Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Bumbar in da haus.

Avtorica: Tina

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha. 

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak ... saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj ... redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu - zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Ne bom dolgovezila, teden je bil naporen, vikend še bolj (hranaaaaaJančehranaaaaaaa), gremo k receptu, ki ga bom kar po spominu (noge me preveč bolijo, da bi se sprehodila do knjižne omare) naklofala in vam ga prepustila v uporabo. Dežurni slaščičar še vedno vztrajno zavrača moja vabila, da bi na tem blogu gostoval ne le s kuhalnico, ampak tudi s peresom, mnja.  

Kako se že reče tej zadevi ... Em, zaprta pita z orehi!

Najprej se lotimo testa: v multipraktik presejemo 60 gramov sladkorja v prahu in 220 gramov moke. Dodamo 110 gramov masla, ki smo ga narezali na kocke, in vse zmiksamo v multipraktiku - z rezilom. Tako da nastane suha, drobtinasta zmes. Zmes pretresemo v posodo, dodamo 2 rumenjaka, naribano lupino ene limone, ter nekaj mleka - toliko, da lahko testo zamesimo in da se vse sestavine povežejo. Testo zavijemo v folijo za živila in damo v hladilnik za eno uro.

Medtem se seveda lotimo priprave nadeva. 150 gramov kristalnega sladkorja in 1,5 dl vode damo v posodo in segrevamo, da prične vreti. Vmes malce premešamo. Potem pustimo, da zmes vre na srednji temperaturi, dokler ne nastane karamela. Zdaj ... ta proces zna biti malce dolgotrajen, pa tudi ... karamelast. Karamela je taka sitna zadeva in ne posreči se vedno. Nama se je vmes ves sladkor ponovno skristaliziral, začel karamelizirati, bil seveda še povsem v kepah in grudicah, ampak nekako nama ga je uspelo prepričati. Če ne prej, pa takrat, ko se karameliziran sladkor zalije s 1,5 dl smetane, da nastane omaka. V zmes dodamo še eno žlico medu ter 170 gramov nasekljanih orehov in pustimo, da se ohladi. 

Testo razvaljamo, eno tretjino pa pustimo, saj bomo z njim pokrili testo. Položimo ga v model, napolnimo z nadevom, rob namažemo s stepenim jajcem, prilepimo še pokrov, premažemo še po vrhu in pečemo na 180°C približno 40 minut.

Dobro, ampak sladko. Torej dobro.

[Recept: KLIK]

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Pa je spet leto naokoli.

Zabredli smo globoko v pomlad in ker pomlad definitivno ni definirana s temperaturami prek 22°C, kot nam je bilo v navadi prejšnji teden, je tudi sedaj končno nastopil dež. Trava bo pognala, prvi pridelki, ki so se že usidrali v svežo prekopano zemljo na vrtu, se bodo začeli prebujati in vse je naravnost tako, kot mora biti.

Prejšnji teden je bil teden sprememb. Po dolgem iskanju sem dobila novo službo in moje prve misli po štirih delovnih dneh so povsem normalne. Le kaj mi je bilo tega treba. V takih težkih trenutkih, ko me pod težo vseh novih informacij, novih ljudi in hude spremembe iz 100 % brezdelja v 100 % delje že močno boli glava, si odprem tisto Excel tabelico na računalniku, kamor vpisujem število ur, ki sem jih oddelala in število cekinčkov, ki sem jih zaslužila. Potem je bolje. Ampak saj tako je vedno, ko nastopi sprememba in ker sem v podobni situaciji že bila, se lahko samo mirim in tolažim, da bo sčasoma bolje. Še vedela ne bom, kdaj bo vse kar naenkrat krasno.

Pa je spet leto naokoli.

Avtorica: Tina

Zabredli smo globoko v pomlad in ker pomlad definitivno ni definirana s temperaturami prek 22°C, kot nam je bilo v navadi prejšnji teden, je tudi sedaj končno nastopil dež. Trava bo pognala, prvi pridelki, ki so se že usidrali v svežo prekopano zemljo na vrtu, se bodo začeli prebujati in vse je naravnost tako, kot mora biti. 

Prejšnji teden je bil teden sprememb. Po dolgem iskanju sem dobila novo službo in moje prve misli po štirih delovnih dneh so povsem normalne. Le kaj mi je bilo tega treba. V takih težkih trenutkih, ko me pod težo vseh novih informacij, novih ljudi in hude spremembe iz 100 % brezdelja v 100 % delje že močno boli glava, si odprem tisto Excel tabelico na računalniku, kamor vpisujem število ur, ki sem jih oddelala in število cekinčkov, ki sem jih zaslužila. Potem je bolje. Ampak saj tako je vedno, ko nastopi sprememba in ker sem v podobni situaciji že bila, se lahko samo mirim in tolažim, da bo sčasoma bolje. Še vedela ne bom, kdaj bo vse kar naenkrat krasno.

No, poleg te spremembe pa je bil ta teden tudi rojstnodnevni. Praznovali smo moj rojstni dan in rojstni dan mojega najljubšega živega bitja pod soncem - naša pesjanka Bona. Vikend je bil tako obarvan predvsem tortasto. In iz tega sledi tudi tale današnja objava in recept. Mati si je namreč zaželela ledene torte. Nisem je delala prvič, imam preizkušen recept, ki sem ga našla na Kulinariki, spodaj pa podajam mojo verzijo in par nasvetov. 

Ledena torta

  

Stvar je preprosta in gre takole: potrebovali bomo dve plasti biskvita. V pekaču za torte premera 22 cm to pomenijo 3 jajca, 120 gramov sladkorja, 85 gramov moke ter 40 gramov kakava, za pekač premera 26 cm pa so to 4 jajca, 160 gramov sladkorja, 100 gramov moke ter 65 gramov kakava. Jajca in sladkor penasto stepamo, da močno narastejo, potem z lopatko previdno vmešamo moko in kakav. Pečemo na 180°C dobre (pekač 26 cm) oziroma slabe pol ure (pekač premera 22 cm).

In nato krema: količine za eno torto premera 22 cm so 4 jajca, 140 gramov sladkorja, 1 vanili sladkor, 2 vrečki želatine (ne instant!), 7,5 dl sladke smetane in dve žlici kakava. V posodo damo jajca, sladkor, vanili sladkor, jo postavimo nad manjšo posodo z vodo in zmes približno deset minut z mešalnikom stepamo nad soparo, da se najmanj podvoji. Potem posodo odstavimo s sopare in počakamo, da se malce ohladi. Vmes v kozici zmešamo želatino in 8 žlic vode ter počakamo par minut, da se napne. V tem času lahko stepete smetano. Želatino raztopimo in z mešalnikom vmešamo v jajčno zmes. Potem jajčni zmesi dodamo dve žlici smetane in jo vmešamo. Če jajčna zmes ni pretopla, jo lahko dodamo smetani in jo vmešamo, sicer pa počakamo še par minut, da se ohladi. Postopek za torto premera 26 cm je enak, količine pa so sledeče: 6 jajc, 180 gramov sladkorja, 1 vanili, 3 vrečke želatine, 1 L sladke smetane.

Prvo plast biskvita vpnemo v tortni model, ga nasočimo (jaz uporabim mleko in rum) ter premažemo s prvo polovico kreme. Ostali polovici dodamo kakav, dobro premešamo in premažemo čez prvo plast kreme. Torto zaključimo z drugo plastjo biskvita, ki jo prav tako nasočimo.

Nečastno se je za mizo praskati in bolhe trebiti vpričo drugih.

Danes se je v najini kuhinjo odvila prava mala revolucija. Moja malenkost, sicer zadolžena za vse, kar je sladkega in dobrega, je bila postavljena v vlogo strokovne sodelavke in predvsem opazovalke. Gospodič je že dve noči prej listal po božičnem darilu in potem naznanil: "Jaz bom pa spekel limonino pito."

Naj kar takoj povem, da sem ga zelo prepričevala, naj se on tokrat postavi za tipkovnico tega bloga in opiše tale današnji podvig iz svoje perspektive. Pa ni hotel ... tako da, bom jaz primorana na kratko opisati, kaj se je odvijalo.

Podimo torej kar k recepturi za Limonino pito - kot že omenjeno, jo najdete v zgoraj omenjeni knjigi Boštjana Napotnika, tokrat pa samo na hitro in z nekaj komentarji in izzivi, s katerimi se je soočil današnji dežurni slaščičar.

Nečastno se je za mizo praskati in bolhe trebiti vpričo drugih.

Avtorica: Tina

Danes se je v najini kuhinjo odvila prava mala revolucija. Moja malenkost, sicer zadolžena za vse, kar je sladkega in dobrega, je bila postavljena v vlogo strokovne sodelavke in predvsem opazovalke. Gospodič je že dve noči prej listal po božičnem darilu in potem naznanil: "Jaz bom pa spekel limonino pito."

Naj kar takoj povem, da sem ga zelo prepričevala, naj se on tokrat postavi za tipkovnico tega bloga in opiše tale današnji podvig iz svoje perspektive. Pa ni hotel ... tako da, bom jaz primorana na kratko opisati, kaj se je odvijalo.

Podimo torej kar k recepturi za Limonino pito - kot že omenjeno, jo najdete v zgoraj omenjeni knjigi Boštjana Napotnika, tokrat pa samo na hitro in z nekaj komentarji in izzivi, s katerimi se je soočil današnji dežurni slaščičar.

Najprej je bilo potrebno pripraviti testo. To je krhko testo oz. francosko pâte sucrée. Za izdelavo sva sledila napotkom moje najljubše Brazilke. Torej - na desko sva natresla 220 gramov ostre moke, 60 gramov sladkorja v prahu, ščepec soli in 100 gramov masla, narezanega na kocke. Potem je gospodič s kartico sekljal maslo in ga vmešal v moko, tako da so nastale nekakšne drobtine.

V naslednjem koraku sva v zmesi naredila luknjo in vanjo vlila 1 jajce, zmešanega s 3 žlicami hladnega mleka. S prsti ene roke (drugo raje ohranite čisto) vmešamo oz. povežemo vse sestavine. 

Zdaj ne vem kako in zakaj, ampak najino testo je prišlo hudo lepljivo, tako da sva dodala še kar nekaj moke. Ne vem, res ne vem, zakaj je prišlo do tega. Ampak dobro, nič takega, kar se ne bi dalo z lahkoto rešiti. Zamesimo torej testo, pa ne valjajmo ga preveč po rokah, ampak kar hitro z njim v folijo za živila in za pol ure v hladilnik.

Po pol ure sva razdelila testo na štiri dele, ker sva uporabila štiri majhne pekače za pite (še vedno nimam tistega klasične velikosti s snemljivim dnom). Testo razvaljamo in obložimo pekač, ter testo pečemo 15 minut na 180°C. Kdo mi zna pomagat: med peko testa oz. podloge za pito mi vedno stranice zlezejo dol. Kako to preprečiti?

Medtem, ko se testo peče, pripravimo nadev: zmešamo 180 gramov sladkorja, 4 jajca, 2 dl sladke smetane, sok dveh limon in naribano lupinico. Po 15 minutah nadev nalijemo v testo in pečemo še slabih 45 minut. Počakamo, da se zmes ohladi in to je to.

In ja, to je zgodba o tem, kako nastane izvrstna pita, zaradi katere moja malenkost prekine 75-dnevno sladkorno abstinenco. In ne, nikakor mi ni žal!

P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Ko se zjutraj zbudiš, si najprej obleci srajco.

Zadnje čase se spopadam s povečano količino prostega časa, ki mi je bila položena v roke. Hudiča - dobrega pol leta sem delala v administraciji in to z možgani, dušo in telesom, sedaj pa se prijavljam na vsa mogoča prosta delovna mesta, ki so objavljena na strani E-študentskega servisa (in te prijave so že zdavnaj prešle okvire "administracije"), pa še vedno dan za dnem pridno grejem stol tule v mojem kabinetu s pogledom na streho sosednje hiše in vrbo, ki iz dneva v dan bolj zeleni.

A vi sploh veste, kako hitro sem sposobna vnašati došlo pošto v program? In to ne govorim o dveh računih, ampak o celih kupih računov za elektriko, vodo, kanalizacijo in kar je še podobnih papirjev, ki se v podjetja zgrnejo v začetku meseca. In kako hitro se učim? Enkrat mi pokažeš, drugič mogoče še kaj vprašam, tretjič samo na glas kaj ponovim, za potrditev, in to je to, smo zaključili. Pa še bi lahko naštevala moje lastnosti (potrjene tudi s strani strokovnjakov, er, bivših sodelavcev), zaradi katerih sem krasen material za zaposlitev.