Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina - vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa ... kaj je to? Ja, ja, rada jem. :)

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak ... športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. ;)

Torta za dušo

No, sedaj, ko pa mi kronično primanjkuje časa (popravek, ne da mi ga primanjkuje, ampak odločila sem se, da ga vsega posvetim naši najmlajši), si pa lahko izbiram, kdaj in kakšne torte bom pekla. In v teh treh mesecih sva z Gajo končno uspeli ujeti tak ritem, da si njene vmesne dremeže in trenutke, ko se sama zamoti v igralnem centru, brez skrbi sama privoščim za ustvarjanje v kuhinji. Takole pozno pozimi/zgodaj spomladi se pri nas že začne sezona rojstnih dni in prav super se je bilo zadnjič premišljeno lotiti peke tele čokoladno-pomarančne lepotičke. 

Aha, vas zanima še kaj o dojenčku? Trije meseci so mimo. Ponoči je že zelo lepo spala, pa je na to pred 14 dnevi uspešno pozabila in tako me ponoči vrže pokonci tam nekje minimalno trikrat, včasih pa tudi petkrat. Tam nekje ob 4. uri zjutraj ponavadi tudi ne bi več nazaj zaspala, takrat v igro vstopi še Denis, pa čeprav mora zjutraj v službo. Se je pa mala mrhica končno uspela malce bolj konkretno in "v šusu" najesti. Čeprav sem z dojenjem skoraj obupala že po 14 dneh, so sedaj trije meseci mimo in ... no, prsne blazinice so še vedno v igri, hehe. Je pa otroček pri tej starosti že hudo zanimiva reč. Smeji se, včasih ji uspe odgovoriti z "abu, agu, ee, oo, grhdgrgr", največja fascinacija v tem trenutku so pa njene roke, natančneje desnica. Gledala bi jo lahko pol ure, nato jo v naslednje pol ure želi pojesti. Krave pase že hudo suvereno, to, da bi se obrnila iz trebuha na hrbet pa je zaenkrat zgolj še teorija, na prakso bo potrebno malce počakati. Veliko že zna, zaspati sama še vedno ne. Bo že. 

Gremo k tortici. Torta s pomarančno peno, čokoladnim ganašem in orehovim biskvitom.

Česnova juha

Že cel mesec pišem to objavo. Ali pa kakšen dan več. Vmes sem sicer napisala in objavila recept za skutne vozličke, ampak tale juha mi pa kar ne gre. No, da ne povem, da sem imela v plano jo skuhati in objaviti recept že enkrat od lanskega leta. Kaj se dogaja? Mislim, da sem danes dojela, da recepta enostavno nočem deliti z vami, ker je ta česnova juha res tako dobra, da bi jo obdržala kar zase. Ker pa načeloma nisem sebičen človek, sem doumela, da imam druge, kot da se posedem za tipkovnico in spišem tole objavo.

Masten pust

Leto je naokoli in smo spet pri pustu in Mercatorjevemu #kuhaM izzivu ob tej priložnosti.

Lani smo se lotile zdravih krofov. Nisem prepričana, kako dobro nam je šlo. Dobro, nekatere domislice so se izkazale za zelo okusne. Da bi jim pa rekla, da so krofi, ali zdravi, to pa niti ne. Letos so bila navodila ob izzivu nekoliko bolj ohlapna. Nekaj pustnega. Tudi zdravo je bilo nekje omenjeno, ampak sem se delala, da sem to besedo spregledala. Čisto zares ni bilo nujno, da naredim nekaj zdravega. Ampak sem se v duhu novodobnih trendov vseeno malo spogledala z zamislijo o nečem zdravem. Zato sem povprašala strica googla, kaj se kaj pripravlja za pusta. Kakšne so tipične pustne jedi pri nas. Rezultat? Zelo mastno, zelo ocvrto. Jaaaaa, potem pa letos ne bo zdravo, bo pa pusto, sem si rekla in mirne vesti opustila ta kriterij. Kako naprej? Receptov za krofe in flance je ogromno, česa slanega z ocvirki se nisem lotila, sem pa zato zasledila na eni italijanski strani, ki jo spremljam neke druge oblike pustnih sladic, ki pri nas niso tako pogoste. Vsaj v krajih, od koder prihajam sama. Pred vami je torej recept za skutne vozličke.

Najprej sem se psihično pripravila na kuhanje in si rezervirala popoldne po službi in večer za pripravo. Spet, kot že velikokrat, se je izkazalo, da ni bilo nič težkega. Še kar se nisem navadila, da je večina receptov (ki jih izbiram), enostavnih.

A imaš jajca?

Odkar imam svojo kuhinjo, kuham na indukciji. Zadeva je super, po parih letih trpljenja ob čakanju, da voda za makarone zavre na steklokeramični plošči, je indukcija pravi balzam na želodec. Ne vprašajte, koliko nezdrave hitre hrane in prigrizkov lahko človek zmeče vase med čakanjem, da zavrejo 3 litri vode. Noro. No, indukcija pa prinaša drugačne izzive. Posoda. Kadarkoli opazim kakšen lep lonec ali ponev, najprej hitro preskeniram, kje se nahaja znakec za indukcijo. Žal ga vse prevečkrat ne najdem. Smrk. 

Zadnjič sem na poti s sprehoda videla našega poštarja, kako je z motorjem hitel proti pošti, na prtljažniku pa je imel prav hecno pripet en sam paket. No, ta paket je bil moj. Ko sem ga naslednji dan prevzela, sem v trenutku raztrgala škatlo in pričakala me je fenomenalna Tefalova ponev Ingenio. Z njo nas je razveselil Mercator, da bomo še bolje kuhale. S puncami smo se dogovorile, da bo ponev kar krožila, vsak mesec bo pri eni. Potujoča ponev. Ponev prijateljstva. 

 

 

 

  

 

Kdaj ste nazadnje kakšno stvar naredili prvič?

Ne bom vprašala, kako kaj novoletne zaobljube okoli diet. Ker vem, da nam je večini malo nerodno, ko pogovori sredi januarja nanesejo tudi na te, lahkotne teme. Letos, za spremembo, se nisem slepila in sem si obljubila na prvega zjutraj samo to, da se bom imela rada (no, pa da bom pila vodo ob alkoholu, ampak pustimo to). Najprej to pomeni, da si ne bom lagala. Hkrati, da si ne bom prizanašala. Da bom želje, ki jih že dolgo nosim s seboj, letos skušala uresničiti; če mi ne rata, vsaj poskusila bom. In to, da bom vsak teden naredila nekaj, kar še nikoli nisem. To ne pomeni samo veliko potezne 'leteti na Luno' situacije, ampak predvsem nove poti, jedi, se vrgla v stvari, ki me delajo negotovo, rekla kakšen 'ne' več in potem tudi kakšen 'ja' več, spremenila kakšno reč ali dve, pa bo. Zavedati se, da lahko delam nove stvari. Saj veste, tisti 'Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?'.

In Bormašina mi je pri tem v veliko pomoč. Sicer ga, zelenega zmešančka, nisem naredila prvič, je pa prvič na blogu, in to šteje. Mercator nam je spet pripravil izziv, tokrat zelenjavno-sadni. Mislim, da ni treba posebej povdarjati, da je namen tega ena sama kipeča gmota zdravja, sijoče in bistre oči, lepa koža, malo dlje sit želodec in zraven izgubljena kakšna deka? Ja, vam povem na dolgo?

Bila sem prepričana.

Da mi letos lani za rojstni dan moje mami ne bo uspelo pripravit torte. Predviden datum poroda sem imela 17.11., moja mami praznuje 22.11., no, rodila sem pa šele 27.11. In sem spekla torto. Če smem soditi sama sebi, je bila tole absolutno najboljša torta, kar sem jo kdaj pripravila. Res je, da mi je vzela malce več časa, ampak bila je izjemna.

Še kdaj bi jo pripravila. A sodeč po trenutnem ritmu mojega življenja, bom za tak projekt zrela tam nekje okrog leta 2020. Tako to je, ko imaš otroka. Popravek - tako to je, ko imaš otroka, kot je naša Gaja. Čez dan si privošči približno petnajst tisoč 5-minutnih power nap-ov, v tem mesecu in pol pa sem se že dodobra izpilila v enoročnem pospravljanju, umivanju zob, kuhanju (beri: pogrevanju že vnaprej pripravljene hrane) in še kaj bi se našlo. Samostojno si od Gajinega rojstva še nisem skuhala kosila. 

Grem hitro na recept za tole lepotičko, preden se izteče 30-minutni (šokantno!) počitek. Predstavljam vam torto z limonino kremo in borovnicami.