Kostanjevanje in ena slastna zadeva

Padla sem iz pisalne prakse. Sedim pred praznim zaslonom že en lep čas in kar ne vem, kako začeti. Okej, tema je kostanj. Začnem kakšno brezvezno o tem, kdaj je kostanj in kako vsako leto tuhtam, kdaj je kostanj in če ga grem že lahko nabirati? Ma ja, lahko bi, ampak saj je brezveze. Lahko bi pisala o tem, da je v Sevilli kostanj "zrel" kar cel mesec kasneje in da smo ga 4 leta nazaj nabirali šele za prvega novembra? Meh. V resnici pa bo še najboljše, da pišem o tem, da imam novo službo, da gre mladič kmalu v vrtec in da niti ne bom jaz tista, ki jo bo uvajala. Vse se je zgodilo res hitro - en hip sedim pri mentorici in debatiram o potencialni temi za magistrsko nalogo, drug hip pa že naročam napotnico na študentskem servisu. Precej sem oklevala med tem, ali se najprej posvetiti magistrski nalogi in Gajo počaaaaaaasi uvesti v vrtec, ali pa poiskati službo in poskrbeti za varno prihodnost. 

Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.

Tolažilna čokoladna torta

Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?

Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.

Kokosova torta

Uh, kar nekaj časa je že minilo. In vsekakor sem s temi besedami začela že marsikateri zapis, hehe.

No, kaj se zadnje tedne dogaja pri nas? Dojenček raste in kmalu bo postala malčica. Vse, kar so mi prej govorili, je čisto res - "počaki, da malo zraste, boš skos letala za njo!" Dnevi, ko je nemočno ležala na igralni podlogi in strmela v igrače nad sabo, se zdijo stoletja daleč. Sedaj pride sama kamorkoli, povzpne se na karkoli in zanimivo ji je prav vse. Zlaganje čistega pribora iz pomivalnega stroja? Ni problema. Še raje ima, če ujame trenutek, ko v praznega nalagam umazano posodo - ni ga lepšega, kot polizati ostanke zajtrka z žlic. To obdobje je res pestro in zanimivo, vsekakor pa tudi naporno. Ampak ne bi se vrnila nazaj! Uh, to, ko opažam, kako me začenja to malo bitje razumet, kako povezuje besede, ki ji jih izrekam in se nanje odziva - to je vredno ogromno in nobena utrujenost me ne odvrne od tega, da bi se vrnila par mesecev nazaj. 

Da ne bom preveč dolgovezila, kakšno modrovanje lahko prihranim še za drugič. V zadnjem času je med mojimi prijateljicami precejšnji babyboom - pa tudi na sploh opažam, da je moja generacija (+/- 3 leta) prišla v rodno obdobje, hehe. In tako je včeraj na spored prišel še en babyshower presenečenja. Tudi meni so ga punce lani pripravile, letos pa sem bila jaz na drugi strani in prav podoživljala sem občutek, ko obstaneš odprtih ust. Imele smo se super, dobro jedle in pile, sama pa sem za to priložnost spekla Kokosovo tortico. Nežna, sočna, malce kiselkasta, ne preveč sladka, mmm ... Res je bila dobra! 

Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč - čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.)

Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo ... treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe - eni so za, drugi še vedno ne ... Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej ... zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede - vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.

Ko hiša diši po domačih dobrotah

V nedeljo popoldne sem se odločila, da bom spekla nekaj rogljičkov za naslednji dan (a ni fino začeti tedna s svežimi domačimi rogljički?). Za zajtrk oziroma za malico za mojega gospoda. Velikokrat si namreč privošči kakšen pekovski izdelek za malico v službi, v nedeljo pa v trgovini nisem dobila več nič, kar bi lahko pomalical. Zakaj mu malice ne bi spekla sama doma?

Ker mi listnato testo ni tako pri srcu, sem se odločila, da poiščem en star recept za rogljičke iz kvašenega jogurtovega testa. Prepričana sem bila, da sem ga že objavila na bormašincah, ampak ga nisem nikakor našla. Naslednjič ga bom, ker ga bom zares zapisala. ;)