Če maš čemaž, lahko nardiš pesto.

In pesto je ena najlažjih oblik shranjevanja čemaža na daljši rok. Pri nas doma ga imamo še nekaj kozarčkov lanskega, kar pomeni, da zdrži tudi leto. Shranjen naj bo v temnem in hladnem prostoru, recimo, v hladilniku. Če vam ni všeč slan, v olju shranjen čemaž, ga lahko samega shranite tudi v skrinji. Na drobno ga narežete in shranite v vrečke. Prav vam bo prišel za juhe, namaze (npr. s skuto, avokadom, tunino,...), kot dodatek rižoti, ajdovi kaši, omaki za testenine, za solato, za nadev štrukljev, zavitkom, za kruh,... Pravzaprav je precej uporabna reč, če spadate med ljubitelje česna. Najbolj osnovni recept, ki je verjetno tudi najbolj poznan, vsaj meni, vsebuje goro čemaža, olivno/bučno olje in sol. In mikser ali potrpežljive roke.

Jajca pa čemaž

Nisem si mislila, da bom doma s čemažem povzročila preplah oranže stopnje. Ko sem na plano privlekla vrečico gozdnega zelenja, je gospod Ata začel vreščati, da pod njegovo streho ne bomo uživali potencialno strupenih darov narave. Na tem mestu se mi zdi pošteno omeniti, da se v njegovi gobovi juhi občasno znajde kak ''najbrž je jurček'' in ''saj samo lisičke rumene, kajne?" gobji primerek.

Pomlad na hitro

Konec februarja se mi je zdelo grozno fino, da se zima končuje in da prihajajo toplejši meseci. Pravzaprav, prvič v življenju sem pomislila, da je zima kar hitro minila. Danes pa sem si že zaželela poletja. Mogoče sem res malo preveč zahtevna ali neučakana, ampak poletje je res moj najljubši letni čas, ki sem mu že večkrat pisala slavospeve.

Kakorkoli, psihično se moram pripraviti na to, da bo toplo šele čez par mesecev in uživati v lepotah sedanjega letnega časa. Izkoristiti moreče in hladne dni, kot je današnji, da se zabubim pod odejo ali v kuhinjo in spečem nekaj dobrega. Ravno pravšnji dan je torej, da preizkusim recept za čemaževe hitre kruhke s sirom.

 

Čemaževa juha.

Današnji recept bi moral priti k vam na obličje že kakšne tri ure nazaj, pa sem se morala ukvarjati z nevšečnostmi. No, današnje popoldne se je začelo povsem umirjeno s sprehodom do bližnje (beri: 2 km stran) trgovine. Sem si rekla, bom združila prijetno s koristnim, grem raje peš v trgovino z nahrbtnikom, naredim nekaj dobrega zase in za Pesjanko, kot pa da se usedem v avto. Vse lepo in prav, nakar na pol poti proti domu preverim elektronsko pošto, kjer opazim obvestilo o tem, da je v knjižnico prispelo rezervirano gradivo. Naj povem, da sem zadnja dva dneva obsesivno pregledovala Cobiss in čakala, kdaj bo gradivo prispelo v knjižnico. No, zgodba se je končala s tem, da sem šla potem vseeno nazaj v Črnuče z avtom. Po isti poti, po kateri sem se slabo uro nazaj sprehajala. Toliko o prijetnem in koristnem.

Sedaj pa končno k čemaževi juhi. 

Rjavi medvedi smrdijo po česnu

Prvič sem za čemaž slišala pred kakšnima dvema letoma. Da je to neke vrste divji česen, mi je bilo razloženo. Naivno sem si predstavljala, da okrog bukev v lokalnem gozdu pač rase bolj kilavi bratranec merkatorjevega bohotnega preganjalca vampirjev. Do danes dopoldan, ko sem se se prvič zares (internetno) spoznala z njim ugotovila, da v bistvu gre za užitne šmarnice. Ali solzice, kot jim pravi Prežihov Voranc. Na videz se razlikujejo le po obliki cveta, sicer pa čemaž na daleč izdaja že močan vonj po česnu.

[caption id="attachment_2073" align="aligncenter" width="412"] Listi čemaža, ne šmarnic.[/caption]

Velikonočna solata

Kot je v prejšnjih 'velikonočnih' zapisih omenila že Tina, je za nami še ena prijetna, kulinarično obarvana nedelja. Zaradi kroničnega pomanjkanja inovativnih idej, sva se z Bernardo javili za vesti pomočnici Ane in Tine, ki sta kar prekipevali od bolj ali manj izvedljivih idej za velikonočno pojedino. Poleg tega sva z Bernardo v idejah prepoznali precej velik potencial in visok odstotek možnosti za uspeh, kar je pomenilo, da nekako morava priti zraven, saj nikakor nisva želeli zamuditi najboljšega dela - požrtije. Ker imava dve roki, se nama je ideja, da se ponudiva za pomočnici, zdela briljantna. Tako smo se na sončno nedeljo zbrale pri Tini, ki je svojo kuhinjo eno popoldne prijazno delila z nami. Po uvodnem sestanku in nekaj ukradenih bananah s strani tistih, ki so doma preskočili zajtrk, smo se lotile dela.

Hrenova majoneza

Izzivi, ko klasiko spreobrneš v nekaj novega, so vedno rahlo zagamani. Ja, zagamani. Ker klasika je prva misel, in potem se miselni proces ustavi in noče dalje. In da te postavijo pred dejstvo, da klasike ne narediti, ampak raje nekaj novega, drugačnega, potem je zagamana taprava beseda. V takih primerih Bormašince stečemo v eno kuhinjo in naredimo to zagamano reč skupaj. Pa če tudi na nedeljo. In potem jo tudi pojemo. Logično.