Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati ... v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. "Smisel" babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.  

Babyshower presenečenje in cakepops-i

Prejšnja nedelja je bila posebna. Tako za nas, povabljene, kot za bodočo mamico Tino. Dva meseca priprav, usklajevanj in bolj ali manj uspešnega prikrivanja s strani bodočega očka Denisa, so se udejanjile v zabavi presenečenja, ki smo jo prav po slovensko prekopirale od 'bolj naprednih' američanov. Ah, vsak izgovor za dodatna darila je dober in se ga kot tipična predstavnica ženskega spola držim bolj kot vaški pijanec svojega zadnjega piva. Torej, baby shower it is!

Tinin baby shower je bil moj prvi. Baby shower seveda! Če dobro pomislim, ima sicer otroke kar nekaj mojih prijateljic in sorodnic … hm … so mogoče pričakovale, da bom jaz kaj organizirala?!? Okej, trenutek tišine. Ah, bi pa dale kakšne bolj konkretne namige. Vsega pa tudi ne morem razbrati med vrsticami. Se jim bom očitno morala oddolžiti s kupovanjem daril v času odraščanja njihovih malčkov. No, pri Tini nismo zamočile, saj je vso organizacijo odlično vodila Tjaša, Tinina dolgoletna prijateljica in edina mamica, ki je bila med ostalimi nevednimi edina primerna za organizacijo takega dogodka, ki bi se ga ostale verjetno lotile na tisoč in en 'neustrezen' način.

Bodoča mamica je cel mesec živela v zmoti, da gre prav tisto nedeljo na nogometno tekmo. Vse smo bile sicer v dvomih, da so na zabavo povabili 'tapravo' Tino, saj tista 'naša' nikoli ne bi šla na nogomet. V živo in na mraz?! Ne, ne, pa ne 'naša' Tina. Ko smo razjasnili dvome in njen pristanek na športno popoldne opravičili z nosečniškimi možgani, ki nam vsem mešajo štrene že dobrih 7 mesecev, smo lahko nemoteno nadaljevali priprave. Pa da se razumemo, tekma, na katero je bila povabljena Tina je bila izvedena v soboto in bodoča mamica jo je gledala po televiziji. Medtem ko si je Denis pogrizel nohte na obeh rokah in nogah, je gospa noseča neprizadeto mislila, da bo pač jutri še ena. Ista. No, kaj sem vam rekla! Zdaj razumete naše dvome?

Zabava je torej uspela, Tinina zmedena faca, ko nas je videla na hodniku, vse iz različnega obdobja njenega življenja, punce, ki se med seboj še nikoli nismo srečale, a smo stale tam in jo, z rahlo rosnimi očmi, zaradi prehlada seveda ;), gledale in jo prav nečloveško objemale, pa je to potrjevala. Z Bernardo sva se, prav po Bormašinsko javile za pripravo sladic. Na jedilniku so bili Nutellini cakepopsi in limonino makovi mini mafini. Precept za prve sledi danes. Kdaj bo na vrsti drugi, pa je odvisno od 'lenobe' in zaposlenosti naše velenjske Pike Nogavičke.

 

[yumprint-recipe id='82']

 

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti - vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav - v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še ... čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj "ah saj bo kar bo in bo v redu", če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog ... ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa ... Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce - ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati - strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni - vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo.