Čedahuči: Ponoči so na jedilniku hotdogi

Ker lahko običajne faktografske podatke o skupini Čedahuči najdete na njihovi spletni strani, smo jih me povprašale o njihovih kulinaričnih preferencah ter dogajanju za odrom in štedilnikom.

»Je kaj narobe, če rečemo, da nismo gurmani?« so vprašali, ko so rahlo zadihani sedli za mizo. Blaž, Romana, Matjaž in Danijel so pritekli naravnost s snemanja vtisov z njihovega zadnjega koncerta v enem od ljubljanskih lokalov. Tisti večer so bosih nog z melodijami napolnili prostor in skupaj z godalnim kvartetom zazibali občinstvo na notah skladb s Severnice, albuma, ki jim ga je v fizični obliki uspelo izdati s pomočjo zbiranja sredstev njihovih podpornikov. V času snemanja, ko so se zaprli v studio in nosove pomolili ven sredi noči, so ugotovili, da je odprt samo bližnji Petrol. Tam jih je navdušil hotdog s popolnim razmerjem gorčice, ki je rešil njihovo polnočno lakoto.

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

Js in ti ... in čokoladna pita.

Priznam, ko je Tina udarila z idejo, da bi v naslednjih dneh kuhale po glasbenem navdihu sem bila prepričana, da se ji je dokončno odpeljalo. Ob sporočilu na Facebooku, ja, tako smo zaposlene, da se ne utegnemo pogovoriti na deset oči, sem z očmi zakrožila tako močno, da sem še nekaj dni čutila posledice. Sledili so novi pretresi. Vse ostale so se strinjale! Okej, punce očitno jedo nekaj, kar sama še nisem odkrila, je bil moj obupan izgovor, ko sem se počasi sprijaznila z mislijo, da bomo to res počele. V vsej zmedi me je pomirjala misel, da si bomo izvajalce izbirale glede na lastni glasbeni okus. Ne, ne, Tina je bila drugačnega mnenja. Tudi izvajalca nam je določila in to skupino za katero prej še nisem slišala … no, če ne štejemo Tininega konstantnega pripovedovanja o Čedahučijih, za katere je z lahkoto navdušila tudi ostale tri. Tako smo pogosto sedele za mizo, jedle in se pogovarjale o njihovi glasbi. No, so se pogovarjale. Ker mi ženski firbec ni dal miru in ker sem se morala pripraviti na izziv, sem se lotila poslušanja albuma. Lahko rečem, da danes vem, zakaj tako navdušenje. Tega jim še nisem priznala, saj sem se dolgo upirala in zavijala z očmi ko je pogovor nanesel na Čedahučije in njihovo fanatično blebetanje. No punce zdaj veste in ko se naslednjič vidimo se prosim pretvarjajte, da tega niste prebrale in da še verjamete v mojo močno voljo.

Ljubo doma

Prvi korak: odstranite vse moteče elemente okoli vas (beri: zvončkljajoče pametne telefone, štirinožce s polnimi mehurji, itd.).

Drugi korak: udobno se namestite.

Tretji korak: pritisnite play na spodnjem posnetku.

Četrti korak: zaprite oči. 

Peti korak: poslušajte. 

[embed]https://www.youtube.com/watch?v=2E-BbY70ERc[/embed]

Šesti korak (ne, ni še konec): nekaj skuhajte.

Maren!

Med tem, ko se Sanja igra turistko v Londonu, se jaz igram turistko doma. Na obisk je prišla moja nemška prijateljica Maren. Spoznali sva se leta 2012 v Sevilli, obe na Erasmus izmenjavi. Prvič sem jo videla na predavanju pri predmetu Cine y literatura in takoj sem poštekala, da ni kot ostali Erasmus študentje in da bi ona lahko bila popolna zame. V nasprotju s pričakovanji družbe moj primarni cilj obstoja namreč niso alkohol, zabave in neprespane noči, in Maren mi je bila usojena.

Po Sevilli sva prehodili kilometre in kilometre, jecljajoč med iskanjem španskih besed. Sedaj se sprehajava po Sloveniji, ona v tekoči španščini, jaz malo manj, a sporazumeva in razumeva se kot da ne bi nikoli zapustili Seville. Lepo je. Lep je občutek, da z določenimi ljudmi, ki so ti namenjeni, lahko navkljub dvema letoma abstinence nadaljuješ točno na isti točki, na kateri si se razšel. In Maren si je ob prihodu zaželela torte. 

                

Mafin kruhki

napisano v ponedeljek zjutraj

Mafin kruhek je čisto navadno testo za kruh, natlačeno v modelčke za mafine. Enkrat poleti sem pridno mesila, da bi jih jeseni odmrznjene lahko pridno mlatila za malico. Končali so v mojem želodcu, se preden so se zares ohladili, česar pa za današnjo jutranjo kavo ne morem trditi. S popečenim jezikom in nemirnim želodcem se poskušam koncentrirati na zapis, misli pa se podijo nekje med potni list-dežnik-polnilci-dežnik relacijo. Čez 12 ur bom izgubljeno stala na letališču v drugem koncu Evrope in iskala javni prevoz do Londona.

*vstavi krik navdušenja, ki se sčasoma prelevi v krik histerije* Samo redkim (pha) je znano moje katastrofalno prenašanje potovalnega stresa .....

Danes bom malo pisala

Dolgo že nisem pisala. No, v resnici sem v zadnjih dveh mesecih napisala ogromno - ampak to so bile večinoma diskurzivne analize oddaje Tednik, pa serije Toddlers&Tiaras pa pregledovala sem stare številke revije Jana ... Ja, prišlo je izpitno obdobje in sedaj je tudi že odšlo, jaz pa še vedno nimam opravljenih vseh obveznosti, da o zaključenih ocenah niti ne govorim. 

Sicer pa se ne dogaja kaj dosti. Delam, doma se čudim temu, kako se vedno najde kakšna stvar za pospravit in kako hudičevo težka stvar sta disciplina in red. Zadnjič sem šla prvič letos na Šmarno goro - sopiham še vedno enako intenzivno kot lani, časovno sem pa kar konkurenčna lanskoletnim vzponom. In za vse, ki vas mogoče zanima: pajkice so že v polnem pogonu in izbira je pestra. Tisti, ki vas pot kdaj zaide na omenjen osamelec, veste, o čem govorim, hehe.

Marec bo tudi na Bor mašini kar zanimiv mesec, z Julio Child smo (zaenkrat) končale, ampak prihajata dva Mercatorjeva izziva, pa Velika noč, pa še en zanimiv projekt v sodelovanju s ... ah, naj ostane skrivnost. Jaz pa sem vam za danes pripravila nekaj precej osnovnega. Sama se po recepte največkrat zatečem ravno sem gor. Bor mašina je moja shramba receptur in zadnjič sem prav grdo gledala, ko nisem našla najbolj osnovnega recepta za biskvit, ki ga vedno uporabljam.