Obljuba dela dolg!

Avtorici: Nina, Tina

Danes samo na hitro, ker smo busy, busy, busy ... Ena gospodična pakira kovčke, saj nam kmalu spet pobegne na lepše, dežurni pretipkovalki recepta pa se mudi preobrazit narabutane robide v sladoled. Ampak ker so tele piškotne poslastice z dulce de leche že pred časom na Instagramu in Facebooku sprožile kar nekaj zanimanja, bi bilo res naravnost neprimerno, da vas prikrajšamo za omenjene dobrote. Zatorej, receptura. Piškotni lončki z dulce de leche in čokolado.

Obljuba dela dolg!

Avtorici: Nina, Tina

Danes samo na hitro, ker smo busy, busy, busy ... Ena gospodična pakira kovčke, saj nam kmalu spet pobegne na lepše, dežurni pretipkovalki recepta pa se mudi preobrazit narabutane robide v sladoled. Ampak ker so tele piškotne poslastice z dulce de leche že pred časom na Instagramu in Facebooku sprožile kar nekaj zanimanja, bi bilo res naravnost neprimerno, da vas prikrajšamo za omenjene dobrote. Zatorej, receptura. Piškotni lončki z dulce de leche in čokolado.

Glede podajanja recepta sem dobila sledeče napotke: lončki oz. posodice so narejeni iz testa za piškote s koščki čokolade. Jaz imam preizkušenega sledečega: Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja, potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov. V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke, v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na koncu vmešamo še 125 gramov čokolade, narezane na manjše koščke. Maso postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik za toliko časa, da je precej kompaktna in se bo z njo dalo oblikovati lončke.

Potem pa pridemo do zahtevnejšega dela - oblikovanje lončkov. Potrebovali bomo pekač za mini mafine. Sedaj - lahko bi se lotili postopka, ki je opisan pri tem receptu za mikro pite z marmelado, ampak ker se testo za chocolate chip cookies ponavadi ne valja, je Nina svetovala, da v pekač (ki ga obložite z mini papirčki za mafine) nadevate kar po eno žličko testa za piškote. Testo spečete na 180° slabih 10 minut oziroma dokler ne porjavi, potem pa s kuhalnico izoblikujete luknjico, v katerega nadevate dulce de leche. Druga opcija je, da testo ročno oblikujete po obliki pekača za mini mafine. Na koncu kolačke samo še prelijete s stopljeno čokolado - menda je super tista z malce večjim deležem kakavovih zrn.

Tako, upam, da ne bo potrebne preveč improvizacije. Prijetno sladkanje!

Argentinske dogodivščine in domači dulce de leche

Ena in edina stvar, ki ji v življenju posvečam enako količino ljubezni kot kuhanju in peki, so potovanja. Naravnost obožujem potikanje po novih, neznanih krajih, spoznavanje drugih kultur in seveda basanje s kulinaričnimi presežki dežele, v kateri se nahajam. Na tej točki vas moram postaviti na realna tla. Če ste si ob branju uvodnih vrstic v glavi ustvarili sliko o brezskrbni popotnici, ki se z nahrbtnikom pogumno odpravi v svet in se neustrašno veseli novih dogodivščin, vas moram razočarati. Namesto tega si predstavljajte blond kokoš manjše rasti, ki po letališču vleče 20-kilogramski kovček (če mi uspe, ga nabutam tudi čez dovoljeno mejo in upam, da se me bodo stevardese na 'check inu' usmilile) in se ob tem zmedeno ozira okoli sebe v upanju, da odkrije pravo izhodno točko svojega letala. Definitivno nisem tipični predstavnik moje generacije popotnikov, samo sebe prištevam med penzionerske turiste, le da vodičem ni potrebno naglas kričati zanimivosti in skrbeti, da ne bom v kakšnem hotelu pozabila svojih zob, vse drugo je bolj ali manj enako običajnemu izletu društva upokojencev z dvema članoma. Večini pogosto ni jasno, kako sem se do sedaj še vsakič srečno vrnila domov (*trkam na les*), saj imam težave že, ko se moram v naši majhni Ljubljani iz Prešernovega trga pomakniti proti Tivoliju, in na poti do cilja obvezno trikrat napačno zavijem. Ampak pridem pa! In prišla sem tudi iz Argentine.

Ja, prav ste ugotovili, tokrat bo govora o posebni sladki specialiteti te južnoameriške države. Države, ki me je presunila s svojo lepoto in bogastvom na eni in neizmerno revščino in bedo na drugi strani. Imam srečo, da sem v svoji potovalni karieri videla že številne kotičke našega planeta ampak priznati moram, da se me je Argentina najbolj dotaknila. Zaradi obiska Buenos Airesa danes veliko bolj cenim, kar imam. Saj ne, da sem prej stvari jemala za samoumevne in da mi ni bilo potrebno za nič garati, daleč od tega. Pravim samo, da ob pogledu na skrajno revščino, iz katere ljudje praktično nimajo izhoda in v katero se rodijo, vseeno bolj cenim Slovenijo, pa čeprav so trenutne politične razmere malce, khm, khm, kaotične, če se milo izrazim.

Argentinske dogodivščine in domači dulce de leche

Avtorica: Nina

Ena in edina stvar, ki ji v življenju posvečam enako količino ljubezni kot kuhanju in peki, so potovanja. Naravnost obožujem potikanje po novih, neznanih krajih, spoznavanje drugih kultur in seveda basanje s kulinaričnimi presežki dežele, v kateri se nahajam. Na tej točki vas moram postaviti na realna tla. Če ste si ob branju uvodnih vrstic v glavi ustvarili sliko o brezskrbni popotnici, ki se z nahrbtnikom pogumno odpravi v svet in se neustrašno veseli novih dogodivščin, vas moram razočarati. Namesto tega si predstavljajte blond kokoš manjše rasti, ki po letališču vleče 20-kilogramski kovček (če mi uspe, ga nabutam tudi čez dovoljeno mejo in upam, da se me bodo stevardese na 'check inu' usmilile) in se ob tem zmedeno ozira okoli sebe v upanju, da odkrije pravo izhodno točko svojega letala. Definitivno nisem tipični predstavnik moje generacije popotnikov, samo sebe prištevam med penzionerske turiste, le da vodičem ni potrebno naglas kričati zanimivosti in skrbeti, da ne bom v kakšnem hotelu pozabila svojih zob, vse drugo je bolj ali manj enako običajnemu izletu društva upokojencev z dvema članoma. Večini pogosto ni jasno, kako sem se do sedaj še vsakič srečno vrnila domov (*trkam na les*), saj imam težave že, ko se moram v naši majhni Ljubljani iz Prešernovega trga pomakniti proti Tivoliju, in na poti do cilja obvezno trikrat napačno zavijem. Ampak pridem pa! In prišla sem tudi iz Argentine. 

Ja, prav ste ugotovili, tokrat bo govora o posebni sladki specialiteti te južnoameriške države. Države, ki me je presunila s svojo lepoto in bogastvom na eni in neizmerno revščino in bedo na drugi strani. Imam srečo, da sem v svoji potovalni karieri videla že številne kotičke našega planeta ampak priznati moram, da se me je Argentina najbolj dotaknila. Zaradi obiska Buenos Airesa danes veliko bolj cenim, kar imam. Saj ne, da sem prej stvari jemala za samoumevne in da mi ni bilo potrebno za nič garati, daleč od tega. Pravim samo, da ob pogledu na skrajno revščino, iz katere ljudje praktično nimajo izhoda in v katero se rodijo, vseeno bolj cenim Slovenijo, pa čeprav so trenutne politične razmere malce, khm, khm, kaotične, če se milo izrazim. 

Okej, čustva sem izlila, zdaj pa naprej, k lepšim temam. Argentina je ob enem tudi država, kjer sem se drugič v življenju močno zaljubila. Saj vsi poznamo tisto ljubezen, ko imamo metuljčke v trebuhu, ob pogledu na svojo simpatijo pa se na naših licih rišejo nove dimenzije rdeče barve, ki jih do takrat nismo poznali niti ob ekstremnih fizičnih naporih, kajne?  Točno to se mi je dogajalo, ko sem ga prvič zagledala. Spoznala sva se na sicer neobičajnem kraju, živilski trgovini. Takoj, ko sem ga zagledala, zagorelega in postavnega, kako brezbrižno stoji v družbi prijateljev, sem vedela, da sem našla, kar sem iskala. Pristopila sem in ga z vso močjo zgrabila in objela, kilogramski lonec dulce de leche.  

Pravljica je bila rojena. S seboj sem ga odnesla najprej v hotel nato pa ga uspešno pretihotapila na letalo. Šofer, ki naju je s prijateljico peljal na letališče, in v dobri veri, da sva izkušeni popotnici, ki s seboj ne tovorita nepotrebne krame, želel raztovorit najine kovčke, je svojo odločitev hitro obžaloval. Verjetno je v tistem trenutku v mislih preklel vse žive in mrtve znance, nama pa namenil nič kaj prijazen pogled. Ker sva hitro ugotovili, kje je problem, sva se samo sramežljivo nasmehnili in izustli: »Dulce de leche«. Res je, da nama ne bi bilo potrebno s seboj peljati pet kilogramskih kozarcev, ampak strah pred abstinenčno krizo je bil preprosto prevelik. 

Doma sem svojo novo ljubezen predstavila družini, ki se je odzvala precej običajno. Mami je novo pridobitev sprejela z odprtimi rokami medtem ko oče in brat nista bila preveč navdušena. Nekaj časa je najina zveza lepo cvetela, potem pa so nastopili težji časi. Kozarci so bili vedno bolj prazni, jaz pa vedno bolj depresivna. Ko sem po enem mesecu v usta zbasala zadnjo žlico, sem vedela, da brez njega ne morem živeti. Stvari sem vzela v svoje roke in se lotila priprave domačega dulce de leche, ki v Južni Ameriki nadomešča evropsko zasvojenost z Nutello. Za vse, ki niste vešči španščine naj povem, da gre za sladko mleko, ki ga pustimo vreti toliko časa, da se njegova prostornina občutno zmanjša, pri tem pa dobi mazavo, kremasto konsistenco. Domačini ga uporabljajo tako, kot mi uporabljamo Nutello. V sladicah, na palačinkah, kruhu in moji najljubši obliki, na žlico. Ker želim, da enako ljubezen izkusite vsi, ki trenutno berete moje besede, prilagam recept.

Postopek je sicer dolgotrajen ampak zelo preprost. Za dulce de leche potrebujete:

• 1 liter polnomastnega mleka
• 300 gramov sladkorja
• 1 zavitek vanili sladkorja z delci burbonske vanilije

Vse sestavine zmešajte v dovolj veliki posodi z debelim dnom in postavite na štedilnik. Ob občasnem mešanju pustite, da mešanica začne vreti in se sladkor raztopi, nato temperaturo znižajte in pustite odkrito rahlo vreti 1,5 do 2 uri. Brez skrbi, ni vam potrebno dve uri stati zraven štedilnika, zreti v pajčevine in iskati izgovorov, zakaj jih do sedaj še niste obrisali. Vendar pa se vseeno zadržujte v bližini in na vsakih nekaj minut vse skupaj premešajte, pri tem pa bodite pozorni, da pred mešanjem z vrha poberete peno, ki se je nabrala na mleku in je ne vmešavate nazaj. Tako bo imel dulce de leche lepšo, svilnato teksturo. Vaše delo je končano, ko imate v posodi sicer majhno a pregrešno dobro stvaritev karamelno rjave barve. Če niste 'pacient' moje vrste, in dulce de leche ne želite jesti z žlico, prilagam nekaj slik sladic, ki sem jih sama ustvarila s pomočjo tega slastnega namaza. Upam, da vam bodo služile kot navdih za nadaljnja ustvarjanja.

Muffini s koščki čokolade, v sredini dulce de leche na vrhu pa dulche de leche sladka smetana.

Ploščice s čokolado in dulce de leche.

Dulce de leche sladoled.

Piškotni kozarčki z dulce de leche; napotki do tega recepta vas na blogu pričakajo v četrtek.

Kozarčki z jogurtovo-dulce de leche kremo in ribezovim džemom.

Če si katerega izmed receptov želite brati v celoti, nam to sporočite na naši Facebook strani ali v komentarjih.

Pa dober tek!

Bučke, buče in ostale pametne glave

Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

 

Bučke, buče in ostale pametne glave

Avtorica: Bernarda

  Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

  Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

  Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

Bučkini zvitki z rikoto

Zadnjič se mi je pripetilo nekaj precej ... revolucionarnega. Za vikend sva z dečkotom in mojo svakinjo pobegnila na morje, kjer so nas že pričakali moja mama, bratova tašča in oba podmladka naše družine - moja nečaka, torej. Vsega skupaj nas je bilo torej sedem, naš apartma pa (ob najboljših dnevih in ugodnem luninem vplivu) premore prostora (ležišč in stolov) za šest oseb. In ja, ne mislite, da otroci (skoraj 3-letnik in 4-letnica) zavzamejo kaj manj prostora, kot odrasli. Torej ... kar prijetno smo se stiskali. In če imate včasih že težave zgolj sami s sabo in s tem, da vso svojo kramo spakirate in teleportirate na plažo, potem veste, kako hudo je, če to počne sedem oseb hkrati. Ka-ta-stro-fa.

Ampak dobro, te kolobocije okrog odhoda na plažo me ne ganejo toliko. Jaz sem dokaj hitro svojo knjigo, brisačo in dodatne kopalke potisnila dečkotu v nahrbtnik, potem pa se ob opazovanju kaosa, ki je zajemal druge, miselno malce prestavila kakšne štiri ure v prihodnost. Izgledalo je nekako takole: ravno smo se vrnili iz plaže. Ura je dve popoldne. Vsem nam je vroče. Otroci so tečni, ker so žejni in lačni. Tina je tečna, ker je žejna in lačna. Babici hitita kuhat. Ena se loti mesenja testa za pico, ki smo jo načrtovali, druga se loti solate. V hiši še vedno vlada kaos. Testo za pico vzhaja vsaj eno uro. Preden se pica nadeva in pečica segreje, mine še dodatne pol ure. In potem se mora še speči ...