Ker so dnevi kratki, naj bodo vsaj sladki: Nebeške tortice

Medtem, ko 'pogledam samo še tole, potem grem pa res naredit vse, kar moram', poslušam jutub mix Bahamas (priporočam za vzdušje) in najdem še kak izgovor, da še nisem objavila nove objave na Bormašinci, dobim seveda link do našega novega projekta #kuhaM in spet čas zleti mimo. Da tega, kako po slabih dveh mesecih ukvarjanja s pomanjkanjem časa še nisem naumila pametnega/učinkovitega razporeda opravkov, da bodo narejeni, ker 'grem in pridem po temi', ne omenjam. Kako zmorete, delovni ljudje, res?

Ja, res z veseljem smo se odzvale povabilu najboljšega soseda, da nas postavi pred nove izzive in iz nas izvabi recimotemutako, najboljše kuharske ideje. Medtem, ko smo objavljale svoje recepte za prvi izziv ( Imamo krompir!...In jabolka.), smo svoje znanja željne glave nesle tudi na prvo #kuhaM delavnico priprave steakov. Tudi na to temo pride fotoreportaža tukaj, ampak, lepo po vrsti. Nazaj k torticam v kozarčkih.

Čeprav sem pri nastajanju tehle tortic v bistvu bolj asistirala in opravljala predvsem ljubi del - fotografiranje, sem dobila dovoljenje, da jih objavim, ker so a.božanske, b.izgledajo nebeško in c.je vedno dober čas za sladico. Vidite tisti največji kozarec? Tista tortica je bila zame. Sicer je bil kozarec sprva bolj za to, da se je odvečna masa nekam dala, ampak na koncu je ostalo precej, pa se nisem pustila preveč prosit. Ni dočakala naslednjega dne, če se prav spomnim:)

Ker so dnevi kratki, naj bodo vsaj sladki: Nebeške tortice

 Avtorica: Bernarda

Medtem, ko 'pogledam samo še tole, potem grem pa res naredit vse, kar moram', poslušam jutub mix Bahamas (priporočam za vzdušje) in najdem še kak izgovor, da še nisem objavila nove objave na Bormašinci, dobim seveda link do našega novega projekta #kuhaM in spet čas zleti mimo. Da tega, kako po slabih dveh mesecih ukvarjanja s pomanjkanjem časa še nisem naumila pametnega/učinkovitega razporeda opravkov, da bodo narejeni, ker 'grem in pridem po temi', ne omenjam. Kako zmorete, delovni ljudje, res?

  Ja, res z veseljem smo se odzvale povabilu najboljšega soseda, da nas postavi pred nove izzive in iz nas izvabi recimotemutako, najboljše kuharske ideje. Medtem, ko smo objavljale svoje recepte za prvi izziv ( Imamo krompir!...In jabolka.), smo svoje znanja željne glave nesle tudi na prvo #kuhaM delavnico priprave steakov. Tudi na to temo pride fotoreportaža tukaj, ampak, lepo po vrsti. Nazaj k torticam v kozarčkih.

Čeprav sem pri nastajanju tehle tortic v bistvu bolj asistirala in opravljala predvsem ljubi del - fotografiranje, sem dobila dovoljenje, da jih objavim, ker so a.božanske, b.izgledajo nebeško in c.je vedno dober čas za sladico. Vidite tisti največji kozarec? Tista tortica je bila zame. Sicer je bil kozarec sprva bolj za to, da se je odvečna masa nekam dala, ampak na koncu je ostalo precej, pa se nisem pustila preveč prosit. Ni dočakala naslednjega dne, če se prav spomnim:)
 

Meh in ah

Mislim, da trenutno nisem v najboljšem stanju. Renčim in grdo gledam na vse, ki mi prekrižajo pot. Mogoče je za to kriva totalno premočena leva allstarka, v kateri sem kot kup nesreče capljala od centra do Verovškove. Morebiti lahko krivdo zvalim na povprečen najstniški pokosilni film, ki sem si ga ogledala, malce pojokcala, na koncu pa vseeno na IMDB-ju spustila tisto eno povprečno sedmico. Vsekakor pa lahko potegnem črto, da kombinacija odtujitve vsega sladkega in dobrega na tem svetu ter aktualnega vremenskega stanja ne rezultira v ničemer dobrem. Noup.

 

Pisanje in tisto stanje duha, ko si sposoben odklopiti in pozabiti na cel svet ali pa zgolj peščico nesrečnikov, ki to bere, je nujno potrebno za spodobne miselne driske. In to stanje duha mi je pobegnilo. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč. Najhujši človekov sovražnik, najbolj nevaren plenilec, najbolj grozeč scenarij je ... človek sam. Nihče te ne more potreti tako zelo, kot se lahko potreš sam. Ma ja, pa saj je vendar november, najbolj depresiven mesec leta. Zakaj bi pričakovali veselje, optimizem in srečo v potokih, če pa ti spodrsne že ob prvem stiku z mokrim listjem na pločniku? Moving on.

 

 

Meh in ah

Avtorica: Tina

Mislim, da trenutno nisem v najboljšem stanju. Renčim in grdo gledam na vse, ki mi prekrižajo pot. Mogoče je za to kriva totalno premočena leva allstarka, v kateri sem kot kup nesreče capljala od centra do Verovškove. Morebiti lahko krivdo zvalim na povprečen najstniški pokosilni film, ki sem si ga ogledala, malce pojokcala, na koncu pa vseeno na IMDB-ju spustila tisto eno povprečno sedmico. Vsekakor pa lahko potegnem črto, da kombinacija odtujitve vsega sladkega in dobrega na tem svetu ter aktualnega vremenskega stanja ne rezultira v ničemer dobrem. Noup.

Pisanje in tisto stanje duha, ko si sposoben odklopiti in pozabiti na cel svet ali pa zgolj peščico nesrečnikov, ki to bere, je nujno potrebno za spodobne miselne driske. In to stanje duha mi je pobegnilo. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč. Najhujši človekov sovražnik, najbolj nevaren plenilec, najbolj grozeč scenarij je ... človek sam. Nihče te ne more potreti tako zelo, kot se lahko potreš sam. Ma ja, pa saj je vendar november, najbolj depresiven mesec leta. Zakaj bi pričakovali veselje, optimizem in srečo v potokih, če pa ti spodrsne že ob prvem stiku z mokrim listjem na pločniku? Moving on.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Avtorica: Sanja

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu. 

 

Maruša z Vala 202 nas je namreč povabila, da se ji pridružimo na izletu v vipavsko Majerijo, kjer bi snemali material za pripravo nove radijske oddaje o dobrih okusih. Tina se je takrat še vrtela po Gostilni, Bernarda in Ana sta bili zaposlenim z odraslim življenjem, midve z Nino, brezskrbni študentki kot sva, pa sva se s cedečimi slinami na dogovorjenem mestu prikazali že 15 minut pred dogovorjeno uro. Samo ugibali sva lahko, kaj bomo počeli. Ampak Maruša je omenjala hrano in kuhanje in midve nisva videli razloga, zakaj bi ostajali v sivi Ljubljani.

Kako smo skoraj postale radijske zvezde in Recept za dišečo kuhinjo

Star egipčanski pregovor pravi, da slika pove več kot tisoč besed, zato danes ne bom dolgovezila. Malo se mi tudi ne da, za kar bom okrivila občasne vročinske valove, ki pa, upam, niso posledica prezgodnje menopavze, ampak Cerkniškega jezera v čevljih na mrzel jesenski dan. Razmerja v letošnji jeseni (miligram sonca na hektoliter dežja) niso ravno po mojem okusu, ampak je bil uvod med najlepše barve leta tako popoln, da mi je odvzeta pravica vihanja nosu.

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako 'navadna', vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati.

Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, 'tazaresni' krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.