V bazi naših receptov se sicer že skriva recept za čemažev pesto, pa naj ga na tem mestu še enkrat izpostavimo. Upam, da ste si nabrali celoletno zalogo, tale pesto je namreč (pustimo ob strani to neverjetno poslovenjeno verzijo, hehe) v kombinaciji z domačimi testeninami res rešitelj in ultimativno zatočišče, ko je treba nekaj skuhati RES na hitro.
Včasih so preproste stvari najboljše. Ena od takih je domača paradižnikova omaka. Sicer večinoma za omake uporabljam kar kupljene paradižnike v konzervi ali steklenici, že spasirane. Ko pa je sezona paradižnikov in jih imam v hladilniku dovolj, si privoščim tudi doma pripravljeno paradižnikovo omako. Saj veste, v trgovini kupljene stvari niso nikoli tako dobre. To absolutno velja tudi za paradižnikovo omako. Ko sem jo prvič pripravila sama doma, bi najraje kuhala samo še to, nikoli več kupljene. Res je čisto drugače. Tudi če paradižniki niso iz domačega vrta, temveč iz trgovine. ;)
Recept je tako sila preprost, da nisem vedela, ali naj ga sploh napišem. Potem sem si pa rekla, da nikoli ne veš. Mogoče je pa med bralci kakšen začetnik, ki bi rad začel s čim preprostim. Tako da, tu je moj najljubši poletni (paradižnikov) recept. Ki mu lahko dodajate različne sestavine po okusu in ga spremenite v kopico novih receptov in okusov.
Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko - domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.
Poleg čokoladnih raviolov smo Bormašince postregle še s skutnimi truffli iz albuminske skute. Nekaj smo jih povaljale v parmezanu, nekaj v čemažu, nekaj pa v nasekljanih suhih figah. Še dobro, da smo se odločile tudi za ta prigrizek, po zaslugi gneče na primorski avtocesti smo na kraj dogodka namreč še celo malo zamudile, pa potem smo iskale tekočo vodo in največji lonec, kar ga premore moja kuhinja, poln vode, tudi potrebuje kar nekaj časa, da zavre (da smo v njem lahko pričele s kuhanjem raviolov) ... Tele kroglice so bile prave rešiteljice, da gosti niso obstali pred praznim štantom.
Tam nekje v sredini aprila nas je Bratinov povabil k sodelovanju na festivalu Okusi Vipavske 2016. Že lani sem zasledila, kako so nekateri kulinarični blogerji sodelovali v čudovitem ambientu dvorca Zemono in samo upala sem, da bo še katera od Bormašinc za akcijo. In res, prvi majski vikend smo Bernarda, Sanja in moja malenkost preživele hudo delovno. Napele smo možgančke in povprašale brbončice, s katerimi okusi bi razvajale zahtevno publiko. Malce lažje delo smo imele, ko sta nam kot glavni sestavini bili določeni ovčja skuta in med, še lažje pa smo se še vse pod vplivom našega testeninskega tematskega sklopa hitro odločile, da pripravimo sladek kakavov raviol. Ker naju je z Beti najin čokoladni raviol tako zelo navdušil, pa še mislile smo si, da bo primorsko občinstvo navdušeno nad pašto, tako kot naša Ana ...
In res so se okusi odlično ujeli. Kakavovo testo z nadevom iz albuminske skute z orehi ... vse skupaj v, tako kot je spesnila Beti, medeni kopeli.
Naj najprej spravim tole iz sebe, potem pa lahko nadaljujemo kot običajno. Izraz testenine je zame vse preveč sterilen, da ne govorim o žaljivosti makaronov, zato naj vam povem, da zaključujem tale tematski sklop s pašto. Nekaj o njej so povedale ostale punce, tako da se ne bom ponavljala, vam bom pa predstavila še kakšno drugo obliko pašte.
Za uvod pa: pašta je zakon. Tako kot Sanja, bi tudi jaz lahko jedla pašto vsak dan. Sicer je ne jem več toliko , kot sem je, saj jo je v nekem delu zamenjal riž, ker moj gospod. Moj tata (beri: oče) bi na to rekel: 'Rajš ku rajž, rajš neč,' (beri: 'raje nič kot riž'). Kakorkoli, domača pašta!
Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.
