Slovenski zajtrk
Prazna vreča ne stoji pokonci!
Po jutru se dan pozna.
Rana ura, zlata ura.
Vstal sem z levo nogo.
Dobra jed se sama ponuja.
Vse je šlo za med.
Sekira mu je padla v med.
Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.
Šlo je kot po maslu.
Vreči puško v koruzo.
Pričujoča pesem z naslovom Slovenski zajtrk je nastajala v obdobju prezgodnjih budilk in izpuščenih zajtrkov. Kljub temu da je avtorica večino svojih del ustvarila v zgodnjem obdobju kulinarične suše, se na njenih zadnjih poskusih moderne poezije kažejo zametki konstruktivizma. Lahno poigravanje s kombinacijo vsem dobro poznanih ponarodelih frazemov premeteno pod vprašaj postavlja razmerje igre stalnih elementov v novo celoto. Še vedno ni znano, če gre zgolj za naključno izbrane sklope ali genialno premišljeno igro ironije, ki jo je, takrat še rosno mlada, umetnica zapisala na računalnik s samo enojedrnim procesorjem. Dokončna interpretacija kulinarične poezije pa je seveda prepuščena bralcu samemu.
Dajmo tale fdvjevski meta diskurz na hitro zabrisati v pomije in se pogovorimo o zajtrku. Kdo redno zajtrkuje, roke gor! Se mi je kar zdelo, lažnivci. Če pa že ne lažete, pa mlatite skrajno neokusne jutranje obroke (kar vidim ogabno zelen smuti), ker (poleg pomanjkanja kofeina) ne vidim razlogov, zakaj je devet trinajstin sveta zjutraj tako krmežljavega. Vem, veliko ljudem ob hudičevih urah ne paše premikati čeljusti, vseeno pa vase zlijejo šalco črnega kofeta. Nevarno početje. Šifra: želodčna kislina in luknja prebavnem organu. Dajmo se tako zmenit - če kavo podložite s čim bolj konkretnim, bo želodec razžrla nekaj let kasneje, vi boste pa (skoraj) brez skrbi lahko uživali v kofeinskem življenju.
Mercator je za #KuhaM projekt naročil kamuflažo slovenskega zajtrka in katera oblika maskiranja primernejša od mafina? Tako je, nobena. :) Čisto malo sem že obupavala na tem, da mi moje zamisli ne bo uspelo izpeljati, ker bom še nekaj časa ujeta v ljubljanski sobici brez pečice, pa mi je Tina ponudila uporabo svoje kuhinje. Priznam, sem bila kar živčna, da sem bom izgubila na tistem neskončnem pultu ali da bom požgala hišo, ko bom pritisnila napačen gumb. No, vse se je dobro končalo, najbolj fotogenično črnuško kuhinjo sem počistila za sabo, Tina pa je mimogrede skuhala še kosilo zame in Ano, ki se nama je pridružila malo kasneje.
Preden pa iz ubogih mafinov naredim preveliko dramo, je tule ...
... nakupovalni listek za pekač mafinov (12 komadov):
- 1 lonček koruzne moke
- 1 lonček bele ostre moke (ali katere druge, po želji)
- 1/2 lončka sladkorja
- 1 žlička pecilnega praška
- 1 žlička soli
- 1 lonček mleka
- 2 jajci
- 60 g stopljenega masla
- 1/4 lončka medu
- ščep cimeta
*lonček po ameriško = 240 ml po naše
Hitro po pekač in dve posodi! V prvi zmešamo suhe sestavine, v drugi mokri. Združimo jih v eni in res sestavine dobro premešamo. Stremimo k masi brez grudic, v kolikšni meri se bo ta mafinski ideal uresničil, pa je odvisno od vaše motiviranosti. Jaz nisem vztrajala do popolne homogenosti. Ne, kasneje to nikogar ni ustavilo pred požrtijo. :)
Pred peko sem razmišljala, da bi še surove mafine obložila z jabolčnimi krhlji, pa sem seveda pozabila, ker sta Tinina kuhinja in pes tako fotogenična, da sem raje obrabljala zaklop pa fotoaparatu. Tini pa diskriminacija najbolj zdravega dela zajtrka ni dala miru in je slekla najbližje jabolko, ga narezala na koščke in v toplotno obdelala (da se je jabolko zmhčalo) v vroči kozici na limoninem soku. Še ščep cimeta in že smo skoraj padale na lužicah sline. Tina je jabolčno zadevo poimenovala "neki takega kot jabolčna čežana, sam da ma večje kose", midve z Ano pa sva iskali najbolj praktični način, kako zajtrk pokonzumirati.
Hecno, komaj sedaj sem ugotovila, da smo jedle zajtrk po kosilu. To bi morala postati stalna praksa!
Dober tek!
