Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še ... čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj "ah saj bo kar bo in bo v redu", če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog ... ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa ... Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce - ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati - strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni - vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo. 

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem "resnem" pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje - pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? "Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver - 50 % za DA ali NE." Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze - treh najbolj "strašnih" okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover ... no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

• Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.


• Vedno se ponavljajo iste reči: najprej "njam" potem "joj"! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.


• Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.


• Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.


• Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom. 

Kaj je bolje od ene rojstnodnevne torte? Tri!

Letos je moj gospod dobil za rojstni dan tri torte v 10 dneh. Prvo, Pavlovo, mu je pripravila sestra, ki je zelo domača v kuhinji in vedno pripravi kakšno slastno jed. Moram jo nahecat, da kdaj gostuje na bormašinci s kakšnim receptom. Sestra je Pavlovo torto (Tinin recept najdete tu) pripravila za družinsko rojstnodnevno kosilo. Peke druge sem se lotila jaz, ko sva v najino novo stanovanje na obisk povabila par prijateljev. Ker ponovno nisem imela pretirano veliko časa, se je torta sprevrgla v sladico v kozarcu, saj sem biskvit pekla v prevelikem pekaču, nato se mi pa tudi krema ni strdila, kot bi se morala. Pa nič zato! Nobena sestavina ni šla v nič. Biskvit sem natrgala na majhne koščke in z njimi napolnila kozarec, jih polila s čokoladno kremo in pokuhanimi jagodami. Ni ravno najlepša sladica, je bila pa vseeno dobra. Če se vam kdaj kaj podobnega pripeti, nikar ne mečite svoje ponesrečene kreacije stran, ampak jo uporabite kako drugače. Sladice v lončku so tako ali tako moderne. ;)

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v Wordpressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe - izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.