Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem "resnem" pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje - pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? "Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver - 50 % za DA ali NE." Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze - treh najbolj "strašnih" okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover ... no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

• Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.


• Vedno se ponavljajo iste reči: najprej "njam" potem "joj"! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.


• Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.


• Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.


• Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom. 

Kaj je bolje od ene rojstnodnevne torte? Tri!

Letos je moj gospod dobil za rojstni dan tri torte v 10 dneh. Prvo, Pavlovo, mu je pripravila sestra, ki je zelo domača v kuhinji in vedno pripravi kakšno slastno jed. Moram jo nahecat, da kdaj gostuje na bormašinci s kakšnim receptom. Sestra je Pavlovo torto (Tinin recept najdete tu) pripravila za družinsko rojstnodnevno kosilo. Peke druge sem se lotila jaz, ko sva v najino novo stanovanje na obisk povabila par prijateljev. Ker ponovno nisem imela pretirano veliko časa, se je torta sprevrgla v sladico v kozarcu, saj sem biskvit pekla v prevelikem pekaču, nato se mi pa tudi krema ni strdila, kot bi se morala. Pa nič zato! Nobena sestavina ni šla v nič. Biskvit sem natrgala na majhne koščke in z njimi napolnila kozarec, jih polila s čokoladno kremo in pokuhanimi jagodami. Ni ravno najlepša sladica, je bila pa vseeno dobra. Če se vam kdaj kaj podobnega pripeti, nikar ne mečite svoje ponesrečene kreacije stran, ampak jo uporabite kako drugače. Sladice v lončku so tako ali tako moderne. ;)

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v Wordpressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe - izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

Mehčalec aroma v sladici

Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.

Nosečnost za telebane, drugič: reakcije.

Prva stvar, s katero se kot inkubator na dveh nogah soočiš, so vsekakor reakcije ljudi okoli tebe, ko jim poveš, kaj se dogaja. Oziroma okoli naju, no. V ta aktivni proces deljenja vesele novice naokoli med bližnje, sta namreč po vseh pravilih vključena dva, včasih pa tudi trije (v mojem primeru moja mami). Dejstvo je, da je mama ena sama, če pa ta ena sama mama živi še v isti hiši kot ti, potem je njej res težko novico takih razsežnosti skrivati tiste preklemanske tri mesece. Pa če je že pri mojem bratu morala "čakati" tri mesece, naj bo pa vsaj pri meni vključena v dogajanje že od samega začetka. Nobene tragike ne vidim v tem, vsa ta skrivnostnost, povezana s celotno nosečnostjo (spol otroka, imena otroka itd.), je pa tako ali drugače poglavje zase.

Torej. Odkar vse nosečnice, tiste malo starejše in tudi tiste še povsem mlade, ginekologi tako radi napotijo na samoplačniški pregled nuhalne svetline (to je temeljni presejalni test za odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti - predvsem je tu na tapeti vprašanje Downovega sindroma ipd.), ta pregled predstavlja nekakšen mejnik v prvem tromesečju. Prvo tromesečje je namreč sila turbolenten čas - dovolj zgovoren je že podatek, da se približno 10 % nosečnosti v prvih treh mesecih konča s spontanim splavom. V resnici to niti ni tako majhen odstotek. (Bolje, da vam ne povem, koliko nosečnosti se konča, preden ženska sploh ve, da je noseča. Veliiiiiiiiko.) Veselje, ko se prebiješ skozi te problematične tedne, pa ko še na nuhalni svetlini ginekolog/inja potrdi, da vse štima (čeprav je to samo test verjetnosti, ki nikakor ni edini zanesljivi rezultat), je torej nepopisno. Zame, kot osebo, ki res težko karkoli zadrži zase (v osnovni šoli so VSI vedeli, kdaj sem prvič dobila menstruacijo, ja!), pa še toliko večje. 

Vse lepo in prav. Sem si pa vseeno privoščila en mali "kiks". Mislim, vi si sploh ne morete misliti (razen, če ste že bili noseči), kako naporni so prvi trije meseci. Slabo ti je (če ti je res, ali pa če je samo placebo, pa saj v resnici je vseeno), v posteljo se zvrneš že tam nekje med šesto in sedmo uro popoldne (!!!), od hrane ti ne paše nič kaj pametnega, razen slastne kvašene zadeve (rogljički, sirove štručke, dolenjski pičiči *nastavi lavor pod usta in ujame 254 litrov sline*), kavbojke so že malce neprijetne, ... Jaz se res nisem mogla upreti in sem tam nekje v devetem tednu nosečnosti veselo novico razkrila naši Ani. In potem se je malce lažje dihalo, hehe. 

No, in zdaj lahko končno preidem na bistvo tega zapisa. Po nuhalni svetlini se je začelo. Najprej sta izvedela Sanja in njen gospod in še dobro, da v prvih treh mesecih trebuh ne zraste občutneje, ker sem morala njuni čeljusti pobirat z globine 3726181 m pod morjem. Za njuno reakcijo mi bo do konca življenja žal, da je nisem na skrivaj posnela, ker zgroženost na njunih obrazih je podoba, ki bi morala biti naslikana v SSKJ-ju pod geslom "groza". Mojemu bratu (in družini) sem novico "podarila" na praznovanju njegove 40-letnice. V resnici je še kar dobro izpadlo. Tašča, tast in bodoča teta so novico izvedeli med nedeljskim kosilom. Ostali prijatelji so se že nekako zvrstili in na koncu mi je vso to oznanjanje že tako presedalo, da je Dejan izvedel čisto mimogrede, ko je pobral bodočega očeta na poti na fantovščino: "Fino se imejte pa prosim ne mi Denisa ubit na zipline-u, novembra bo postal oče." Nisem sigurna, če je že pokopal zamero.

Če potegnem črto - kolikor se trenutka, ko boš lahko razkril veselo novico, veseliš, toliko v resnici tudi hitro postane naporno. Še najhuje od vsega so reakcije v smislu "Za Tino si pa res nismo mislili, da sploh hoče otroke!" Ja, no, oprostite, če tega, kdaj kje kako zakaj s kom želim imeti otroke, nisem obešala na veliki zvon. Konec koncev vedno obstaja dejstvo, da mogoče pa ne bo uspelo, in veliko raje sem o celotni zadevi tiho, kot pa da leta in leta sanjam o otrocih, potem moram pa pojasnjevati še to, zakaj jih ni. No, po drugi strani moram pa sedaj pojasnjevati da ja, si želim otrok in da je tole dete v meni popolnoma zaželjeno. Ah. Gremo raje na paradižnikovo juho. 

Okus po Oslu in limonah

Prejšnji teden sem bila 5 dni v Oslu. Sprva se mi mesto ni zdelo nič posebnega. Veliko, z obilico novih in starih stavb. Nekaj znamenitosti in to je to. Lepo, a zares nič kaj ekstra. Dežela, kar sem je uspela videti iz avtobusa na poti iz letališča, me je bolj navdušila. Drugačna arhitektura, tipične hiše, ki so si bile zelo podobne med sabo. Zanimive fasade obdane z lesom in polepšane s kosi lesa v drugi barvi (ki najbrž ne služijo samo kot 'modni' dodatek, ampak imajo neko drugo funkcijo, ki je ne poznam). Prve dva, tri dni smo imeli precej kislo vreme, muhasto aprilsko, zato je bilo tudi moje vzdušje nekoliko temačno, sivo. Sploh, ker sem bila z mislimi še nekoliko doma, pri selitvi in drugih obveznostih, ki so me čakale doma.

Kljub vsemu, sem se imela v Oslu super. Službeni del dneva sem preživela s sodelavci in partnerji po različnih institucijah, organizacijah in aktivnostih, ki so mi širile obzorja in mi še dodatno odpirale pogled na nekatere tematike. Hkrati pa sem se uspela povezati tudi s sodelavci. Trenutno smo štirje tisti, ki večino časa delamo, in smo bili na Norveškem vsi skupaj, tako da smo uspeli prosti čas porabiti za neke vrste team-building. Predvsem smo pešačili po mestu, ga spoznavali in se bolje spoznavali tudi med sabo.

Sprva se mi je zdelo, da mesta ne čutim najbolje. Počutila sem se dobro, ampak nisem dobila nekih zelo jasnih povratnih informacij ljudi v njem. Dlje kot sem bila gor, več ljudi kot sem spoznala in predvsem, ko sem dala celotno sliko v kontekst, mi je postalo jasno. V mestu sem bila sproščena, prosta, nihče se ni vtikal vame, me preganjal, bil nestrpen ali kaj podobnega. Bila sem tam in sem bila sprejeta. Brez posebnih ceremonij. Predvsem sem vzljubila dve stvari. Opazila sem, da Norvežani med govorom velikokrat uporabljajo 'm' ali 'mhm', kot potrditev, tako kot mi, velikokrat pa je ta 'm' kot neka potrditev, da je končal, s tem kar je imel povedati in se s tem strinjam. Kot neka pritrditev samemu sebi. Simpatično. Druga stvar, ki mi je bila res všeč in mislim, da izraža nekaj več, pa je bilo obnašanje udeležencev v prometu. Vsi so bili spoštljivi, prijazni in brez neke živčnosti. Ljudje so prečkali cesto tudi pri rdeči luči, vendar so to storili, ko ni bilo avtomobilov. Če smo zmedeni turisti vseeno prepočasi prečkali rdečo luč, so vozniki upočasnili in nas spustili čez. Brez hupanja, jeze ali kričanja. Tudi taksisti. Kakšen mir in pozitiva, skrb za druge. Prijetno. Pomirjujoče. Kljub temu, da se mi je zdelo, da se ne vtikajo v druge, pa jih spoštujejo in skrbijo za skupnost. No, zdaj že širim in to je bil seveda moj 5-dnevni vtis, ampak me je obisk pomiril in mi razširil obzorja. Ne glede na nižje temperature in dež, mi je bil Oslo prijeten oddih od živčne Ljubljane. Tudi zaradi obveznosti, ki me tu čakajo.

Med njimi tudi zapis recepta za sladico, ki sem jo pripravila za piknik v Tivoliju, ki smo ga imele bormašince. Recept sem si izbrala, ker je preprost in z mislijo na vse tiste, ki radi kampiramo in bi se tudi na dopustu radi posladkali s torto, a je ne moremo speči v pečici. Danes za vas, limonina torta v ponvi.

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da 'se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim' je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi - Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,... In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.