Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v Wordpressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe - izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

Mehčalec aroma v sladici

Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.

Nosečnost za telebane, drugič: reakcije.

Prva stvar, s katero se kot inkubator na dveh nogah soočiš, so vsekakor reakcije ljudi okoli tebe, ko jim poveš, kaj se dogaja. Oziroma okoli naju, no. V ta aktivni proces deljenja vesele novice naokoli med bližnje, sta namreč po vseh pravilih vključena dva, včasih pa tudi trije (v mojem primeru moja mami). Dejstvo je, da je mama ena sama, če pa ta ena sama mama živi še v isti hiši kot ti, potem je njej res težko novico takih razsežnosti skrivati tiste preklemanske tri mesece. Pa če je že pri mojem bratu morala "čakati" tri mesece, naj bo pa vsaj pri meni vključena v dogajanje že od samega začetka. Nobene tragike ne vidim v tem, vsa ta skrivnostnost, povezana s celotno nosečnostjo (spol otroka, imena otroka itd.), je pa tako ali drugače poglavje zase.

Torej. Odkar vse nosečnice, tiste malo starejše in tudi tiste še povsem mlade, ginekologi tako radi napotijo na samoplačniški pregled nuhalne svetline (to je temeljni presejalni test za odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti - predvsem je tu na tapeti vprašanje Downovega sindroma ipd.), ta pregled predstavlja nekakšen mejnik v prvem tromesečju. Prvo tromesečje je namreč sila turbolenten čas - dovolj zgovoren je že podatek, da se približno 10 % nosečnosti v prvih treh mesecih konča s spontanim splavom. V resnici to niti ni tako majhen odstotek. (Bolje, da vam ne povem, koliko nosečnosti se konča, preden ženska sploh ve, da je noseča. Veliiiiiiiiko.) Veselje, ko se prebiješ skozi te problematične tedne, pa ko še na nuhalni svetlini ginekolog/inja potrdi, da vse štima (čeprav je to samo test verjetnosti, ki nikakor ni edini zanesljivi rezultat), je torej nepopisno. Zame, kot osebo, ki res težko karkoli zadrži zase (v osnovni šoli so VSI vedeli, kdaj sem prvič dobila menstruacijo, ja!), pa še toliko večje. 

Vse lepo in prav. Sem si pa vseeno privoščila en mali "kiks". Mislim, vi si sploh ne morete misliti (razen, če ste že bili noseči), kako naporni so prvi trije meseci. Slabo ti je (če ti je res, ali pa če je samo placebo, pa saj v resnici je vseeno), v posteljo se zvrneš že tam nekje med šesto in sedmo uro popoldne (!!!), od hrane ti ne paše nič kaj pametnega, razen slastne kvašene zadeve (rogljički, sirove štručke, dolenjski pičiči *nastavi lavor pod usta in ujame 254 litrov sline*), kavbojke so že malce neprijetne, ... Jaz se res nisem mogla upreti in sem tam nekje v devetem tednu nosečnosti veselo novico razkrila naši Ani. In potem se je malce lažje dihalo, hehe. 

No, in zdaj lahko končno preidem na bistvo tega zapisa. Po nuhalni svetlini se je začelo. Najprej sta izvedela Sanja in njen gospod in še dobro, da v prvih treh mesecih trebuh ne zraste občutneje, ker sem morala njuni čeljusti pobirat z globine 3726181 m pod morjem. Za njuno reakcijo mi bo do konca življenja žal, da je nisem na skrivaj posnela, ker zgroženost na njunih obrazih je podoba, ki bi morala biti naslikana v SSKJ-ju pod geslom "groza". Mojemu bratu (in družini) sem novico "podarila" na praznovanju njegove 40-letnice. V resnici je še kar dobro izpadlo. Tašča, tast in bodoča teta so novico izvedeli med nedeljskim kosilom. Ostali prijatelji so se že nekako zvrstili in na koncu mi je vso to oznanjanje že tako presedalo, da je Dejan izvedel čisto mimogrede, ko je pobral bodočega očeta na poti na fantovščino: "Fino se imejte pa prosim ne mi Denisa ubit na zipline-u, novembra bo postal oče." Nisem sigurna, če je že pokopal zamero.

Če potegnem črto - kolikor se trenutka, ko boš lahko razkril veselo novico, veseliš, toliko v resnici tudi hitro postane naporno. Še najhuje od vsega so reakcije v smislu "Za Tino si pa res nismo mislili, da sploh hoče otroke!" Ja, no, oprostite, če tega, kdaj kje kako zakaj s kom želim imeti otroke, nisem obešala na veliki zvon. Konec koncev vedno obstaja dejstvo, da mogoče pa ne bo uspelo, in veliko raje sem o celotni zadevi tiho, kot pa da leta in leta sanjam o otrocih, potem moram pa pojasnjevati še to, zakaj jih ni. No, po drugi strani moram pa sedaj pojasnjevati da ja, si želim otrok in da je tole dete v meni popolnoma zaželjeno. Ah. Gremo raje na paradižnikovo juho. 

Okus po Oslu in limonah

Prejšnji teden sem bila 5 dni v Oslu. Sprva se mi mesto ni zdelo nič posebnega. Veliko, z obilico novih in starih stavb. Nekaj znamenitosti in to je to. Lepo, a zares nič kaj ekstra. Dežela, kar sem je uspela videti iz avtobusa na poti iz letališča, me je bolj navdušila. Drugačna arhitektura, tipične hiše, ki so si bile zelo podobne med sabo. Zanimive fasade obdane z lesom in polepšane s kosi lesa v drugi barvi (ki najbrž ne služijo samo kot 'modni' dodatek, ampak imajo neko drugo funkcijo, ki je ne poznam). Prve dva, tri dni smo imeli precej kislo vreme, muhasto aprilsko, zato je bilo tudi moje vzdušje nekoliko temačno, sivo. Sploh, ker sem bila z mislimi še nekoliko doma, pri selitvi in drugih obveznostih, ki so me čakale doma.

Kljub vsemu, sem se imela v Oslu super. Službeni del dneva sem preživela s sodelavci in partnerji po različnih institucijah, organizacijah in aktivnostih, ki so mi širile obzorja in mi še dodatno odpirale pogled na nekatere tematike. Hkrati pa sem se uspela povezati tudi s sodelavci. Trenutno smo štirje tisti, ki večino časa delamo, in smo bili na Norveškem vsi skupaj, tako da smo uspeli prosti čas porabiti za neke vrste team-building. Predvsem smo pešačili po mestu, ga spoznavali in se bolje spoznavali tudi med sabo.

Sprva se mi je zdelo, da mesta ne čutim najbolje. Počutila sem se dobro, ampak nisem dobila nekih zelo jasnih povratnih informacij ljudi v njem. Dlje kot sem bila gor, več ljudi kot sem spoznala in predvsem, ko sem dala celotno sliko v kontekst, mi je postalo jasno. V mestu sem bila sproščena, prosta, nihče se ni vtikal vame, me preganjal, bil nestrpen ali kaj podobnega. Bila sem tam in sem bila sprejeta. Brez posebnih ceremonij. Predvsem sem vzljubila dve stvari. Opazila sem, da Norvežani med govorom velikokrat uporabljajo 'm' ali 'mhm', kot potrditev, tako kot mi, velikokrat pa je ta 'm' kot neka potrditev, da je končal, s tem kar je imel povedati in se s tem strinjam. Kot neka pritrditev samemu sebi. Simpatično. Druga stvar, ki mi je bila res všeč in mislim, da izraža nekaj več, pa je bilo obnašanje udeležencev v prometu. Vsi so bili spoštljivi, prijazni in brez neke živčnosti. Ljudje so prečkali cesto tudi pri rdeči luči, vendar so to storili, ko ni bilo avtomobilov. Če smo zmedeni turisti vseeno prepočasi prečkali rdečo luč, so vozniki upočasnili in nas spustili čez. Brez hupanja, jeze ali kričanja. Tudi taksisti. Kakšen mir in pozitiva, skrb za druge. Prijetno. Pomirjujoče. Kljub temu, da se mi je zdelo, da se ne vtikajo v druge, pa jih spoštujejo in skrbijo za skupnost. No, zdaj že širim in to je bil seveda moj 5-dnevni vtis, ampak me je obisk pomiril in mi razširil obzorja. Ne glede na nižje temperature in dež, mi je bil Oslo prijeten oddih od živčne Ljubljane. Tudi zaradi obveznosti, ki me tu čakajo.

Med njimi tudi zapis recepta za sladico, ki sem jo pripravila za piknik v Tivoliju, ki smo ga imele bormašince. Recept sem si izbrala, ker je preprost in z mislijo na vse tiste, ki radi kampiramo in bi se tudi na dopustu radi posladkali s torto, a je ne moremo speči v pečici. Danes za vas, limonina torta v ponvi.

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da 'se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim' je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi - Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,... In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.

Piknik solati

Takole je. Arašidi so ena najboljših stvari na svetu. Poleg koriandra, prosene kaše, barvnih poprov, grškega jogurta, muscovado sladkorjem in pehtranom je še ena reč, ki se me lotila zahrbtno. Najprej mi je popolnoma odveč, potem jo malo povoham, mi ne paše, potem nekdo nekje naredi nek nor recept, hočem sama ponoviti in na koncu to reč vtaknem v vsako jed. Zgodilo se je koriandru, zgodilo se je arašidom. Se spomnite kitajskih jedi, v katerih so arašidi? No? Sem si rekla, zakaj pa ne. Odkrivat toplo vodo, s katero so se že davno Kitajci umili, zakaj pa ne. Paprika in arašidi, zakaj pa ne. Če lahko Tanja* v zeleno solato da belo namizno grozdje k češnjevim paradižničkom, zakaj pa jaz nebi še arašidov nekam podtaknila?

 

Nosečnost za telebane, prvič: prolog.

Dolgo časa sem razmišljala, če sem v situaciji, v kateri sem se znašla (no, roko na srce sem/smo v njej že kar nekaj časa), zrela za to, da odprem nov blog. Dejstvo je, da se zadnje čase zgodovina mojega brskalnika polni s pojmi in izrazi, ki nekako ne gredo najbolj z roko v roki s kulinariko. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je to, da bi se me Sanja najverjetneje prijateljsko popolnoma odpovedala, če bi ji nekega dne smrtno resno oznanila: "Ti, veš kaj, nosečniški oziroma materinski blog bom začela pisat." (Že pri tistih SMS-ih, ko sem jo provocirala z nosečniško fotografijo in idejami v smislu 'lahko nas fotkaš v vinogradu, med trgatvijo, Denis bo imel brento na ramah, jaz pa v njej s trebuhom, ovita samo v ruto!' sem se sprehajala hudo po robu. In vse je bila samo šala, resno, prisežem!) Huje bi bilo lahko samo še, če bi ji rekla, da bom začela snemat videe o mejkapu in jih objavljati na Youtube. 

Potreben je bil torej kompromis in po ekspresnem premisleku ga res ni bilo težko skleniti: Bor mašina bo obogatena s pripovedkami o prihodu novega člana/članice, za povsem samostojen in kolikor toliko kredibilen nosečniški/materinski blog pa itak kljub šestim letom, preživetim na FDV-ju, še vedno ne znam dovolj dobro mešati megle (ali pa samo dreka). Upam, da tisti, ki Bor mašino spremljate predvsem zaradi receptov, ne boste preveč razočarani, ampak dejstvo je, da je to življenje. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je tudi to (again), da recepti ne gredo nikamor, samo obogateni bodo s kakšno nosečniško prigodo. 

Do novembra, ko bo Bor mašina postala šest-članska zasedba, je sicer še kar nekaj časa, zato naj bo za danes dovolj. Prihodnjič se lotim pripovedovanja malce bolj sistematizirano, obljubim. No, in če imamo eni na poti otroke, se drugi množično poročajo. Letos je bilo, kar se porok tiče, zame kar plodno leto - par dni nazaj se je odvila še tretja letošnja poroka, na katero sem bila vabljena in tudi sama sem prispevala k pogostitivi v obliki slanih rogljičkov s šunko in sirom.