Dekadenca, požrtija in karies!

Temni časi so pred nami. Temni in težki. Ovešeni z lučkami in sladkobnim vonjem gnijočega smrečja. Babice bodo besno pekle, sloka meščanska gospoda bo po rokah premetavala bio sladkarije in se pretvarjala, da pod posteljo ne skriva lanskoletnih miklavžev iz najcenejše čokolade. Zasebni prostor na javnih površinah bo postal luksuz, takisto pobožne želje bo belih kosmičih iz nebes. Glede na dosedanji trend se bomo med zimskimi počitnicami obmetavali s kepami blata.

Spraševali se bomo, če nam od hudega zvoni v ušesih, nato pa ugotovili, da so zlobni glasbeni škrati v vsako pesem na radijskih valovih podtaknili zvončkljanje kraguljčkov. Telefoni bodo kot zmešani zvonili v zobozdrastvenih ordinacijah, ko se bomo vsi hkrati poskušali naročiti na januarski pregled zobovja, saj se kot odgovorni odrasli seveda zavedamo, da po toni sladkorja obstaja nevarnost kariesa. (Fun facts; ste vedeli, da decembra pri zobozdravnikih ni rednih pregledov? Vse termine imajo sproščene za reševanje najbolj radikalnih jedcev, ki jim lepljivi karamelni bomboni pokradejo stare plombe.)

Čakam na maj in Čokoladni piškoti After Eight

 Vse bolj vreme nakazuje temne zimske dni, ko je najbolj svetlo ravno takrat, ko nimaš časa. 'Po temi grem in po temi pridem' misel je vsak dan malo glasnejša, in v bistvu odštevam dni do pomladi

Zima me ni nikoli pretirano osrečevala, razen tistih redkih trenutkov, ko čutim pomirjenost, ko stopim v čisto sveže zapadel sneg in fino škripa pod čevlji. In takrat, ko ga zapade na hitro malo več, in se mi zdi, da je svet utihnil in obstal. Ko gledam soj svetlobe ulične svetilke in negibno opazujem ples snežink in čutim, kako mi padajo na obraz. Takrat tudi ni tako mrzlo in si želim, da se čas ustavi..

Ampak potem pride naslednji dan s plundro, umazanim snegom, gazenje čez nariti sneg po pločnikih, neprijazne voznike, ki ti grobo piskajo in te pošiljajo k materi, ker hodiš po spluženi cesti, in potem še komaj čakaš, da slečeš ledeno mokra oblačila, se stisneš pod kovter in čakaš na julij s pregrešnimi 35°C. No, še ena dobra stran zimskega časa pa je tudi, da bolj z veseljem zavrtimo gumb na pečici in tako prijetno zadiši po kuhinji. Poleti pri 35°C si pač nihče ne želi vklapljati pečice, ne? 

 

Kapitalne napake mojega življenja

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz na vsake toliko naredim eno kapitalno traparijo. Ko sem bila manjša, sva s sošolko klicali na Fontastik in staršem nakopali gromozanski račun. Se še spomnimo, kaj je bilo to? Telefonska storitev za zmenkarije ali nekaj takega. No, da ne bo prišlo do pomote - na omenjeno 090 številko nisva klicali zato, ker bi si želeli spoznati moškega svojih sanj, ampak zgolj zato, ker je ta storitev omogočala, da si posnel svoje predstavnostno sporočilo in nama je bilo poslušanje najinega glasu na 090 številki pač veliko bolj všeč, kot če bi se snemali na domač kasetofon. 

Druga kapitalna je bila tista, ko sem v petem razredu osnovne šole na šoli v naravi na Pohorju pri izstopu iz vlečnice poleg sidra izpustila še moji dve smučarski palici, ki sta obležali v snegu. Pogumna, kot sem bila, sem se pognala za njima, v tistem pa se je že približala sošolka, ki se je s sidrom vozila za menoj in le-to se je romantično združilo z mojo glavo. Naj vam zatrdim, da je vožnja z akijem v dolino nekaj, kar bi moralo biti na 'bucket list'-i vsakega posameznika.

Tretjo kapitalno napako sem storila včeraj okoli pol polnoči zvečer. Spekla sem najboljše kokosove piškote vseh časov.

Pa so mi le uspeli!

Prva stvar, ki sem se je naučila kuhati je bila pašta (testenine) z gorgonzolino omako. Potem so sledile druge omake. Za tem pa sem počasi prijela tudi kakšno kuharico v roke in se lotila različnih receptov. Za slane, predvsem pa sladke jedi. Slanih nisem veliko kuhala, ker sem stanovala še doma in je bila za to navadno zadolžena mama. Sama pa sem, sladkosneda kot sem, rada pripravljala sladice. Torte, biskvite, palačinke, ... Vse mi je kar dobro uspevalo in bila sam zadovoljna s svojo predstavo v kuhinji. Nekega dne sem se odločila, da bom poskušala speči piškote. Niso mi uspeli. Ajde, se zgodi, sem si rekla. Pa jih vseeno kar nekaj časa nisem več pekla. Potem sem se znova opogumila in jih spekla. Nope, nič boljše. Poskusila sem še nekajkrat in rezultat je bil vedno bolj ali manj enak, torej neuspešen. Piškoti so bili premastni, preveč drobljivi, premalo drobljivi, so se razlezli ... vse kar si lahko predstavljate, da gre lahko narobe s piškoti, je šlo narobe. Prav zaradi tega sem se našega novega izziva, torej peke piškotov, kar malo ustrašila. Hkrati pa sem si zadala, da sem bom resnično potrudila in jih pekla, dokler mi ne bodo uspeli.

Babičine skrivnosti in okraševanje božičnih piškotov

No, pa smo ga končno dočakali! December je in z njim čas za zapiranje med štiri stene in peko neštetih vrst piškotov in peciva. Če povem po pravici, ne vem, kam je šel november. Zdi se mi, da zadnje čase meseci na splošno minevajo s svetlobno hitrostjo. Kot da bi bilo včeraj, ko smo se skupaj s polovico Ljubljane drenjali na Žalah in zmedeno iskali kam položiti svečko. K počasnejšemu minevanju časa nikakor ne pripomorejo supermarketi in nakupovalni centri, ki nas že dober mesec bombardirajo z božično dekoracijo. Sama sicer spadam med privržence vsega božičnega. December je nedvomno eden izmed mojih najljubših mesecev in z veseljem bi ga podaljšala za kakšen dan ali dva, niti slučajno pa si ne bi želela, da traja že od novembra! No, če bo šlo tako naprej, potem verjetno kmalu že od oktobra.

Bor mašina za punce 2.0

Če bi vi vedeli, koliko konstruktivnih debat o tem, ali je tista oranžna pikica desno zgoraj ravno prav oranžna in velika, da ni morda preveč medla, da ni po kakšnem groznem slučaju premajhna, da ni preblizu tisti sosednji modri pikici in da se morda ne tepe preveč s kremo na drugem kolačku levo spodaj, se je v zadnjem mesecu prenašalo iz petih različnih računalnikov v skupen pogovor Bormašinc na Facebooku. Na koncu smo bile že vse precej zafrustrirane in debato smo zaključile z besedami: "Bernarda, sama se odloči!" In sedaj imamo, kar imamo, našo novo spletno kuhinjo, ki je čisto in povsem naša in nihče nima enake. Upam, da boste vi v njej uživali svoj toliko, kot v ustvarjanju tega bloga uživamo me.

Poleg tega je pa tu še december. Uf, že kakšnih 14 dni imamo v koledarjih zabeležene tematske sklope, ki smo vam jih pripravile, da bo vaš december mogoče tudi z našo pomočjo malenkost slajši. Tudi same se veselimo projektov, ki smo si jih zastavile za zadnji mesec leta 2014, in če smo že ob koncu leta tako polne energije in načrtov, kaj bo šele v novem letu? Ampak pustimo to decembrsko sentimentalnost ob strani, za vse to bo med zobanjem prazničnih dobrot še dovolj časa. Torej ... decembrska pustolovščina se pri meni že nekaj let tradicionalno pričenja s peko piškotov, predvsem za potrebe obdarovanja domačih in prijateljev v času Miklavža. Letos smo se v piškote podale vse Bormašince in ne preostane mi nič drugega kot da vam zaželim eno lepo dobrodošlico v ... Piškotariji 2014!

 

Selitev!

Lonce in pekače smo preselile v novo kuhinjo.

Klik na spodnjo fotografijo vas bo preusmeril na našo novo spletno stran. :)