Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

Stare stvari je potrebno včasih odprašiti in jih ponovno preizkusiti. Ne morem ravno reči, da je jed, ki sem si jo izbrala za pripravo ob našem prvem #kuham izzivu, 'zaprašena' in pozabljena, daleč od tega. Je pa definitivno ena tistih, ki jih imam najraje, vendar sem nanjo vedno gledala s strahospoštovanjem in se je enostavno nisem upala lotiti, ker sem bila sveto prepričana, da je ni tako lahko pripraviti. Tako kot dobro zelenjavno juho. Zato sem se odločila, da bom ob naši prvi nalogi lotila krompirjevih njokov. Da pa ne bi bili čisto navadni, sem jih naredila s pirino moko, ker sem pri svojem ustvarjanju belo moko skoraj že zamenja s pirino.

Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Avtorica: Ana

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

Imamo krompir!

Avtorica: Sanja

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

Pa ne prehitevajmo dogodkov in ostanimo pri jesenski megli.

Kot je v prejšnji objavi že omenila Nina, nam je Mercator pred vrati pustil par kil krompirja pa japk. Prej omenjena blondinka je pograbila sadje kot lačen zmaj na prečiščevalni dieti, jaz pa sem se bila primorana odločiti, da poskusim preseči svoje kuharsko znanje v pripravi krompirja.

Imamo krompir!

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Avtorica: Nina

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Malo bolj zdrava jabolčna torta z drobljencem

Konec oktobra je čas, ko se za Bormašince dogajajo same krasne stvari. Pripravljamo vam številna presenečenja, o katerih boste pravočasno obveščeni na naši Facebook strani. Punce se počutimo tako zelo pomembno, ko lahko vsem razlagamo, koliko novih vznemerjivih stvari nas čaka, ko pa zvedavi poslušalci želijo izvedeti kaj več, jim v slogu pravih ljubljanskih kokošk lahko rečemo le, da bodo več izvedeli kmalu, saj gre za skrivnost. Zelo kmalu, če smo natančne. Pravzaprav boste nekaj izvedeli ta trenutek! Ste že kaj neučakani?

Torej, naj se vam ne zdi čudno, da boste naslednjih nekaj objav brali o krompirju in jabolkih. Vse to je del večjega Mercatorjevega projekta #kuhaM, preko katerega vas bomo slovenski blogerji razveseljevali z recepti znotraj različnih tematskih sklopov. Kot rečeno, so prva izbira jabolka ali krompir.

Sama sem se odločila za jabolka, saj jih obožujem. Menim, da pravilo 'Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran' še kako drži. Nič hudega če je to ubogo jabolko v družbi masla, moke in jajc. Nihče mi ne more reči, da ga nisem pojedla! V nadaljevanju vam tako predstavljam sladico, v katero sem sama nazadnje pretvorila jabolka, ki so nam jih dostavili dobri možje najboljšega soseda. Glede na to, da sladica vsebuje dve jabolki, je torej nujno, da je sami pospravite vsaj polovico, če želite zdravnika držati na varni razdalji.

Zakaj marati mraz

Prejšnji vikend sem se še kopala v morju in sončila na plaži. V kopalkah, da ne bo pomote. Govorim o 19. oktobru, ja. Vreme je bilo na Primorskem res lepo in tudi toplo, tako da smo ga z družino izkoristili še za zadnje kopanje letos. Včeraj pa mi dragi ob kosilu reče, da bi lahko šla ta vikend kaj na sneg. Grdo sem ga pogledala in mu povedala, da se bom snegu izogibala toliko časa, kolikor bo le možno. Čisto navdušeno me je prepričeval, da bi bilo res hudo biti en vikend še na morju in se kopati, naslednji pa že hoditi po snegu nekje v hribih. Zamisel kot taka res ni slaba, priznam, poudarja raznolikost in zanimivost naše male državice in je na nek način provokativna, ampak ... ne.

Kot sem že večkrat povedala, obožujem poletje in toploto, tako da je jasno, kakšen je moj odnos do mraza in zime. In snega. Dokler mi ni treba biti na mrazu, gaziti po kakšni snežni brozgi po mestu ali karkoli sličnega, je še v znosno. Priznam, sneg v hribih mi je všeč in je lahko tudi zabaven, če sem primerno oblečena in opremljena z gamašami, da lahko po njem gazim in se vanj mečem. Ampak tukaj se vsa ljubezen konča. Kratki dnevi in pomanjkanje svetlobe mi poberejo veliko energije, tako da vsekakor pozimi porabim veliko več elektrike, ker imam prižganih kar čim več luči, da si priskrbim dovolj visoko dozo svetlobe, četudi umetne, da ne postanem depresivna v tem delu leta. Pomanjkanje svetlobe in mraz me enostavno upočasnita, kar zabubila bi se v svoj kot in ne počela prav veliko. Prav to sva naredila dan ali dva nazaj, ko je postalo mraz. Zabubila sva se pod dekico na kavč, si pripravila nadaljevanke in skuhala vročo čokolado.