Ko se veliki noči zrola

Mercator nam jo marsikdaj zagode. Pa ne v slabem smislu - izzivi, ki v razmišljanje spravijo tiste možganske celice, ki so odločilne za kreativnost in so včasih malce preveč zakrneli, so še kako dobrodošli. Bormašince smo se tokrat spet usedle za mizo in se skupaj podale v boj pri iskanju inovativnih in drugačnih receptov za pripravo velikonočnih dobrot. No, Sanja je grela domačo posteljo, ostale pa smo zavihale rokave. 

Moja velika noč odkar pomnim izgleda nekako takole: hren z jabolki, prekajena šunka, pirhi, orehova potica in kruh. Klasika, ki je super okusna in sploh se ni za pritoževati. Letos, pa bo malce drugače. Včeraj smo uspele naumiti kar nekaj zanimivih receptov, ki imajo še vseeno tisti pravi velikonočni okus, po drugi strani pa je se počutiš, kot da si odkril nekaj novega. Začnimo kar z Velikonočnimi polžki oz. rolicami.

Pomlad.

Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.

Londonske izložbe

Z denarnico počasi prebolevava najino prvo letalsko izkušnjo, ki se je končala na ulicah nekega angleškega mesta. Londona. Mesta, v katerem sem na vsakem drugem vogalu našla asociacijo na Harryja Poterrya, na vsakem četrtem pa na Sherlocka Holmesa. Odločena, da ga poskusim - in opozorjena, da bom najbrž razočarana - sem štiri dni oprezala za popolno ponudbo angleškega junk fooda fish'n'chips. Na koncu sem pristala v lokalu pri Indijcih. Globoko zamrznjen file ribe so globoko ocvrli in mi zanj zaračunali šest funtov. Hrana je v Londonu brutalno draga.

Oborožen z informacijami pa vseeno ne pričakuješ, da cene sadja in zelenjave niso na kilogram, ampak na kos. Banana? 20 penijev. Srednje veliko jabolko? 60. Pripravljen trikotni sendvič, malo večji od povprečnega toasta? 3,5 funta, tam nekje. Najbolj sem bila presenečena nad ponudbo mlečnih izdelkov - mali milijon različnih pakiranj mleka in double creama, za navadni jogurt pa moraš očitno prodati ledvico. V petih dneh rednega pregledovanja Tescovih in Sainsburyjevih hladilnikov smo ga našle dvakrat. Enkrat v izključno polkilski izdaji.  No, s študentskimi prihodki in prihranki v London ne greš jest (niti spat), seveda pa to ne pomeni, da smo se prijateljicami lahko uprle Pizza Hutu. Za dobrih šest funtov se lahko kar fino naješ, če si pripravljen deliti svojo pico.

Pomlad je tu z zavitki vred!

Pomlad je prišla! In za to se spodobi, da naredimo spomladanske zavitke!

Na kolesu že švicam

V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je 'potekel rok uporabe' oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.

Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.

Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv - pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom.

Je mimo leto

Včasih gledam na spomine z melanholijo, drugič z nasmeškom na obrazu. Včasih mi je žal, da smo se z nekaterimi ljudmi odtujili in pogrešam njihovo družbo. Ali družbo tistih ljudi, ki so mi ostali v spominu, čeprav so se (najbrž) spremenili in niso več isti ljudje. Lepi spomini pa ostajajo. In prav na te ljudi in čas me je spomnila pesem Je mimo leto, ki jo seveda izvajajo Čedahuči. Malce melanholična, ampak hkrati pozitivna, vesela.

Čas bolečino vzame stran
stopi jo v spomin

Ob pesmi sem si zaželela nečesa sladkega, nečesa, ob čemer obujam spomine. Tudi na tiste čase, ko sem prvič pripravljala to dobroto. Panna cotta. Tokrat sem se odločila, da ne bom delala poliva, ampak ga bom vključila v samo sladico. Pripravila sem jagodno panno cotto, ki je tako nedolžna in hkrati vesela in zame polna spominov.

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.