Meh in ah

Avtorica: Tina

Mislim, da trenutno nisem v najboljšem stanju. Renčim in grdo gledam na vse, ki mi prekrižajo pot. Mogoče je za to kriva totalno premočena leva allstarka, v kateri sem kot kup nesreče capljala od centra do Verovškove. Morebiti lahko krivdo zvalim na povprečen najstniški pokosilni film, ki sem si ga ogledala, malce pojokcala, na koncu pa vseeno na IMDB-ju spustila tisto eno povprečno sedmico. Vsekakor pa lahko potegnem črto, da kombinacija odtujitve vsega sladkega in dobrega na tem svetu ter aktualnega vremenskega stanja ne rezultira v ničemer dobrem. Noup.

Pisanje in tisto stanje duha, ko si sposoben odklopiti in pozabiti na cel svet ali pa zgolj peščico nesrečnikov, ki to bere, je nujno potrebno za spodobne miselne driske. In to stanje duha mi je pobegnilo. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč. Najhujši človekov sovražnik, najbolj nevaren plenilec, najbolj grozeč scenarij je ... človek sam. Nihče te ne more potreti tako zelo, kot se lahko potreš sam. Ma ja, pa saj je vendar november, najbolj depresiven mesec leta. Zakaj bi pričakovali veselje, optimizem in srečo v potokih, če pa ti spodrsne že ob prvem stiku z mokrim listjem na pločniku? Moving on.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Avtorica: Sanja

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu. 

 

Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj bi ostajali v sivi Ljubljani.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati.

Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Avtorica: Bernarda

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati. 

 Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

Mesi, dokler se ti glava ne povesi!

Avtorica: Tina

Zahvaljujoč 1/2 zasedbe, ki je zadolžena za estetiko tega bloga (beri: odlične fotografije, ostale 3/5 Bormašinc namreč fotografsko hudo šepamo in si delamo prej sramoto kot karkoli drugega), je moj najljubši kuhinjski pripomoček (v trenutkih, ko tega zapisa še ne bere moj fant, pa tudi sorodna duša) na eksperimentalni izmenjavi. Varno zavetje moje kuhinje je zapustil bel in nepopisan, nazaj pa pride bog-ve-kdaj in bog-ve-kakšen. Se pustimo presenetiti.

Naj se najprej opravičim za nekajtedensko odsotnost. Tudi sama sem se vključila v ... eksperiment. Khm.

Doma me je pričakala vrečka jabolk in krompirja in tople besede Bormašinc, da smo resno zaplule v projekt #KuhaM in da naj kar hitro scompram kaj iz jabolk/krompirja.

Bila sem pridna. Moji prsti so sicer malce zarjaveli in posledično mi gre tipkanje tega zapisa skoraj tako počasi, kot mi je šlo mesenje zadeve, ki jo nameravam razkriti čez nekaj trenutkov. Aha, in tu se miselni tok št. 2 združi z miselnim tokom št. 1, o mojem najboljšem pobeglem prijatelju ... 

Če je kdo spremljal eksperiment, ki me je okupiral zadnjih šest tednov (minus dva tedna, ki ju že vsa blažena preživljam doma), potem se mogoče spomni tistega enega četrtka, ko smo na obljudeni tržnici stregli prav poseben sendvič panini panindvič ... postrežen je bil na krompirjevem kruhu in to je bila tudi iztočnica za moje ustvarjanje na nedavni praznični petek, ko je nižja terifa električne energije kar klicala po tem, da moja pečica spet malo pretegne svoje ... karkoli že.

Dame in gospodje ... Krompirjev kruh!

Mesi, dokler se ti glava ne povesi!

Zahvaljujoč 1/2 zasedbe, ki je zadolžena za estetiko tega bloga (beri: odlične fotografije, ostale 3/5 Bormašinc namreč fotografsko hudo šepamo in si delamo prej sramoto kot karkoli drugega), je moj najljubši kuhinjski pripomoček (v trenutkih, ko tega zapisa še ne bere moj fant, pa tudi sorodna duša) na eksperimentalni izmenjavi. Varno zavetje moje kuhinje je zapustil bel in nepopisan, nazaj pa pride bog-ve-kdaj in bog-ve-kakšen. Se pustimo presenetiti.

 

Naj se najprej opravičim za nekajtedensko odsotnost. Tudi sama sem se vključila v ... eksperiment. Khm.

 

Doma me je pričakala vrečka jabolk in krompirja in tople besede Bormašinc, da smo resno zaplule v projekt #KuhaM in da naj kar hitro scompram kaj iz jabolk/krompirja.