Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati... Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju... Ah, poletje, pridi, pridi!

[yumprint-recipe id='43']

SMUTIJI spotoma: Zeleni.

Zjutraj je tako težko vstat. Tema je še, zunaj mraz, po možnosti tako kot danes še sneg, in ves kaos se zdi tako lahko zamudljiv pod toplo odejo... Ampak nič, treba je v svet, najprej pa še kaj dobrega zaužiti! Pripravila sem tri zelenkote, vsi so na bazi špinače in manga, ker, ne boste verjeli, oboje imam na zalogi in oboje obožujem.

Sem pa tekom dveh tednov, kar bolj pridno blendam v ranem jutru, ugotovila, da sem dopoldne manj zaspana, če zjutraj pijem tele dobrote. Prej sem pojedla kak rogljiček, sendvič, kosmiče oziroma nič, pa se mi je začelo okoli 10.ure res spati. Zdaj se mi zdi, da smuti prime bolj kot kava! (Ampak, da vas vseeno potolažim, kava je le kava, zjutraj tako fino zadiši, ko pridem na delo, da ji težko rečem ne. Tako zdrava jutra bi bila pa že čist antibormašincastajl!)

Torej, veselo na delo, blenderji Slovenije! Trgovinski seznam je malo daljši, ampak nič ne de, malo prevetrite omare, poiščite vso suho sadje in oreščke, ki jih je prinesel Miklavž, pa jih dodajate tem smutijem. Prav tako lahko sledi sezam, lanena semena, chia semena, prosena ali ajdova kaša (oboje pred blendanjem kuhano!), pirini kosmiči... Samo da je. Telo vam bo za tak jutranji pogon hvaležno, povrnilo pa vam bo z energijo čez cel dan.

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Sladki sadni smuti

Dobile smo nalogo pripravo smutijev, kot je v prejšnjem zapisu povedala Nina. Nisem bila navdušena. Pa ne zato, ker jih ne bi marala. No, do njih gojim podoben odnos kot ga je slikovito opisala Nina, si pa vseeno kdaj doma pripravim kakšnega. Predvsem iz sestavin, ki jih imam doma in navadno ne dodajam neke hude zelenjave, mogoče kdaj kak korenček. Tako da sem bolj od preprostih in sladkastih smutijev, če že. Zato sem si oddahnila, ko se je Bernarda, naša dežurna ljubiteljica smutijev, javila, da lahko spiše recept še namesto katere od nas. Bila sem prva, ki je dvignila virtualno roko in prosila za nadomeščanje v tokratnem izzivu.

No, ja ... pa vseeno pišem tole današnjo objavo. Včeraj sem si seveda za zajtrk pripravila smuti, in kljub temu, da ni bil ravno neka čudovita kombinacija okusov, sem se odločila, da ga poslikam in delim recept z vami. Nekako ne morem iz svoje kože in reči, da ne bom sodelovala v izzivu samo zato, ker nisem izvirna. Pa kaj! Mogoče bo pa kdo malo bolj navdušen nad bolj jedljivim (a manj zdravim/hranljivim?) smutijem. Torej, tukaj je moj sladki smuti s kakijem in ribezom.

Otvoritev tedna smutijev a.k.a. zeleni smuti s kivijem in jabolkom

Nič, zgleda, da smo tudi Bormašince podlegle januarskemu trendu generalnega čiščenja telesa. Če se zanj že na začetku meseca nismo odločile same, so nas zdaj na to opomnili kolegi iz Mercatorja. Več kot očitno so opazili, da se trenutno na našem blogu čisto preveč pogosto pojavlja beseda Nutella, ki ji občasno družbo dela kakšna torta pa sladoled in naprej v tem stilu. Čisto nič januarsko. Bomo pa zato mesec zaključile z očiščevalnimi smutiji! V tem tednu tako poskušamo popraviti grehe, ki se nabirajo že od decembra in smo jih pridno prenesle v novo leto.

Ko se preprosto ... ne moreš ustavit.

Zadnjič sem v roke dobila Oreo piškote. Uf, slabo se je končalo, hudo slabo. Kupila sem jih z namenom, da z njimi oplemenitim wannabe Oreo torto, pa sem jih na koncu morala prelomiti na polovičke, da sem komaj zbrala dovolj koščkov samo za dekoracijo. Hja, ko je kriza, je pač kriza. Nekateri se ne morejo upreti mesu, spet drugi alkoholu, mene bo najverjetneje pokopal sladkor. Lani takle čas sem bila že globoko v mojem abstinenčnem podvigu, letos pa pač ... ne gre. Konstantno hočem izboljšati moje prehranjevalne navade, ki same po sebi res niso katastrofalne (dokler po kosilu ne napadem česarkoli sladkega), pa nič ne kaže na izboljšanje, kvečjemu je iz leta v leto slabše, hehe. Optimistično zrem v prihodnost in potencialne boljše čase, čakam na čudež bodisi v obliki hude discipline, ki bi me zaobjela, bodisi na izpad vseh zob, na primer, do takrat pa se sladkam kolikor se morem.