Nočem pogledat, koliko časa ...

Vest me vsak dan peče, ampak enostavno ni časa. Na neki točki niti za pisat, kaj šele za skuhat kaj malo bolj kompleksnega ali novega - zadnje čase kuham samo že neštetokrat pripravljene jedi. Tako da je v moji kuhinji malo dolgčas in priznam, da pogrešam bormašince in naše kuharske izzive.

Tudi danes nisem skuhala nič posebnega ali zakompliciranega. Po dooolgem dnevu skoraj brez hrane sem prišla domov in skuhala nekaj enostavnega in hitro pripravljenega. Odločila sem se, da si bom vzela še nekaj dodatnih minut, zadevo pofotkala in objavila recept. Tukaj je torej ajdova 'rižota' s šparglji in bučkami.

Vzponi in padci kulinarične Islandije

Okej, priznam … spet sem zapravljala težko prigarane evre. Tokrat na Islandiji in niti malo mi ni žal. Sem pa seveda mislila tudi na vas, ki ste, medtem ko sem sama nosila tri bunde, flis in vetrovko (naenkrat afkors), pridno sedeli v pisarni, na nekoristnem predavanju na faksu ali pa samo uživali v deževnem vremenu, ki je v tednu moje odsotnosti zajel naše konce. Zato, da bi vam lahko kar najbolje predstavila islandsko kulinariko, sem jedla mlačno juho, napol stopljen sladoled in spila nekaj smutijev s centimetrsko usedlino … vse za potrebe vsaj na pol dobrih fotografij.

Pa začnimo na začetku, jah vem, moja izvirnost ne pozna meja. Verjetno vas, tako kot ostale slovenske soturiste, zanima, zakaj sva se tokrat odpravili ravno na Islandijo. Po uvodnih vprašanjih o tem kaj študirava, koliko sva stari in zakaj potujeva brez boljših polovic (sklepanje, da jo imam, jemljem kot kompliment, khm khm … ) je vedno sledilo zanimanje, zakaj sva se znašli ravno na Islandiji. Po njihovem mnenju bi namreč morali uživati nekje na Tajskem ali pa kakšni drugi, 'žurerski' destinaciji. Z odgovorom, da imava res radi naravo in da sva si sem želeli že dolgo, se nikakor niso zadovoljili. So pa razumeli, ko sva prvi ugasnili luči v hotelski sobi in jih poslušali, ko so se pozno ponoči, močno podkrepljeni z Brennivinom, vračali v 'bazo'. Žurerki pa taki.
Islandija je popolna destinacija za vse tiste, ki ste spomladi, skupaj z obilno večerjo in polovico velike Milke, požrli tudi svoje novoletne zaobljube. Za dodatne maščobne obloge se ne boste preveč sekirali, ko boste nase, sicer zelo na tesno, vlekli že drugo bundo. Manjša težava se lahko pojavi le ob obisku Modre lagune, kjer obstaja možnost, da se ob obilici miniaturnih kitajskih turistov, počutite kot dinozavri, vendar vam bo ob pogledu na ostale slovenske tete in dede srednjih let, ki so kondicijsko nekako tako dobro pripravljeni kot ste sami, nekoliko lažje. Če vam tudi to ne bo v pretirano uteho, pa vam lahko obljubim, da bodo skrbi o lepi postavi izginile ob nakupu smutija v 'vodnem' baru, ko boste za 2 deci odšteli 5 evrov. Takrat vam bo šla po glavi le še skrb za preživetje, ko se suhi kot islandska klima vrnete na domača tla.

Zdaj pa k hrani. Kulinarična Islandija v treh besedah? Challenge accepted! Juha, jagenček, riba. Najhuje je, ko pride do združenja dveh. Jagenčkova juha na primer. Priporočam vam jo le, če ste ljubitelj mesa IZREDNO intenzivnega okusa. Boljša izbira sta jastogova ali pa zelenjavna juha, ki ju, skupaj z jagenčkovo seveda, lahko dobite na vsaki postojanki v bližini večjih turističnih točk. Juhe so tudi najcenejša hrana, ki jo boste dobili na Islandiji, vse ostalo je precej drago za naše plitke slovenske žepe.

Sva si pa, ne glede na ceno, privoščili dve gurmanski večerji, za kateri sva odšteli približno toliko kot za tri pare Victoria Secret kopalk, ki jih, glede na večerje, itak ne bi nikoli oblekli. Prva je bila v restavraciji Perlan. Na večerjo sva odšli milo rečeno sestradani, kar je bila napaka tisočletja. Meni s tremi hodi je namreč minil brez posebnih presežkov, če govorimo o hrani. Za predjed morsko nabodalo z bakalarjem in lososovim karpačom. Za glavno jed kaj drugega kot zvezda Islandije, jagenček. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da sem bila po dveh, sicer oblinih hodih, še vedno pošteno lačna. Mirno kri sem ohranjala le zaradi misli na sladico, ki bo ublažila mojo lakoto. No, vsaj tako sem mislila, preden se mi je svet razsul na milijon koščkov, ko sem pred sabo zagledala eno kepico sorbeta iz rdeče pese in borovnic, aja pa da ne pozabimo na dve žlici kupljenega vanilijevega jogurta. Sama sladica je bila sicer okusna, vendar pa bi potrebovala najmanj tri porcije, da se kasneje v hotelski sobi ne bi basala z riževimi vaflji.

Je bil pa zato razgled ob večerji presežek v vseh pogledih. Restavracija Perlan stoji nad Reykjavikom, in njegova steklena kupola se med vašim 'gurmanskim uživanjem' vrti in omogoča pogled na celotno mesto.

Veliko boljša je bila večerja v restavraciji slovenskega lastnika Marjana. Marjan več kot očitno ve, kaj je dobra hrana, saj je bila večerja popolna. Čeprav sama nisem velika ljubiteljica rib, bi si točno tistega lososa, ki ga gledate spodaj na sliki, namesto kumaric in sladoleda zaželela v osmem mesecu nosečnosti. Večerja se je sicer začela bolj klavrno, saj je bila predhodno predvidena čebulna juha tik pred zdajci nadomeščena z jastogovo, ki nam je vsem že pošteno presedala. Nam ne-ljubiteljem so vseeno hitro ustregli s caprese solato, pa je bil volk sit in jagenček cel.

Za najboljšo lokalno hrano, ki vam bo v denarnici vseeno pustila nekaj evrov za težke čase ob vrnitvi, pa priporočam turkizno modro podrtijo z imenom Sea Baron, kjer vam postrežejo z, ne bodite presenečeni, jastogovo juho in različnimi morskimi ražnjiči, za pogumne pa spečejo tudi kita.

Če imate nekoliko slabo vest, lahko v restavracijah v prestolnici dobite tudi presenetljivo okusno solato s piščancem, v vrednosti le enih kopalk.

 

Tako, to je to, kar se hrane tiče. Če povzamem, Islandija je obljubljena dežela za ljubitelje morske hrane in jagenčka. Obljubljena dežela je tudi za tiste, ki sovražite morsko hrano in jagenčka, saj boste ob prihodu domov pripravljeni na sezono bikink kot še nikoli doslej … #vpotovalkoskrijtekilojabolk. Vsi na Islandijo torej!

Prva kuharska knjiga ...

... v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam - tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

Guilt-free čokoladna torta

Danes smo se Bor mašince odločile, da vas na blogu presenetimo z nečim čisto novim. No, novim vsaj za nas. Saj veste, poletje se približuje s svetlobno hitrostjo in tudi me nismo več tako prepričane, da bomo sredi julija lahko samozavestno paradirale po obali in s svojimi, sicer težko prigaranimi oblinami, vsaj spodobna konkurenca izsušenim italijankam in njihovim 'nisem prepričana ali si ženska ali moški' partnerjem z obrvmi, ki so milijon procentno lepše oblikovane kot moje.

Osnovnošolski spomin

Spremljate kaj Masterchefa? Meni je oddaja kar zanimiva, sploh ko se ob izzivih, s katerimi se soočajo tekmovalci, tudi sama poigravam z mislijo, kaj bi na njihovem mestu sama pripravila. V včerajšnji oddaji so za izziv pripravljali jed, ki jih spominja na otroštvo. In ko sem se danes premlevala, kaj bi za kosilo, se mi je v misel nekako prikradla tista enolončnica, ki smo jo imeli tolikokrat za kosilo v osnovni šoli - tista enolončnica s krompirjem in hrenovkami, poleg katere je bil vedno zraven še šmorn. Ker pač ... juha in sladica. Klasika. Šele ko sem pred nekaj leti sodelovala na oratoriju in smo z otroci imeli kosilo v moji osnovni šoli, kuharice pa so nam spet pripravile to enolončnico, sem se zavedla, kako zelo jo imam rada. In danes sem si jo pripravila sama. In bila je prav tako dobra, kot sem jo imela v spominu. 

Priprave na poletje: sacher mafini

Če bi se držala navodil in trmasto sledila svojemu načrtu, bi danes brali slavospev brownijem s podlago iz piškotov s koščki čokolade. No, ker sem blondinka, moja volja pa močna približno toliko, kot volja tistih, ki z dieto pričnejo vsak ponedeljek, sem zlahka podlegla pritisku, ki sta ga nad mano brez zadržkov izvajali Tina in Sanja. Redki dve, ki se za razliko od večine, ne pretvarjata, da se pospešeno pripravljata na sezono kopalk, odkrito 'grešita' in sta posledično tarča zavidanja večine, ki se z enormnimi količinami hrane druži v samoti, ob ugasnjenih lučeh. Torej, predlagam, da se jima pridružimo. Navsezadnje so vidke postave v modi že kar nekaj časa, zato si upam trditi, da je letos sezona oblin! Tako se vsaj tolažim, ko si v usta bašem že drugi primerek … saj veste, da prvi ne bo sam ;)

P.S. Pomanjkanje slik je posledica 'na vrat na nos' spremembe načrta in moje predanosti uresničiti cilj 'pripravi telo na poletje'. Saj veste, april je že, poletje se bliža in časa ni več prav veliko!

Ena petkovska

Danes je petek? Privilegij, ali pa prekletstvo tega, da nimam redno-obvezujoče-rutinirane zaposlitve, ki bi me iz dneva v dan spravljala v hujši obup in v meni klišejsko sprožala odrešujoče vzklike in hvalospeve koncem tedna, je vsekakor ta, da večino časa nimam pojma, kateri dan je. Svoje dneve kvalificiram večinoma samo po ključu 'vsebuje obveznosti' ali 'ne vsebuje obveznosti', sicer pa sem prosta kot ptiček na veji, ki pljuje med sprehodi, konstantnim pospravljanjem kuhinje, konstantnim likanjem, gledanjem serij, branjem knjig in obupavanjem nad študijsko literaturo.

Pa ko smo že pri branju knjig. Pomlad se prebuja, ves narod ob koncih tedna drvi v mesto na sončka in kavice in ne vem kaj še vse, jaz pa sem lepo na varnem, doma, s knjigo v roki. Jaz sem tak izreden kampanjski bralec, ponavadi berem samo na morju in takrat veliko, čez leto je pa bolj kot ne ena sama revščina. Potem pa sem zadnjič pri Frutini brala, da si je za letos zadala cilj prebranih 100 knjig. A sem si prav zapomnila? Jaz sem zadnji dve leti vztrajala na številki 30, letos ponižno znižujem kvoto na 12, zaenkrat se lahko pohvalim z eno prebrano in drugo začeto. Saj bo, samo bralno kondicijo moram dobiti nazaj in bo vse super.

Sicer smo pa še vedno pri čemažu. Danes v eni izjemno preprosti obliki s tortelini.