nedelja, 31. avgust 2014

Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.



In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.



Sol v laseh in Sadni kolač

Avtorica: Sanja

  Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma - nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.
...
  In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v - saj bi rekla 'senci', ampak zato rabiš sonce - sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.




  Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )



  Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.




 Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )
Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.



Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ''tapravi nerafinirani trsni sladkor'', kajne?

Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.



S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.




 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.





sreda, 27. avgust 2014

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova



Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.



In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!


Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Avtorica: Tina

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme. 

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne ... Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu "smokey eyes". Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti ... pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova - saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.


Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga "rob". Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki. 


Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

nedelja, 24. avgust 2014

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.




Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.



Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Avtorica: Ana

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj 'topel' od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm ... Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. 'U, to bom pa naredila,' sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Za začetek sem oluščila in na grobo zmlela arašide, da sem dobila 75 g oluščenih. Postavila sem jih v skodelico in jih dala na stran. Vzela sem 4 jajca in ločila beljake od rumenjakov. K rumenjakom sem primešala 40 g sladkorja in jih v stekleni posodi položila na posodo z vodo, ki sem jo grela na plošči, vendar nisem dovolila, da voda zavre. Rumenjakom sem dodala še žličko vanilijine esence in vse skupaj mešala, dokler nisem dobila svetlejše, penaste zmesi. Posodo sem odstavila z ognja.




Na manjše koščke sem narezala 65 g mlečne in 55 g temne čokolade. V manjši posodi sem na srednji temperaturi stopila 15 g masla, mu dodala arašide, obe čokoladi in tri velike žlice karamele ter mešala, dokler se čokolada ni popolnoma stopila. Čokolado sem odstavila s plošče in zmes poskusila. Morala sem se prepričati, če dodam še ščepec soli, prisežem. ;) V mojem primeru ni bilo potrebno, saj je bila karamela dovolj slana, če pa se vam zdi, da bi sol dodala malo okusa, svojo čokolado začinite s ščepcem (res malo).




Imela sem že tri posode sestavin, ki so čakale, da z njimi nekaj naredim, ampak sem prej morala umazati še dodatni dve. Beljake s ščepcem soli sem z mešalnikom stepla v trd sneg, umila metlici in v drugi posodi z osušenimi metlicami stepla še 500 g sladke smetane. Stepeni smetani sem počasi, na roke, primešala rumenjake in nato še sneg iz beljakov.




V daljši pekač z višjimi robovi in nekaj manjših posodic (uporabite lahko oblike in velikosti, ki vam najbolj ustrezajo) sem dala plastično folijo tako, da je pokrivala dno in vse strani ter je pustila toliko, da sem lahko z njo kasneje v celoti pokrila semifreddo. To je predvsem fino zato, da sem ga, ko je bil pripravljen, z lahko vzela ven, brez posebnega predhodnega odtajanja. Približno polovico pripravljene osnove sem vlila v pekač in pripravljene modelčke, v preostalo polovico pa sem primešala čokolado z arašidi in karamelo ter jo prilila nad osnovo. Vse skupaj sem še malo premešala v želji, da bi na koncu dobila vzorčke v pripravljenem seifreddu. Vse skupaj sem pokrila s preostankom folije in dala čez noč v zamrzovalno skrinjo.
Pri pripravi se lahko igrate z okusi tudi tako, da čokolade ne spojite popolnoma z osnovo semifreddda in ustvarjate iz nje različne vzorčke ali pa jo prelijete čez vrh, dno ali sredino semifredda. Čokolado, karamelo in arašide lahko po želji pustite tudi ločene in v mašo primešate ali posujete ločeno in ustvarjate različne videze svoje na pol ledene sladice.




Naslednji dan sem iz skrinje vzela enega od modelčkov in ga do konca pripravila, ali bolje rečeno, okrasila svoj semifreddo. Ker nisem najbolj vešča pri okraševanju svojih sladic za pomembna fotografska zasedanja, sem v prvem poskusu hotela enostavno preveč:




Ko sta prišla Tina in Denis na obisk z morja, sem že vedela več, in sem jima pripravila okleščeno različico dekoracije, ki je pustila semifreddu dihati in mu omogočila, da je od sebe res dal ves svoj okus. Oluščila in zmlela sem še par arašidov in jih potresla po semifreddu. Malce sem pogrela karamelo, da je postala tekoča in jo pokapljala po sladici. Malo bolje, ne?




Torej, to je to, semifreddo. Delno ledena sladica. Je sladoled, ampak v resnici ni. Je malo manj leden sladoled. Ne, še vedno ga ne znam bolje imenovati ali opisati, ampak zdaj vsaj vem, kako se ga naredi in sem prepričana, da ga bom še kdaj pripravila. Tega in kakšen drug okus. Še to, za pripravo tega pol-sladoleda ne potrebujete aparata za sladoled. ;)

četrtek, 21. avgust 2014

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).


Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.