Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila 'naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo'. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.

Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,...

Švedske mucke

December, še malo prej v letu smo komaj čakali nate, zdaj pa se mi bolj zdi, da nam boš ušel, še preden te uspemo sploh dodobra zagledati. Vse/i tako hiti/mo in hiti/mo, da sem ravno zajela sapo, pa bo že januar. In še eno leto. Šestnajstka. Dva-šest-najst. Miselno sem še vedno nekje v začetku oktobra, vreme očitno tudi. Malo prej sem šla čez staro jedro Ljubljane in se čudila toplemu vetru. Saj ne, da kuhanček ne bi pasal, ali pa, da bi si želela snežne zamete brez možnosti izhoda, ne ne, želela bi si tisti stari božič nazaj. Tisti, ko smo lopatali parkirišče na petek in svetek, ko smo hodili po snežnih kozjih stezicah, drevje je počivalo pod težo odeje in so bili letni časi jasno opredeljeni. Tako zimo sem imela res rada. Danes, 22. v mesecu, ko bi moralo prvo navdušenje nad snegom že zbledeti in bi se roke že navadile mrzlih kep, mi še vedno nismo videli snega tako, zares zares. Vem, to je pač zima, ki jo imamo, jamr čez 'včasih je bilo pa to tako...' ne pomaga, ampak potožim pa lahko. Vreme, tole ni za nikomor. A veš.

In ker je treba tale decembrski vrvež malo umiriti, se vsesti, narediti kakšen drzen plan za leto, ki nam že precej od blizu žuga, da prihaja, vam ponujam rešilno bilko. Nalijte si šalico mleka, zleknite utrujene nožice na kavč, odprite škatlo s temi krasnimi piškoti in si zamislite, da se vam nikamor ne mudi. Ni vam treba pospravljati stanovanja, ni vam treba v trgovino na drugo stran mesta, kup umazanega perila ne obstaja, psa ni treba ravno zdaj peljati ven. Samo pomakajte piškot v mleko in uživajte. Napolnite svoje baterije, ta mirnost vam zna priti še kako prav v tej decembrski noriji in na družinskih srečanjih. Bo šlo?

Evergreen mafini

Vsakič, ko pečem mafine, manično iščem pravi recept. Receptov je najbrž na stotine, ampak pečem jih vedno po istem. No, najprej sem jih pekla po enem, potem sem jih začela peči po Tininem, ki pa ga je objavila na svojem starem starem blogu. Vedno pozabim, kako se kliče in vedno brskam po spominu in spletu, da najdem ta recept. Zdaj pa dovolj, še enkrat ga bom zapisala tu, da ga bom naslednjič lažje našla. :)

Mafine sem sicer pekla v petek, vendar nisem imela namena pisati te objave, zato nisem posnela ravno veliko fotografij. Tako da bodo prišle prav fotografije iz mojega arhiva. Ne shranjujem jih zaman. \o/

Recept, ki ga bom zapisala je čisto osnoven in se mu lahko dodaja vse mogoče dodatke, da dobimo slastne različice mafinov. Včasih je treba dodati še pljunek mleka, ali ga dodati manj. Sicer pa mešajte dobrote zraven po mili volji. ;)

Presni cookiji z brusnicami in koščki čokolade

Brez skrbi, nisem padla z Marsa, da bi mislila, da besedna zveza 'zdrava čokolada' ni že tako ali tako dovolj zgovorna in da potrebuje še dodatno reklamo. Ampak vseeno. Nekaj tednov nazaj smo Bormašince dobile vprašanje, če želimo preizkusiti zdravo čokolado. Aaaam, jaaa!!?? Ni potrebno poudarjati, da smo ob prebiranju sporočila imele občutek, da je življenje končno dobilo smisel. Da lahko jemo čokolado, brez da bi se zredile?! Our work here is done!

Sivi lasje in orehovi rogljički

Na predvečer 23. rojstnega dneva se je pod neusmiljeno razsvetljavo študentske kopalnice na vrhu moje glave nekaj zasvetilo. Večkrat. Na narastku. Še preden sem dvakrat pomislila, so moji prsti izpulili lase, ki so se prav po hinavsko začeli obnašati zelo … starikavo. Osiveli so. Sive lase imam. Siva je tako dokončna. Še nikoli se nisem počutila tako mlado, kot prejšnji teden. Premlado, da bi se mi dogajale stvari starih ljudi!

In če mislite, je bilo tole dramatiziranje, vam očitno še nisem razložila, kako sem oktobra brata peljala k frizerju in se nato na stol usedla še sama (ponavadi me postriže cimra). »A se barvaš?« »Ne.« *frizerka zdrsi s prsti med lasmi* »Aha, saj vidim zdaj, da se vidijo sivi lasje.« Do takrat sem imela vsak siv las preštet. Sedem jih je bilo do letošnjega oktobra. Pogovor s frizerko se je na tej točki nehal, tako kot tudi upanje na večno mladost.

Na poti domov sva se s tamilim ustavila v drogeriji, kupila barvo za lase in dve uri kasneje in eno kopalniško katastrofo kasneje sem samo čisto malo obžalovala svojo odločitev. In te male sive barabice so si drznile pogledati ravno na vrhu glave, da jih nisem mogla zapaziti že prej, ampak šele po dveh centimetrih življenja. No, sedaj sem v procesu sprijaznjenja s staranjem (zelo slabo mi gre) in poskuša preživetja veselega decembra (še malo slabše).

Kakorkoli, leto je okoli in jaz sem nad peko piškotov navdušena ravno toliko kot lani. Nisem.

Piškot sendvič in televizija

Včeraj dopoldne sem se odpeljala v Velenje. VTV nas je povabil, da se udeležimo oddaje Nanovo, v kateri smo se tokrat pogovarjali o bloganju. Poleg mene kot predstavnice bormašinc je bila še Katja iz lepotnega bloga Viva la vida. Voditeljica oddaje pa je Sara, ki naju je sprejela s sproščenim klepetom pred snemanjem. V studiu kasneje tudi zaradi tega pravzaprav ni bilo nič kaj drugače. Zdelo se mi je, da smo bile vse tri precej sproščene in lahko bi se pogovarjale pred kamero še vsaj še enkrat toliko časa kot smo se v resnici. K temu je najbrž pripomoglo tudi dejstvo, da smo bile v studiu same. Režiser je sedel v režiji (sobici ob studiu), nam trem pa so družbo delale zgolj tri kamere, za vsako ena, in velika televizija, na kateri smo videle naš posnetek. Kamor pa nismo smele gledati, ker potem na posnetku zgleda kot da gledamo nekam stran in smo nezainteresirane.

Kot sem rekla, govorile smo o bloganju, kaj natančno pa ... glej oddajo. :P Lahko si jo ogledaš 17., 19. in 27. decembra ter 4. januarja vsakič ob 18.00 na VTV. Tudi če nisi lokalec, si boš oddajo najbrž lahko ogledal_a, saj je z digitalnim signalom dostopna preko večine operaterjev. NA Siolu najdeš VTV na kanalu 671, pri Telemachu je na programu 146, pri T2 na 18, pri Amisu nisem našla, na katerem kanalu je, je pa v shemi, tako da je treba samo malo preklikat med kanali. Oddaja se bo predvajala tudi na nekaterih drugih lokalnih televizijah, vendar ne vem točno katerih. Lepo vabljen_a k ogledu.

Kako mi je bilo? Lušno, veliko bolj sproščeno, kot sem mislila, da bo. Proti koncu oddaje nam je celo zmanjkalo časa, da bi se pogovorile o vsem, kar je bilo v planu in včasih sem se morala prav ugrizniti v jezik, da nisem vskočila še s kakšnim komentarjem ali mnenjem, ki sem se ga spomnila ob Katjinih ali Sarinih besedah.

Ampak pustimo televizijo na strani, čas je za piškote. S prvim receptom vam je postregla že Tina, danes pa so na vrsti moji. Sploh ne vem, kako bi jih poimenovala. V knjigi, iz katere sem pobrala recept so to čokoladne tortice in vsekakor mislim, da je ime čisto pravo, saj je piškot kar 'understatement'. Po tem, ko sem poskusila prvega, sem namreč želela pojesti vse. In vsak dan razmišljam, da jih moram ponovno speči. Za božično darilo bom vsem podarila kar te piškote, si pravim.

Prišel je Miklavž ...

... in v resnici mi še nikoli ni bilo tako zelo vseeno. Prišlo je tudi dete in z njim neprespane noči, pokakane plenice, grozen musklfibr v desnici, en kup vprašanj, zakaj stvari ne potekajo tako, kot so mi jih predstavili v šoli za starše in izkoriščanje vsakega prostega trenutka za zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb, kje je šele kakšna dodatna dejavnost.

Ampak saj bo. Iz dneva v dan bo bolje. Ko sem že čisto na robu obupa, zaspana, ko z malo štruco, (boleče) prisesano name, dremuckam na kavču in se sprašujem, kdaj bo bolje, jo pogledam in se opomnim, da ona ni na svetu zame, ampak jaz zanjo. Ona je najina odločitev in stopnja pritoževanja nad dano situacijo je samo stopnja sebičnosti, ki jo človek premore. Tile prvi dnevi so težki, ampak za Miklavža prihodnje leto bo že vse bolje. In na tem mestu samo še globoka zahvala moji mami in Denisu ... brez njiju bi lačna ležala v kotu razmetanega stanovanja. Za letošnje decembrske praznike resnično ne potrebujem ničesar več drugega, kajti njuna pomoč je najbolj dragoceno možno darilo.

Pa začnimo s piškoti. Čisto na hitro.