Pumpkin Spice Latte

Obstajajo okusi, ki jih imamo večno v spominu. Najsibodi zaradi ene same sestavine v jedi, enega zamrznjenega trenutka v času, ene osebe, s katero deliš spomin ali pa zaradi okolja. Prikličejo nazaj tisti rahel vetrc in sol v zraku, glas osebe na desni, čebljanje nerazumljivega jezika v ozadju, glasno trobljo trajekta in občutek lahkotne rumene obleke na koži. Prikliče občutke, zaveš se lastnega nasmeška in za trenutek si spet tam, kjer si živel sanje. In ko padeš spet nazaj v sivi skorajnovember...no, raje ne bi. To je sicer zgodba za kdaj drugič, danes želim z vami deliti druge spomine. Bolj... mrzle. Kar se tiče letnega časa. In vroče, kar se tiče okusov.

Tradicija čarovniških druženj in žabji mrest

Noč čarovnic je zame eden najlepših dni v letu. Pa ne zato, ker bi bila blazno navdušena nad maskiranjem in vsem, kar je groznega na tem svetu. Nasprotno. Vsi, ki me poznajo vedo, da grozljivke gledam izključno ob dnevni svetlobi, pa še to le na eno oko in le v primeru, da se ogledu filma res ne morem izogniti niti z najboljšim izgovorom, ki ga premore moja, sicer v izgovorih 'zverzirana' malenkost. Tudi hrana, ki s svojo pojavo spominja na različne odrezane dele telesa, izpadle zenice in lobanje, ni na mojem repertuarju priljubljenih. Zelo težko se namreč pripravim po grlu spraviti nekaj, kar zgleda kot okrvavljena odrezana okončina. Tudi če bi zraven mene stal Adam Levine in mi z nežnim glasom prigovarjal, da je le hrenovka. Ne hvala. No … za Adama bi si mogoče premislila, ampak vseeno … bljek. Raje ostanem pri bobi palčkah, ki jih še nihče ni lomil in namakal v paradižnikovo omako.

Nosečnost za telebane, osmič: še 26 dni

Prepričana sem, da nisem obdelala vseh nosečniških tem in področij. Kot vsaka prava mommy blogerka bi morala vsekakor pokriti še področje vseh nujnih potrebščin (tako za otroka kot tudi za bodočo mati), otroške garderobe, večjih kosov pohištva, tega, kako bom 14-letno psico podvrgla stresu novega člana, ki bo zahteval vso našo pozornost in nenazadnje se prav nič nisem dotaknila vprašanja vzgoje. Kje so še teme o pitju čaja iz malinovih listov, masaži presredka, dihalnih vajah, sprostitvenih tehnikah in drugi pripravi na porod. 

Danes sem dobila vprašanje, kaj počnem v teh dneh. No, roko na srce, že tam nekje konec junija sem se odločila, da do novembra ne bom iskala kakšne nove študentske zaposlitve in tako sem stres, ki bi ga prineslo uvajanje na novem delovnem mestu, raje zamenjala s petimi tedni morja. Tako sem se že popolnoma aklimatizirala na življenje doma in moj vrhunec dneva predstavlja že samo to, da zlikam koš perila ali grem s Pesjanko na sprehod. Treba je biti zadovoljen z malim.

Te dni tako predvsem odštevam. Včeraj sem malo jokala, ker sem odkrila, da so se mi na delu trebuha, ki ga s prostim očesom brez pomoči ogledala ne ujamem več v vidno polje, razpasle strije. (Pa ni hude panike, zaradi tistih treh tednov morja, ko moj trebuh dejansko neposredno uzre širni beli svet, ne bomo preveč travmirali.) Danes počasi obupavam nad urejanjem otroške garderobe ker 1) so hlače št. 56 in 68 popolnoma enakih velikosti in 2) so se v predalniku znašli neki hecni kosi, katerih poimenovanja ne poznam, kaj šele njih uporabe. Danes sem si pripravila torbo za v porodnišnico in spet skorajda diplomirala iz tega, ali je ljubljanska porodnišnica dovolj dobro založena z mrežastimi hlačkami, prebrala približno pet forumov na temo bombažnih vložkov, predvsem pa še vedno ne vem, katere prigrizke naj spakiram v torbo. 

Grem sedaj raje napisat kaj bolj smiselnega. Ananasova torta z belo čokolado in kokosovim biskvitom. Pina colada torta. 

Kolo in špinačna lazanja

Tako kot sem se pred nekaj leti rada vozila z avtobusom v službo, ker sem lahko za tistih nekaj deset minut pobegnila v domišljijski svet knjig, ki sem jih prebirala, se danes le stežka odločim, da ne bi šla s kolesom v službo. Kar pa je bilo v zadnjem tednu nekoliko težje izvedljivo, saj je cele dneve bolj ali manj deževalo. Na srečo sem pri noni pred nekaj meseci odkrila ogromno pelerino, ki kar dobro opravlja svoje delo, mi pa manjka še par stvari, ki bi mi res omogočale vožnjo s kolesom, ne glede na to, koliko dežuje. Kapuca mi namreč ali drsi dol iz glave, ali pa mi popolnoma zapira vidno polje pri straneh, kar je precej tečno, saj ne vidim avtomobilov, ki morda zavijajo desno čez kolesarsko stezo (in med dežjem ne pričakujejo kolesarjev). Poleg tega mi gredo dežne kaplje v oči in je tečno gledati. Kar pa je obvezno pri vožnji s kolesom. ;) Pa sem prišla na idealno rešitev, seveda! Že nekaj časa sem razmišljala, da bi bilo dobro, če bi si kupila čelado, pa sem si vedno premislila, ker je bila predraga, ali pa sem z njo izgledala hecno. No, našla sem eno, ki je bila cenovno ugodna in sem se za varnost požvižgala na izgled. Sem pač hecna, kaj zdaj. Druga izboljšava, ki jo pa še moram izpeljati je ta, da 'oblečem' noge nekako od kolena navzdol z nečim nepremočljivim. Pelerina je sicer v zmernem dežju čisto dovolj, če pa imam kakšno torbo več s sabo (za telovadbo ali službeni prenosni računalnik), pa ni več tako prijetno in pridem na cilj s precej mokrimi hlačami. Ideje?

Lazanja vsekakor ni rešitev za mojo kolesarsko zagato, je pa vedno dobrodošla rešitev za dobro kosilo. Enega od teh deževnih dni sem pripravila špinačno različico in z njo pocrkljala najina želodčka. Danes na meniju torej špinačna lazanja s feta sirom.

Krapec!

Poletje je mimo in naše kuhalnice, ki so lansko leto pridno kuhale v Mercatorjevem KuhaM projektu, so se spočile in so pripravljene na nove izzive. Letos bodo izzivi še posebej zanimivi in povsem drugačni od tistih, s katerimi smo se spopadali lansko leto. Te dni lahko v Mercatorjevih prodajalnah zasledite tipične izdelke iz Pomurja - gre za projekt SloFest, s katerim želi Mercator kupcem še bolj približati slovenske pokrajine z njihovimi tipičnimi kulinaričnimi dobrotami. Tudi blogerji, ki sodelujemo v projektu KuhaM z Mercatorjem, smo bili povabljeni, da raziščemo slovenske pokrajine, ki so kulinarično še kako pestre, žal pa se velikokrat ustavimo samo pri tistih najbolj znanih in niti ne raziščemo še vseh ostalih dobrot, ki nam jih določen predel ponuja. Saj ste uspeli razbrati, da ciljam na prekmursko gibanico, kaj ne? No, Prekmurje in Pomurje nista samo gibanica in bograč. Ampak preden se podamo v kulinarične vode, najprej razdelajmo, kaj Pomurje sploh je. Vsi večinoma rečemo področju, ki ga zajema izraz Pomurje, zgolj in samo Prekmurje, včasih kdo doda še Prlekijo. No, stvar je v resnici taka - Pomurje ne zajema zgolj Prlekije (med Dravo in Muro) in Prekmurja (od Mure naprej), ampak še nekatera druga področja, kot si lahko preberete tule. Toliko, hiter tečaj geografije Pomurja, hehe.

Kot sem že napisala - Pomurje nista samo prekmurska gibanica in bograč. Tu je še bujta repa, pa en kup močnatih jedi (mlini na Muri, logično), brez bučnega olja pa tako ali drugače ne gre. No, in če kdo v izobilju uporablja meni tako ljubo proseno kašo, potem so to zagotovo Pomurci. Zato je tudi današnji recept proseno-kašnat - predstavljamo vam Krapce!

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati ... v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. "Smisel" babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.