Praznična večerja: sprehodi-se-po-trgovini-in-naberi-nekaj solata

Tale naša pojedina je bilo letos že tretja zapored. In res sem se je veselila! Če bi bilo po moje, bi imele take obede vsaj trikrat letno, hehe. Ampak ja, predstavljajte si, kako se uskladiti pet deklet, z najmanj tremi različnimi življenjskimi stili - misija nemogoče. Ampak res se imamo fino, super jemo, in vsako leto tudi bolje kuhamo! Iz leta v leto tudi bolje naštudiramo porcije - če smo se prvo leto odkotalile skozi Bernardina vrata, smo letos po Sanjini juhi in moji solati Ani zabičale, naj pripravi samo eno porcijo glavne jedi. In bilo je je ravno dovolj. 

In tako zaključujemo še eno leto. Kaj naj rečem, zame osebnostno je bilo tudi to leto en hud roller coaster - z majhnih otrokom to res ni težko doseči, hehe. Kuhala sem manj, kot sem upala, da bom, in jedla slabše, kot sem pričakovala, da bom. V letu 2017 je vsekakor veliko manevrskega prostora, da to izboljšam. Smo na Bor mašini imele nekaj super kulinaričnih projektov v tem letu in samo upam, da bo drugo leto tudi tako dobro, če ne še boljše. Vseh projektov na blogu niti ne omenimo, vabljeni na našo Facebook stran, kjer take zadeve vsekakor izpostavimo. 

No, en tak konkreten zaključek leta še spišem, za danes pa preneham čvekati in raje napišem, kako sem za našo večerjo pripravila solato. To je taka solata, ko nimaš kaj dosti časa za razmišljanje, kaj in kako bi, ampak se samo sprehodiš po trgovini (aja, pa časa tudi ni preveč - otrok spi v avtu! Babica jo pa čuva, brez skrbi, ne puščam male Gaje same v avtu. ;)) in upaš, da bo rezultat dober. In je bil! Solata z gorgonzolo, arašidi in še in še. 

Praznična večerja: Korenčkova juha malo drugače

Pa se bliža koncu, ta moj veseli december. Čas, ko raztegujem stene želodca, meje dobrega okusa, zmožnosti denarnice in navdušenje do druženja. Letos se obnašam še posebej dekadentno - toliko hrane in alkohola, kot sem zaužila v zadnjih dneh, si po moje zasluži že kakšno nagrado. Dobila bom pa samo izdatno drgnjenje stegen, saj vem. In čisto sama sem si kriva. *regrets nothing*

Enivejz, do konca leta in lomljenja novoletnih zaobljub pa nas loči še več kot teden in vse dve praznični večerji, zato se spodobi, da vas malo pockrljamo s tradicionalnim slavnostnim Bormašina za punce menijem. Že našim tretjim! Po prvem, izjemno baročnem, nam je pri drugem uspelo dovolj časovno in sestavinsko optimizirati jedilnik, da smo druženje zaključile še pred večerom in brez počenih želodcev. Brez sramu priznavamo, da smo prave pujse pepe, ko se pred nas postavi poln krožnik, zato je bolje, da si že uvodoma postavimo količinske omejitve.



 

In ko je vse skuhano, pomivanje!

Res je, da SilverCrestov Monsieur Cuisine veliko, veliiiiiiko dela opravi namesto nas. Sekljanje, mešanje, kuhanje ... Ja, ni da ni. No, eno stvar pa le prepusti nam. In to (skoraj) v celoti. Pomivanje! Ampak ni panike, na tem mestu ponujam par super nasvetov, ki bodo tudi to, sicer neprijetno opravilo, ki mu ne gre ubežati, olajšali. Jaz sem hudo lena, kar se tiče pospravljanja TAKOJ po tem, ko je jed skuhana in pojedena, hehe. A veste gospodinje, ki grejo zvečer spat, kuhinja pa je taka, kot da nameravajo zjutraj zajtrk postreči s pulta in ne s krožnikov? No, jaz nisem taka. Mene posoda počaka do jutra. Je pa tudi res, da imam hudo travmo - kar se tiče ropotanja zvečer. Te besede sedaj pišem v mojo obrambo, da ne boste mislili, da sem res totalen gnoj od človeka, haha. V glavnem - naša tamicena res nič, ampak čisto nič ni spala kot novorojenček. In sedaj, ko zadnjih nekaj mesecev KONČNO spi, si pač zvečer ne upava galamiti, da je, BOGNEDAJ, ne zbudiva. Tako. No, sedaj pa k čiščenju Monsieur Cuisina, haha. 

Čokoladni mousse. Brez 28 pripomočkov.

Uh, se spomnim, ko sem prvič delala mousse. Seveda je bil po receptu Julie Child, kaj pa drugega. Ena posodica za topit čokolado in maslo. Druga posoda za stepat beljake v sneg. Tretja posoda za stepat rumenjake s sladkorjem. Ne pozabimo termometra. In podaljška. In še eno posodo z vodo, ker rumenjaki se stepajo nad soparo. In potem imamo najbrž še en kup druge opreme, pa sem ta kompliciran postopek že nekaj časa nazaj poteptala globoko v spomin, do katerega ne dosežem več. Ker taka priprava je preprosto - too much. Tu mač. Ni čudno, da so američani iznašli enostaven mousse - ko stopljeno čokolado vmešajo v stepeno smetano. (Kar, seveda, ni tapravi mousse.) Saj ne rečem, dober je in če je treba je treba, ampak za nek preprost posladek kar tako, da vse skupaj izpade malo bolj fino in elegantno in da ga lahko (malce vinjeni) postrežemo za silvestra ... je pa preveč. Ampak, sedaj imamo SlverCrestovega Monsieur Cuisina. Nič več ni preveč. Sedaj je vse samo ... en dva tri. 

Grahova juha

Največja prednost našega Gospodiča je zagotovo to, da zna mešati in kuhati. Pa da zmiksa karkoli neverjetno hitro in neverjetno močno. Pa da je po kuhi umazana ena sama posoda. Hm, v resnici se ne morem odločiti, kaj mi je všeč najbolj. Najverjetneje res to, da imam čim manj umazane posode. Da se lahko sita in dobre volje, zleknem na kavč in počivam nadaljnjo uro. No, o tem, kdaj sem to nazadnje počela, kdaj drugič, hehe. Ampak lepo bi bilo. Če ne drugega, imam pa vsaj kuhinjo pospravljeno. In toplo, sladkasto, zeleno zimsko juho v želodčku, ki me prijetno greje v teh mrzlih dneh.

Ena čisto navadna rižota

Tale receptura res ni znanstvena fantastika. Je pa v resnici odličen prikaz, kako v SilverCrestovemu Monsieur Cuisinu pripraviti riž. En tak, ki se sam skuha. Saj vem, skuhati riž ni nobena znanstvena fantastika. Ampak meni ga vedno kaj zakuha, tale riž, hehe. Sploh na indukciji. Ne moreš ga pustiti, da se sam kuha, brez mešanja, ker se mi vedno prime na posodo. Potem je tu vedno vprašanje koliko vode, pa a ga po koncu kuhe odcedimo ali ne, pa ali bo sprejet ali to ali ono ... V glavnem, riž nikoli ni bila moja komfortna cona, zato sem prav vesela, da se ga v omenjeni napravi pripravi brez hujših travm. Moj riž je bil še malo oplemeniten, za Italijane bi bila to že cela rižota, po želji pa seveda dodajajte sestavine čisto po vaših željah. Moj recept pa je šel takole ...

Bučni humus

Današnji recept bo kratek. Tako kratek, kot je bila kratka naša noč. Pa so rekli, da so otroci bolj zdravi, ker manj virusov leta po zraku, saj so nizke temperature. No, naša tamicena nam je eno noč malce popestrila in si naslednji dan privoščila malce dopusta. Tako je ostala z mano doma, jaz pa pred dilemo - kaj ji pripraviti za zajtrk? Že dober mesec namreč hodi v vrtec, kjer je za najpomembnejši obrok dneva poskrbljeno. Saj jo rada pocrkljam s čokolinom in gresom in drugimi mlečnimi zadevami, ampak v vrtcu imajo za zajtrk večinoma vedno kruh z različnimi namazi. Nekoč sem izvedela, da so za otroke priporočljivi beljakovinsko bogati zajtrki. Raziskave so namreč pokazale, da so otroci, ki so zajtrkovali sladkarije, na testih spomina in koncentracije dosegali rezultate 70-letnikov. In tako je nastal Humus iz čičerike in buče. Ki ni teknil samo tamiceni, ampak tudi mamici. In babici.