Čemaževa juha.

Današnji recept bi moral priti k vam na obličje že kakšne tri ure nazaj, pa sem se morala ukvarjati z nevšečnostmi. No, današnje popoldne se je začelo povsem umirjeno s sprehodom do bližnje (beri: 2 km stran) trgovine. Sem si rekla, bom združila prijetno s koristnim, grem raje peš v trgovino z nahrbtnikom, naredim nekaj dobrega zase in za Pesjanko, kot pa da se usedem v avto. Vse lepo in prav, nakar na pol poti proti domu preverim elektronsko pošto, kjer opazim obvestilo o tem, da je v knjižnico prispelo rezervirano gradivo. Naj povem, da sem zadnja dva dneva obsesivno pregledovala Cobiss in čakala, kdaj bo gradivo prispelo v knjižnico. No, zgodba se je končala s tem, da sem šla potem vseeno nazaj v Črnuče z avtom. Po isti poti, po kateri sem se slabo uro nazaj sprehajala. Toliko o prijetnem in koristnem.

Sedaj pa končno k čemaževi juhi. 

Rjavi medvedi smrdijo po česnu

Prvič sem za čemaž slišala pred kakšnima dvema letoma. Da je to neke vrste divji česen, mi je bilo razloženo. Naivno sem si predstavljala, da okrog bukev v lokalnem gozdu pač rase bolj kilavi bratranec merkatorjevega bohotnega preganjalca vampirjev. Do danes dopoldan, ko sem se se prvič zares (internetno) spoznala z njim ugotovila, da v bistvu gre za užitne šmarnice. Ali solzice, kot jim pravi Prežihov Voranc. Na videz se razlikujejo le po obliki cveta, sicer pa čemaž na daleč izdaja že močan vonj po česnu.

[caption id="attachment_2073" align="aligncenter" width="412"] Listi čemaža, ne šmarnic.[/caption]

Velikonočna solata

Kot je v prejšnjih 'velikonočnih' zapisih omenila že Tina, je za nami še ena prijetna, kulinarično obarvana nedelja. Zaradi kroničnega pomanjkanja inovativnih idej, sva se z Bernardo javili za vesti pomočnici Ane in Tine, ki sta kar prekipevali od bolj ali manj izvedljivih idej za velikonočno pojedino. Poleg tega sva z Bernardo v idejah prepoznali precej velik potencial in visok odstotek možnosti za uspeh, kar je pomenilo, da nekako morava priti zraven, saj nikakor nisva želeli zamuditi najboljšega dela - požrtije. Ker imava dve roki, se nama je ideja, da se ponudiva za pomočnici, zdela briljantna. Tako smo se na sončno nedeljo zbrale pri Tini, ki je svojo kuhinjo eno popoldne prijazno delila z nami. Po uvodnem sestanku in nekaj ukradenih bananah s strani tistih, ki so doma preskočili zajtrk, smo se lotile dela.

Hrenova majoneza

Izzivi, ko klasiko spreobrneš v nekaj novega, so vedno rahlo zagamani. Ja, zagamani. Ker klasika je prva misel, in potem se miselni proces ustavi in noče dalje. In da te postavijo pred dejstvo, da klasike ne narediti, ampak raje nekaj novega, drugačnega, potem je zagamana taprava beseda. V takih primerih Bormašince stečemo v eno kuhinjo in naredimo to zagamano reč skupaj. Pa če tudi na nedeljo. In potem jo tudi pojemo. Logično.

Ko se veliki noči zrola

Mercator nam jo marsikdaj zagode. Pa ne v slabem smislu - izzivi, ki v razmišljanje spravijo tiste možganske celice, ki so odločilne za kreativnost in so včasih malce preveč zakrneli, so še kako dobrodošli. Bormašince smo se tokrat spet usedle za mizo in se skupaj podale v boj pri iskanju inovativnih in drugačnih receptov za pripravo velikonočnih dobrot. No, Sanja je grela domačo posteljo, ostale pa smo zavihale rokave. 

Moja velika noč odkar pomnim izgleda nekako takole: hren z jabolki, prekajena šunka, pirhi, orehova potica in kruh. Klasika, ki je super okusna in sploh se ni za pritoževati. Letos, pa bo malce drugače. Včeraj smo uspele naumiti kar nekaj zanimivih receptov, ki imajo še vseeno tisti pravi velikonočni okus, po drugi strani pa je se počutiš, kot da si odkril nekaj novega. Začnimo kar z Velikonočnimi polžki oz. rolicami.

Pomlad.

Jaz se rada stvari lotevam čim bolj preprosto. Zame je najboljše kosilo tisto, ki ima samo en hod in ne več kot tri sestavine. Popečen krompir z brokolijem in cvetačo, ne rabim več dosti drugega. Tako logiko sem osvojila, ko sem bila na študijski izmenjavi v Španiji in je bila kuhinja v stanovanju skromno opremljena, skromna pa je bila tudi vsebina moje denarnice. In to logiko z veseljem uporabljam še danes. Strah me je receptov z nešteto alinejami, zato vam tudi jaz danes ponujam takega, ki kliče po le petih glavnih sestavinah. Spomladanski zavitki s tistim, kar najdemo doma.

Londonske izložbe

Z denarnico počasi prebolevava najino prvo letalsko izkušnjo, ki se je končala na ulicah nekega angleškega mesta. Londona. Mesta, v katerem sem na vsakem drugem vogalu našla asociacijo na Harryja Poterrya, na vsakem četrtem pa na Sherlocka Holmesa. Odločena, da ga poskusim - in opozorjena, da bom najbrž razočarana - sem štiri dni oprezala za popolno ponudbo angleškega junk fooda fish'n'chips. Na koncu sem pristala v lokalu pri Indijcih. Globoko zamrznjen file ribe so globoko ocvrli in mi zanj zaračunali šest funtov. Hrana je v Londonu brutalno draga.

Oborožen z informacijami pa vseeno ne pričakuješ, da cene sadja in zelenjave niso na kilogram, ampak na kos. Banana? 20 penijev. Srednje veliko jabolko? 60. Pripravljen trikotni sendvič, malo večji od povprečnega toasta? 3,5 funta, tam nekje. Najbolj sem bila presenečena nad ponudbo mlečnih izdelkov - mali milijon različnih pakiranj mleka in double creama, za navadni jogurt pa moraš očitno prodati ledvico. V petih dneh rednega pregledovanja Tescovih in Sainsburyjevih hladilnikov smo ga našle dvakrat. Enkrat v izključno polkilski izdaji.  No, s študentskimi prihodki in prihranki v London ne greš jest (niti spat), seveda pa to ne pomeni, da smo se prijateljicami lahko uprle Pizza Hutu. Za dobrih šest funtov se lahko kar fino naješ, če si pripravljen deliti svojo pico.