tem neznansko zabavajo! Na to sicer nisem ponosna, ampak imam vsaj dober izgovor. Tolažim se z dejstvom, da če ne bi poznala Tine, šova ne bi spremljala tako podrobno in ker sem nad najdenim izgovorom navdušena in vanj  trdno verjamem, se še vedno brezskrbno predajam najmodernejši obliki zasledovanja.

Da je moja obsesija presegla vse meje zdravega okusa sem se v resnici zavedla šele, ko so se tekmovalci igrali igrice. Njih je bilo deset, sedeli so v krogu. Jaz sem sedela sama, na drugi strani ekrana in počela isto! Pisala odgovore na list papirja! Ko sem doživela trenutek razodetja, so mi možgani sporočili: »Nina, ti si prizadeta! A res nimaš bolšgadela??!!«. Iskreno? …  nisem ga imela in bilo mi je vseeno. Jaz sem se imela fino, ne dvomim pa, da bi se imel fino tudi naključni gledalec, če bi bila kamera usmerjena v mojo sobo. Gledati blondinko v vprašljivem psihičnem stanju, kako bulji v ekran, se sama sebi hihita in vmes nekaj čečka na list papirja … ja saj me je sram, ampak kaj naj, vsako tele ma svoj veselje in vsaka blondinka svoje hibe. V mojem primeru očitno ne le eno!

Izpovedi povprečne blondinke in Piškoti z arašidovim maslom

Avtorica: Nina

  Za razliko od večine mojih vrstnikov imam sama pogosto problem, da se zbujam prekmalu. Običajno sem v pogonu že okrog šestih zjutraj. No, če sem čisto iskrena se je moj urnik zadnji mesec precej spremenil, saj do zgodnjih jutranjih ur zrem v računalniški ekran in spremljam Tino. Aha, trenutno spadam med tiste strašljive ljudi, ki poslušajo pogovore popolnih neznancev in se ob tem neznansko zabavajo! Na to sicer nisem ponosna, ampak imam vsaj dober izgovor. Tolažim se z dejstvom, da če ne bi poznala Tine, šova ne bi spremljala tako podrobno in ker sem nad najdenim izgovorom navdušena in vanj  trdno verjamem, se še vedno brezskrbno predajam najmodernejši obliki zasledovanja. 

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Avtorice: Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)

Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig - na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali.

Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi pisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

Avtorica: Nina

  No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali. 
  Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi prisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.

Zelenjavna juha: strah in trepet

Zelenjavne juhe. Kljub temu, da njihova priprava izgleda sila preprosta, se jih iz neznanega razloga zelo dolgo sploh nisem lotevala. Vedno sem našla tak ali drugačen razlog, da si juhe nisem skuhala. Nekaj časa nisem imela paličnega mešalnika. Potem se mi je zdelo preveč zakomplicirano. Naslednjič nisem bila prepričana, kako naj jo začinim. Na koncu se mi je počasi že zdelo, da je juha cela znanost in na njeno pripravo nisem več pomislila. Lušte mi je sicer občasno zbujala kakšna dobra kremna ali zelenjavna juha. Na neki točki pa sem si rekla, da je dovolj tega strahospoštovanja do juh in sem se lotila priprave moje prve zelenjavne juhe po receptu. Seveda je bila to bučkina juha, ker je bila to zelenjava letošnjega poletja. Recept še sledi.

Ko smo s puncami sedele, se pogovarjale o aktualnih jedeh, ki jih pripravljajo v Gostilni, brskale po knjigah iz preteklih dveh sezon in se pogovarjale o tem, katere jedi bomo vse poskusile poustvariti, jedle zgoraj omenjeno bučkino juho, sem v knjigi prve sezone našla recept za juho iz buče hokaido. Ni mi preostalo drugega, kot da se javim, da jo preizkusim, sploh ker me je matral firbec, kakšen okus ima ta hokaido buča, ker je nisem še nikoli jedla.