Sladko kot limona

Jaz sem en tak seljak, sem si mislila in sekundo kasneje te dotične misli izrazila še njemu, potem pa se z glavo zakopala v svežo preoblečeno blazino in si iz spomina skušala izbrisati rahlo razočaran obraz bellboy-a, ki naju je od hotelske recepcije vodil skozi labirint hodnikov in za sabo potiskal kovčka, polna kopalk in poletnih sandalov, med tem ko sva se midva borila s softshell-i in puloverji, v katerih je bil še vedno ujet ljubljanski zrak. (Okej, najdaljši stavek vseh časov, se oproščam!) Torej - ležim z glavo v blazini, si mislim zgornje misli, hkrati pa se sprašujem, ali je gospodič v zelenem puloverju pričakoval napitnino ali sem si njegov rahlo razočaran izraz v poltemi samo narobe intepretirala. Ampak se ne zadržujem dolgo pri tem problemu, na obzorju se v spremljavi simfonij mojega praznega želodca že riše še hujša dilema: kako za vraga izgleda večerja na all-inclusive počitnicah? V šolah nas učijo integrale, priredja in podredja, a tega, kako se pritožiti na izračun dohodnine in kako preživeti na all-inclusive počitnicah nam ne pove nihče.

Še enkrat ponovim mojo mantro tistega večera - jaz sem en tak seljak - in naju hrabro spodbudim: "Se bova že nekako znašla."

Predbožična mrzlica okraševanja in obdarovanja

Če sem v prejšnji objavi tarnala, da si božično okrasje zaenkrat ogledujem le v centru Ljubljane in supermarketih, se lahko pohvalim, da od nedavnega tudi v moji sobi prevladujejo zlati in rdeči predmeti vseh (božičnih) oblik in odtenkov. Ne, ni se mi še popolnoma zmešalo in vem, da smo šele dobro zakorakali v december, ampak preprosto se nisem mogla upreti.

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine - ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

Vaba za piškotno pošast

Ne gre nam tole, decembrsko obdarovanje. Samo Ana se pridno prebija čez teden kulinaričnih darilc, druge pa smo se izgubile nekje med dirkanjem po Ljubljani. Ali Egiptu, tako kot Tina, ki uživa na zimskopoletnem dopustu. Ostale navdušeno vzdihujejo ob fotografijah palm, jaz imam pa čisto rada mraz. Tako lepo se lahko zapakiram v žabe in štumfe in škornje in spodnje majice in tople puloverje in šale. Samo nos kuka ven. Nos, ki zaradi nizkih temperatur/kuhanega vina/stiskanja mozoljev večkrat zardi.

Zardeva pa tudi moj božiček, ki z vedno bolj častitljivo starostjo postaja vedno bolj dolgočasen. Letos se sploh namerava izogibati nakupovalnim prostorom, zato je opasal predpasnik, odprl Bor mašino za punce, pobral ideje Piškotarije 2014 in se za en dan zaprl v kuhinjo. No, Božiček sem jaz, zato so tudi piškoti primerno ponesrečeni. Čokoladni after eight so padli skupaj, čokoladno-pomarančni grižljaji niso nikoli dobili oblike smrečic, kokosovih poljubčkov nikakor nisem znala ravno prav zapeči ... no, marmeladne lunice pa so sorazmerno uspele.

 

Hrustljave palčke vseh okusov

Pravkar sem prišla iz plesnega tečaja, zato ponovno tako pozna objava. Cel dan sem hitela, da sem naredila vse ali skoraj vse, kar sem si danes zadala. Hotela sem speči dve vrsti piškotov, pripraviti grisine, iti v trgovino in nesti v čistilnico stari novi plašč, hkrati sem se želela naužiti sonca po tako dolgem času, tako da mi je pred tečajem enostavno zmanjkalo časa, da vam zaupam tale čisto preprosti recept za grisine, hrustljave palčke, ki jih lahko podarite kot slano darilo za kakšen praznik, jih s seboj prinesete na zabavo ali jih pripravite, ko pričakujete goste. Okuse pa lahko dodajate po vašem okusu in pripravite pravo mešanico raznovrstnih okusov. Edino kar bi opozorila pri tem darilu je to, da najbrž grisini ne bodo dobri čez kakšen teden ali dva, tako da jih pripravite dan prej ali na sam dan obiska/obdarovanja.

Osem okusov vročih čokolad

Pretekli teden smo pekle piškote, da smo z njimi posladkale svoje najdražje za sv. Miklavža. Zdaj pa je počasi čas, da začnemo razmišljati o naslednjem 'obdarovalnem' prazniku, božiču. December bomo namreč na bormašini za punce namenile prav temu, da lahko s pomočjo naših receptov presenetite z okusnimi darili vse, ki so vam sladkali preteklo leto. To je seveda tudi odličen izgovor za nas, da pripravimo za svoje prijatelje, družino in sodelavce prav prijetna sladka (in slana?) darila.

Sama se vsako leto poskušam spomniti česa novega in božična darila pripraviti sama. Pa ne (samo) zaradi tega, ker zadnje čase varčujem (da vas 'potolažim', na koncu vedno zapravim več, kot če bi darila kupila v trgovini), ampak predvsem zato, ker mislim, da imajo doma izdelana darila nekaj več duše. Letos sem se odločila, da izkoristim preizkus priprave domače vroče čokolade in ga zapakiram v darilo.

Dekadenca, požrtija in karies!

Temni časi so pred nami. Temni in težki. Ovešeni z lučkami in sladkobnim vonjem gnijočega smrečja. Babice bodo besno pekle, sloka meščanska gospoda bo po rokah premetavala bio sladkarije in se pretvarjala, da pod posteljo ne skriva lanskoletnih miklavžev iz najcenejše čokolade. Zasebni prostor na javnih površinah bo postal luksuz, takisto pobožne želje bo belih kosmičih iz nebes. Glede na dosedanji trend se bomo med zimskimi počitnicami obmetavali s kepami blata.

Spraševali se bomo, če nam od hudega zvoni v ušesih, nato pa ugotovili, da so zlobni glasbeni škrati v vsako pesem na radijskih valovih podtaknili zvončkljanje kraguljčkov. Telefoni bodo kot zmešani zvonili v zobozdrastvenih ordinacijah, ko se bomo vsi hkrati poskušali naročiti na januarski pregled zobovja, saj se kot odgovorni odrasli seveda zavedamo, da po toni sladkorja obstaja nevarnost kariesa. (Fun facts; ste vedeli, da decembra pri zobozdravnikih ni rednih pregledov? Vse termine imajo sproščene za reševanje najbolj radikalnih jedcev, ki jim lepljivi karamelni bomboni pokradejo stare plombe.)