Novi začetki, Schwarzwald in rutina

Počasi se bom zasidrala nazaj v varno zavetje dobre stare rutine. Sem že kdaj povedala, da jo naravnost obožujem? Red in to, da ima vse svoje mesto, me neznansko pomirja. Sicer neobvljadljivo kepo zmede, poimenovane življenje, naredi vsaj malo obvljadljivo in ... lažje.

Kakorkoli že, doma sem dva tedna in danes se začenja poletni semester! Ko bom teh par dni faksovanja skombinirala še s prakso v hotelski kuhinji, bo moje življenje prav luštno zapolnjeno in časa za početje neumnosti v trenutkih dolgčasa bo minimalno. Kot na primer to, kar sem storila deset minut nazaj, par ur po trdnem sklepu, da danes začnem s projektom Poletje 2013, ki pa je v resnici projekt Dobro počutje, in naj bi se, med drugim, dotaknil tudi te moje grozne razvade in odvisnosti - sladkorja. Že par let imam nekje v mislih ta ideal, da bi sladkarije v moj želodček zatavale le enkrat na teden, pa še te bi bile dobre, zdrave in domače. Ne pa to, da pridem domov in iz samega obupa, ker je ponedeljek, napadem neke piškote brez okusa.

Ker sem po naravi izjemen optimist, nikakor ne bom izgubila upanja nad samo sabo in verjamem, da bom počasi le našla pot k temu cilju, začela pa bom tako, da se ob morebitnih padcih (in teh bo še kar nekaj), ne bom tepla po glavi in analizirala, kaj in zakaj je šlo narobe (ker v resnici je zadeva precej preprosta), ampak raje usmerila energijo v to, da bo jutri bolje. Mah, ponavljam se že, gremo dalje.

No, da pa se vseeno potolažim ob vsem skupaj, danes na sporedu ena klasika, Schwarzwaldska torta oz. Črni gozdiček. Wiki pravi, da po nemški zakonodaji Schwarzwaldska torta ne sme biti promovirana in prodajana pod tem imenom, če ne vsebuje višnjevega žganja. Tako, samo kot zanimivost.

(se opravičujem, ja, vem, da posedujem izjemen talent za delanje takih fotografij, pri katerih si je potrebno dodobra pretegniti vrat)

 Sestavine (za torto premera 26 cm oz. 12 kosov)

Biskvit:

• 6 jajc


• 220 g sladkorja


• 200 g moke


• 50 g kakava

Nadev:

• 400 ml sladke smetane


• 680 g višnjevega kompota


• 50 g vanilijevega pudinga


• 100 g sladkorja

Dekoracija:

• 200 ml sladke smetane


• kakav


• čokoladni ostružki


• koščki čokolade/kandirane višnje

Priprava

Najprej se lotimo biskvita. Odkar kuham z mojim novim najboljšim prijateljem in kuhinskim pomočnikom KitchenAidom, je zadeva precej preprosta - v posodo damo vseh šest jajc in med stepanjem počasi dodamo sladkor, potem pa stepamo še kakšnih 7 minut, dokler jajca niso precej penasta in narasla. Če imate v lasti kakšno podobno mašino, se držite tega postopka. Z ročnimi mešalci pa vseeno priporočam, da ločite beljake in rumenjake in najprej stepete sneg, katerim počasi dodajate sladkor, nato stepete še rumenjake in oboje ročno zmešate v homogeno zmes. Ročni mešalci namreč niso tako močni, da bi rumenjake in beljake skupaj lahko stepli do zadovoljive stopnje. Ko so jajca stepena, v njih počasi (ročno!) vmešamo presejano mešanico moke in kakava. 

Biskvit pečemo v pekaču, v katerega smo dali peki papir (ob straneh ne mažemo z maslov, oljem ali čem podobnim, saj sicer med peko biskvit zleze dol in en naraste enakomerno), na 180°C v ventilacijski pečici 45 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je biskvit pečen - zapičimo ga v bisvit in če je čist, potem je pečeno.

 

Ko je biskvit pečen, ga vzamemo iz pečice in postavimo na hladno za kakšno uro, da se dobro ohladi. Med tem pripravimo višnjev nadev. Višnje iz kompota odcedimo. V soku, ki ostane, zakuhamo vanilijev puding - par žlic soka razmešamo z vanilijevim pudingom in počakamo, da preostali sok, kateremu smo dodali sladkor, zavre. Puding kuhamo 2 - 3 minuti, potem ga odstavimo s štedilnika, mu dodamo višnje, in počakamo, da se ohladi. Ohlajen biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti. Spodnjo plast položimo na krožnik, kjer bomo servirali torto, okoli nje pa zapnemo obroč za torte (po želji, ni nujno). Plast biskvita navlažimo s toplim mlekom, ki smo mu dodali nekaj ruma, nato po biskvitu razporedimo polovico višnjevega nadeva in polovico stepene sladke smetane. Postopek ponovimo še z drugo plastjo. Na vrh položimo tretjo plast biskvita, prav tako jo navlažimo. Pustimo na hladnem nekaj ur, da se vse skupaj dobro ohladi in da se okusi prepojijo, še bolje, da pustimo čez noč.

 

Torto odstranimo iz obroča in jo celo premažemo z 200 ml stepene sladke smetane. Lahko jo dekoriramo s kakavom, čokolado, kandiranimi višnjami, po želji. Omejitev ni.

 

Novi začetki, Schwarzwald in rutina

Avtorica: Tina

Počasi se bom zasidrala nazaj v varno zavetje dobre stare rutine. Sem že kdaj povedala, da jo naravnost obožujem? Red in to, da ima vse svoje mesto, me neznansko pomirja. Sicer neobvljadljivo kepo zmede, poimenovane življenje, naredi vsaj malo obvljadljivo in ... lažje.

Kakorkoli že, doma sem dva tedna in danes se začenja poletni semester! Ko bom teh par dni faksovanja skombinirala še s prakso v hotelski kuhinji, bo moje življenje prav luštno zapolnjeno in časa za početje neumnosti v trenutkih dolgčasa bo minimalno. Kot na primer to, kar sem storila deset minut nazaj, par ur po trdnem sklepu, da danes začnem s projektom Poletje 2013, ki pa je v resnici projekt Dobro počutje, in naj bi se, med drugim, dotaknil tudi te moje grozne razvade in odvisnosti - sladkorja. Že par let imam nekje v mislih ta ideal, da bi sladkarije v moj želodček zatavale le enkrat na teden, pa še te bi bile dobre, zdrave in domače. Ne pa to, da pridem domov in iz samega obupa, ker je ponedeljek, napadem neke piškote brez okusa. 

Ker sem po naravi izjemen optimist, nikakor ne bom izgubila upanja nad samo sabo in verjamem, da bom počasi le našla pot k temu cilju, začela pa bom tako, da se ob morebitnih padcih (in teh bo še kar nekaj), ne bom tepla po glavi in analizirala, kaj in zakaj je šlo narobe (ker v resnici je zadeva precej preprosta), ampak raje usmerila energijo v to, da bo jutri bolje. Mah, ponavljam se že, gremo dalje.

No, da pa se vseeno potolažim ob vsem skupaj, danes na sporedu ena klasika, Schwarzwaldska torta oz. Črni gozdiček. Wiki pravi, da po nemški zakonodaji Schwarzwaldska torta ne sme biti promovirana in prodajana pod tem imenom, če ne vsebuje višnjevega žganja. Tako, samo kot zanimivost.

(se opravičujem, ja, vem, da posedujem izjemen talent za delanje takih fotografij, pri katerih si je potrebno dodobra pretegniti vrat)

 Sestavine (za torto premera 26 cm oz. 12 kosov)

Biskvit:

• 6 jajc
• 220 g sladkorja
• 200 g moke
• 50 g kakava

Nadev:

• 400 ml sladke smetane
• 680 g višnjevega kompota
• 50 g vanilijevega pudinga
• 100 g sladkorja

Dekoracija:

• 200 ml sladke smetane
• kakav
• čokoladni ostružki
• koščki čokolade/kandirane višnje 

Priprava

Najprej se lotimo biskvita. Odkar kuham z mojim novim najboljšim prijateljem in kuhinskim pomočnikom KitchenAidom, je zadeva precej preprosta - v posodo damo vseh šest jajc in med stepanjem počasi dodamo sladkor, potem pa stepamo še kakšnih 7 minut, dokler jajca niso precej penasta in narasla. Če imate v lasti kakšno podobno mašino, se držite tega postopka. Z ročnimi mešalci pa vseeno priporočam, da ločite beljake in rumenjake in najprej stepete sneg, katerim počasi dodajate sladkor, nato stepete še rumenjake in oboje ročno zmešate v homogeno zmes. Ročni mešalci namreč niso tako močni, da bi rumenjake in beljake skupaj lahko stepli do zadovoljive stopnje. Ko so jajca stepena, v njih počasi (ročno!) vmešamo presejano mešanico moke in kakava. 

Biskvit pečemo v pekaču, v katerega smo dali peki papir (ob straneh ne mažemo z maslov, oljem ali čem podobnim, saj sicer med peko biskvit zleze dol in en naraste enakomerno), na 180°C v ventilacijski pečici 45 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je biskvit pečen - zapičimo ga v bisvit in če je čist, potem je pečeno.

Ko je biskvit pečen, ga vzamemo iz pečice in postavimo na hladno za kakšno uro, da se dobro ohladi. Med tem pripravimo višnjev nadev. Višnje iz kompota odcedimo. V soku, ki ostane, zakuhamo vanilijev puding - par žlic soka razmešamo z vanilijevim pudingom in počakamo, da preostali sok, kateremu smo dodali sladkor, zavre. Puding kuhamo 2 - 3 minuti, potem ga odstavimo s štedilnika, mu dodamo višnje, in počakamo, da se ohladi. Ohlajen biskvit dvakrat prerežemo, da dobimo tri plasti. Spodnjo plast položimo na krožnik, kjer bomo servirali torto, okoli nje pa zapnemo obroč za torte (po želji, ni nujno). Plast biskvita navlažimo s toplim mlekom, ki smo mu dodali nekaj ruma, nato po biskvitu razporedimo polovico višnjevega nadeva in polovico stepene sladke smetane. Postopek ponovimo še z drugo plastjo. Na vrh položimo tretjo plast biskvita, prav tako jo navlažimo. Pustimo na hladnem nekaj ur, da se vse skupaj dobro ohladi in da se okusi prepojijo, še bolje, da pustimo čez noč.

Torto odstranimo iz obroča in jo celo premažemo z 200 ml stepene sladke smetane. Lahko jo dekoriramo s kakavom, čokolado, kandiranimi višnjami, po želji. Omejitev ni.

 

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov


• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev


• pol limone


• pol litra sladke smetane


• 750 mL jogurta (ne tekoči!)


• tri žlice sladkorja v prahu


• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Avtorica: Tina

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in ... kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.

Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti - posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic - sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.

Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

• 200 gramov piškotov
• 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev
• pol limone
• pol litra sladke smetane
• 750 mL jogurta (ne tekoči!)
• tri žlice sladkorja v prahu
• eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.

Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.

Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.

V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo - plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.

Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.

Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak ... vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije - kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut - pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov ... no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.

Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to - zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam - zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi.

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

• pol čebule


• eno korenje


• dva paradižnika


• dva krompirja


• sol, peteršilj, origano


• skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.

 

Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Avtorica: Tina

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak ... vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije - kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut - pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov ... no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.

Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to - zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam - zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi. 

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

• pol čebule
• eno korenje
• dva paradižnika
• dva krompirja
• sol, peteršilj, origano
• skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.

Mlečna kaša, ukradena čokolada in še nekaj drugih malenkosti

No, pa pojdimo.

Vse se je začelo že v vrtcu, ko sem Roku (presenečena sem, da sem si celo zapomnila ime!) sunila čokolado z okusom Mozartovih kroglic, ki je bila v obliki medalje, dobil pa jo je na nekem glasbenem tekmovanju. Bili smo v vrtcu. Pardon, mala šola (v tazaresnem vrtcu nisem bila nikoli) in dejansko sem mu jo, ja, ukradla. Stlačila sem jo v žep in niti ne vem, kaj je bil razlog tega. Fovšija, ker je zmagal na tekmovanju? Ah, ne, samo in zgolj čokolada je bila tista motivacija za tako drzen podvig, ki se je končal v tem, da so me razkrinkali. Ni panike, drugo leto sem itak šla v šolo, v kateri ni bilo nobenega izmed mojih prijateljev z male šole.

Pa saj v resnici ne morem ravno reči, da jem ves ljubi čas. Včasih se ukvarjam tudi s športom, kot, na primer, s smučanjem, še posebej entuziastična pa sem bila v petem razredu, ko smo s šolo šli v naravo oz. na smučanje na Pohorje. Ne vem točno, kako se reče tistemu smučišču, na katerega pelje ena silno strma vlečnica (pozor, ne sedežnica, ampak vlečnica!), ampak mene ni bilo prav nič strah, saj sem skoraj dobesedno 'zrasla gor' na smuščišču na Pokljuki, kjer sem neštetokrat šla na vlečnico. Seveda v duetu z mami/očijem in to je ta element, ki mi je na Pohorju manjkal. Kaj se je namreč zgodilo! Komaj pridem do vrha (ker je pot res, ampak res strma), nakar mi pri izstopu (ali kakorkoli se že reče temu početju, ko zapustiš tisto mučilno napravo, imenovano sidro) na tla pade ena palica. Jaz, utelešen atlet, optimistično skočim nazaj po palico, ampak precenila sem svojo gibčnost in hitrost in se tako pobližje spoznala s sidrom, ki je še par sekund pred tem grel zadnjo plat moje sošolke Nine. Hja, takle mamo. Bi pa vožnjo z akijem v dolino priporočala vsem, ker je res fenomenalna izkušnja! Tudi to, kako na mariborski urgenci ni prav velike gneče, je za izkusit.

Pojdimo raje nazaj k hrani. Glede na ves cuker, ki roma v moj prebavni trakt (za le-tega pa vsi vemo, da se začne že v ustni votlini, jelda?), je precej presenetljivo, da se moje zobovje ponaša z izjemno nizkim številom plomb in drugih popravkov - to je 0. Obisk pri zobozdravniku me zato večkrat spravi v nelagoden položaj, ko me pogleda in vpraša, kaj sploh delam tam. No, kljub temu sem kar nekaj ur svoje mladosti preživela na zobozdravniškem stolu, in to takem, ki si ga lasti ortodont. Kdo bi si mislil, da imam (v tem trenutku) zgolj 24 stalnih zob?

Okej, tole postaja že malce zahtevno. Hmmm ... uuu, že vem! Enkrat se mi je uspelo tako zelo napokati sladkarij, da sem bruhala celo noč! Seveda sem javnosti kot razlog mojih prebavnih težav obrazložila, da sem jedla tiramisu (za surova jajca pa vsi vemo, da znajo biti muhasta), ampak v resnici mislim, da je bila kriva kombinacija medenjakov, čipsa, nekih pocenskih merkatorjevih piškotov, sladoleda IN tiramisuja. In ja ... res sem bruhala! Kdo ne bi?

Bomo ostali kar pri številu pet? Precej bolj pravljično, čeravno liho ... In tako zaključujem z mojo najljubšo jedjo zadnjih nekaj mesecev/let, ki jo pridno po različnih kanalih uvažam tudi v to prekrasno deželo, polno sonca. Prosena kaša. Sama jo jem zgolj v eni sami različici in v posebnem delu dneva. Mlečna kaša z banano.

Stvar je sila preprosta za pripravo in na tako lepo dopoldne ne bom utrujala z zahtevnimi recepti. Potrebne so samo štiri sestavine in malce občutka. Mleko, prosena kaša, banana in kakav. To je to. Količine? Hja, ena banana, zagotovo. Ena žlica kakava je že stvar okusa. Za to, kako se skuha kašo, pa približno razmerje dveh delov mleka proti enemu delu kaše. Pa previdno, saj vsi poznamo tisto zgodbico o lončku kuhaj? Se pa kuha kaj precej časa ... recimo ene slabe pol ure. Kaj 'čš lepšga.Tako. Če še niste ugotovili, malce verižimo. Tudi jaz imam ta privilegij, da z zimskega spanja zbudim lenuha ali dva. Kaj naj rečem, izbira je več kot pestra, štafeto pa bom v tem primeru predala moji ljubi prijateljici, ki pridno lenuhari že vse od septembra.