Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah.

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave.

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati.

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

 

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Avtorica: Tina

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah. 

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti "zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega" občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave. 

Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati. 

Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo - moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je "ful dobr."

No ja, prazniki.

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).

Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala - malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako "smetanasto". Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.

Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

No ja, prazniki.

Avtorica: Tina

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).

Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala - malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako "smetanasto". Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.

Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway.

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne?

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Avtorica: Tina

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway. 

Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila ... no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar ... nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih 'Sandwich Artistov', med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne? 

No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede - 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju - za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.

Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla 'sestavi si svoj sendvič'. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za 'Teriyaki piščanec' (30 cm) in 'Zrezek in sir' (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: "Kakšen kruh?" "Katero zelenjavo?" "Katere omake?" Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič 'Zrezek in sir', tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi - zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.

So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.

Pa pogrešala sem kakšna 'darilca' oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.

In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.

Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost. 

Zbirčnost je lepa čednost.

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: "Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja." Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo.

 

In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: "Everything in moderation, including moderation." Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar ... nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z "našimi" otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice ... hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?

 

Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.

 

Korenčkova juha [vir: The Irisih Countrywomen's Association Cookbook]

 

 

Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo - tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.

K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano ...

 

In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.