Ena nova mašina v kuhinjo, pet starih ven.

Saj poznamo tisto zgodbo ... se vselimo v novo stanovanje, ali pa samo v novo kuhinjo. In razmišljamo, katere naprave vse potrebujemo - poleg loncev, krožnikov, kozarcev in pribora, se ve. Naša Sanja bi o tem lahko kaj povedala, nedavno je postala lastnica svoje pečice (to je najbpomembneje, hehe!) in seveda vsega drugega, kar pride poleg. Kar precejšen stres, kaj ne? Ko pa enkrat človek dobi otroka, se število aparatov, ki jih potrebujemo, še za enega ali dva poveča. 

Pa poglejmo, katere aparate vse potrebuje mlada ženska (z otrokom) v kuhinji. Ker je zdravo življenje (in z njim smoothiji) sedaj tako popularno kot leta 1998 Esmeralda, seveda za začetek potrebujemo dober blender. Saj veste, tak, s stekleno posodo, ker plastična hitro postane umazana in grda, pa da je dovolj velik in močan. V njem lahko pasiramo tudi kakšne juhe, ampak kdo bo 2 litra zelenjavne juh prelival v stekleno posodo, v takem primeru je obvezen tudi palični mešalnik, seveda. No, ampak palični mešalnik zna zelo fino spasirati, kaj pa, če želimo samo malo nasekljati? Potem je obvezen sekljalnik. Tak manjši, priročen, da ga hitro vzamemo iz predala in v njem sesekljamo zeliščni nadev za bagete. Ampak brez njegovega velikega brata, multipraktika, pa spet ne gre. Le kje bomo ribali jabolka za štrudelj? Pa mesili krhko testo in drobili piškote z maslom za tortno podlago? Dodamo še to na pult! Zdaj imamo pa res že skoraj vse. Opa, ne, še eno stvar smo pozabili - zmogljiv mešalnik! Bor mašino za punce, po domače. No, za kakšno hitro stepanje smetane za sadno kupo ali pa mase za palačinke bo čisto zadostoval ročni mešalnik. Zdaj pa, ker dober biskvit res ni tak, kot mora bit, če ga nekdo 10 minut neusmiljeno ne pretepa, je pa več kot dobrodošel tudi tista ornk bor mašina za punce, stoječi mešalnik! Pa ta nam zgnete tudi tako kvašeno testo za potico, da bi se še moja babica v grobu obrnila od navdušenja. Imamo že vse? Ah, kje pa - imamo vendar otroka! Obvezen je soparnik. Saj veste, da nam vitaminčki in minerali ne pobegnejo vsi v vodo med klasičnim kuhanjem.  

Zdaj imamo pa res vse. Kar veliko, ane? Vam je ostalo še kaj prostora na pultu? Vsaj za eno desko in nož, na kateri boste sekljali čebulo?

#Polonapolona: Kava v najboljši družbi

Priporočajo izogibanje svojih vzornikov, ker se bojda rado zgodi, da moraš nato kakšen popoldan preživeti v družbi razočaranja in sladoleda. In ker je Roald Dahl pod rušo šel žurat že davno preden sem sama ugledala luč tega sveta, dobronamernemu nasvetu nisem posvečala prevelike pozornosti. Potem pa je v naš elektronski poštni predal priletelo nadprijazno povabilo na predstavitev nove kolekcije Polonapolona šalc in sem vse spustila iz rok ter odfrčala v bistro na vogalu, nekaterim poznan tudi po najboljši kavi v mestu.

Božični porridge in december z Lidlom

Danes se javljam bolj na hitro. Kot kaže bo december zame zelooooo pester in prvi vikend, vsekakor mineva v takšnem duhu. Ne le, da se v službi dogajajo super fine spremembe, tudi dela je več, kot ga je bilo v moji dosedanji karieri. Ni se za pritoževat, glede na to, da se ukvarjam z zaposlovanjem, kajne?



Ne le, da so moji dnevi med tednom zapolnjeni s službenimi obveznostmi, fitnesom in kuhanjem, tudi konci tedna niso nič manj hektični. Prvi decembrski vikend se tako ukvarjam z nakupovanjem in ustvarjanjem božične dekoracije za naše pisarne. Khm, sama sem se javila, khm. No, ampak kot izgovor naj omenim, da sem prepričana, da bo okrašen delovni prostor vsem vlil še dodatno motivacijo in v kolektiv prinesel pozitivno praznično vzdušje, ki ga, roko na srce, sicer ne primanjkuje.

Pa to še ni vse. Če še niste slišali, smo Bormašince v mesecu decembru zadolžene, da vam vikende popestrimo tudi na Lidlovem Instagram profilu! I know! Vse smo nad idejo navdušene in smo se polne elana zapodile v ustvarjanje novih vsebin za naše razširjeno občinstvo. Torej, če še niste, takoj lajkat Instagram profil lidlslovenija, kjer vam prvi decembrski vikend krajša moja malenkost ☺



Za konec pa vas puščam z receptom za hiter, neverjetno okusen in zdrav zajtrk, ki si ga vsako jutro grejem v službeni mikrovalovki. Ja priznam, obsedena sem ☺



 

[yumprint-recipe id='145'] 

 

Save

Keto korenčkovi mafini

Se še spomite, kako sem v svoji zadnji objavi jedla svoja čustva s pomočjo čokoladne torte? In se še spomnite, kako sem si obljubila, da se nezdravim pregreham ne bom predajala predolgo?

Torej, danes vam ne bom dajala razlogov, da se od žalosti 'nažrete' do onemoglosti in nepremično obsedite pred deveto sezono Prijateljev. Danes bomo pekli keto mafine, še prej pa vam bom napisala nekaj koristnih nasvetov, ki so meni pomagali na poti iz čustvenega prenejedanja.

Kostanjevanje in ena slastna zadeva

Padla sem iz pisalne prakse. Sedim pred praznim zaslonom že en lep čas in kar ne vem, kako začeti. Okej, tema je kostanj. Začnem kakšno brezvezno o tem, kdaj je kostanj in kako vsako leto tuhtam, kdaj je kostanj in če ga grem že lahko nabirati? Ma ja, lahko bi, ampak saj je brezveze. Lahko bi pisala o tem, da je v Sevilli kostanj "zrel" kar cel mesec kasneje in da smo ga 4 leta nazaj nabirali šele za prvega novembra? Meh. V resnici pa bo še najboljše, da pišem o tem, da imam novo službo, da gre mladič kmalu v vrtec in da niti ne bom jaz tista, ki jo bo uvajala. Vse se je zgodilo res hitro - en hip sedim pri mentorici in debatiram o potencialni temi za magistrsko nalogo, drug hip pa že naročam napotnico na študentskem servisu. Precej sem oklevala med tem, ali se najprej posvetiti magistrski nalogi in Gajo počaaaaaaasi uvesti v vrtec, ali pa poiskati službo in poskrbeti za varno prihodnost. 

Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo ... Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi.

Tolažilna čokoladna torta

Saj ne vem kje naj začnem. Verjetno bo najbolje, da z opravičilom ostalim Bormašinam. Saj vem, da smo se dogovorile, da bodo v prihodnje naše objave nekoliko krajše in bolj smiselne ampak samo še tokrat mi prosim, prosim dovolite, da blog izrabim kot osebni dnevnik. Obljubim, da vam v zahvalo prinesem čokoladno pito, velja?

Od zadnje objave se je pri meni marsikaj spremenilo. Šele sedaj, ko tole pišem, se počasi zavedam, da se je vse v resnici zgodilo. Da to ni prehodno obdobje in nekaj, kar bo minilo. Ne bo. Konec je. Od danes in za zmeraj. Pa brez skrbi, za vse zunanje opazovalce to ni nič drastičnega. Je nekaj, kar se je večini od nas že zgodilo in vsi, ampak res čisto vsi smo in bomo preživeli. Res je, da čas celi vse rane ampak to vmesno obdobje, tisto, ko boli tako, kot te še ni bolelo a se zavedaš, da ni zdravila, ki bi ti olajšalo bolečino. Ko se zavedaš, da bo bolelo še nekaj časa in si želiš, da bi vsaj enkrat v življenju lahko čas prevrtel naprej na tisti trenutek, ko boš spet pripravljen sprejeti dejstvo, da si sam. In da to ni nič slabega.